Življenje na smetišču Akamasoa , Jardim Gramacho, projekt Rosario, Marinaleda, Havana – community gardening

Akamasoa
” Ko delamo za uboge ne delamo to zaradi nagrade…delamo za dostojanstvo vseh ljudi…ko delamo dan za dnem, iz tedna v teden in leta v leto , vidimo d a je nastal en čudež…hvala bog , da si me izbral za tvoje orodje, da lahko pomagam ljudem ”
“Poglejmo koliko je sposoben   narediti oz. spodbuditi en sam človek, ter se zamislimo koliko smo sposobni narediti kot homogena skupina v sinergiji, seveda če smo to že sposobni, če ne,  potem se nimamo niti pravice pritoževati, edino kar je naše najmočnejše orodje namreč doslej vztrajno zanemarjamo.”
Naj se besede tega velikega človeka na veliko izpišejo vsakič ko bo govora o tem kaj je smiselno, kaj je treba, kaj je nujno in kako to narediti, še posebej pa vsem , ki delujejo v dobro ljudi, pa se kdaj znajdejo pred težavami z lastnim egom:

 Na tej povezavi pa je pps , kjer je dost odličnih fotografij, ki zgodbo prikažejo še malo bolj ilustrativno

Jardim Gramacho, največje smetišče na svetu
Še ena zgodba z obrobja družbe Jardim Gramacho, največje smetišče na svetu (70% vseh smeti iz Ria prepeljejo na to smetišče, 9.000 ton na dan!), tam se na  veliko presenečenje ne najde gangsterjev, džankijev, dilerjev, prostitutk in kaosa, ampak red in disciplino, pobiralce smeti, catadores, ki svoje delo jemljejo resno in ki so sindikalno organizirani, nevidne delavce, ki nočejo biti nevidni. Smetišče razumejo kot borzo – zbirajo tiste smeti, ki so najbolj iskane. Danes zbirajo plastiko, jutri steklenice, pojutrišnjem staro železo.
»Bolje da delamo, kot pa da se prostituiramo.« Sporočilo dokumentarca Življenje na smetišču Waste Land (2010)
, ki ga je posnela Lucy Walker , je očitno: četudi vsi ti ljudje delajo in živijo na smetišču, kontrirajo vsem stereotipom družbe, ki jih je izrinila tja, v favelo ob babilonskem smetišču, najcenejši kraj za bivanje, kjer je neoliberalna mantra o »nižanju stroškov« prignana do morbidne skrajnosti.
http://www.mladina.si/tednik/201122/zivljenje_na_smetiscu
Rosario
Rosario-projekt-Argentina Rosario-projekt-Argentina11-239x300
Marinaleda
 V trenutni situaciji je ena od poglavitnih prioritet graditi neodvisnost, lokalno samooskrbo na področju prehranske , energetske in ekonomske suverenosti. Španci so po mojem mnenju to uspeli doseči v zavidljivem obsegu, tako nam lahko služi primer Marinalede kot vzor in spodbuda za lokalizacijo.

 Gre za Havano na Kubi, ki se je po padcu Sovjetske zveze soočila z veliko teľave pomanjkanja hrane, svoje je dodal ąe ameriąki embargo na uvoz nafte, kar jim je onemogočilo transport hrane iz ruralnih v urbana področja. Ljudje so postali lačni in ker v mestu niso mogli vzgajati ľivine, so pričeli saditi rastline. Drľava je gibanje podprla in brezplačno zagotovila v upravljanje neizkoriąčena mestna zemljiąča tistim, ki bi bili pripravljeni pridelovati hrano. Organizirala je tudi oskrbovalne centre za prodajo semen in drugih potrebąčin. Sedaj polovico vseh sveľihizdelkov, ki jih Havana porabi, pridelajo znotraj mesta in vse na preprost, BIO način.

http://sustainablecities.dk/en/city-projects/cases/havana-feeding-the-city-on-urban-agriculture

http://72.18.132.73/~organicv/2011/03/planet-cuba-complex-complicated-but-sustainable/

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s