Dejstva o ekološki pridelavi hrane v Sloveniji

“Ekološka hrana, pridelana v Sloveniji, predstavlja le 0,2-odsotni delež v skupni ponudbi hrane, ki je v prodaji. Drugače tudi ne more biti, saj gre skoraj 90 odstotkov ekoloških subvencij za tako imenovano ekološko živinorejo na travinju. Preprosteje povedano, kmetje zaradi vabljivih subvencij namesto ekološke hrane pridelujejo ekološko travo.”

Več TUKAJ

Pri ekološkem kmetovanju so večini kmetov pomembnejše subvencije kot pa pridelovanje hrane. Po poročilu o stanju slovenskega kmetijstva iz junija letos je bilo v letu 2012 v ekološki nadzor vključenih nekaj manj kot 2700 kmetij oziroma »le« 3,6 odstotka vseh slovenskih kmetij. A že na tem vzorcu je jasno vidno, da je slovenska politika spodbujanja ekološkega kmetijstva ekonomsko vprašljiva. 2700 ekoloških kmetij je obdelovalo 7,2 odstotka vseh kmetijskih zemljišč v uporabi, a so zagotavljale le nekaj desetink odstotka hrane za slovensko tržišče. »Proizvodnje skorajda ni, posamezna kmetijska gospodarstva pa najdemo na vrhu seznama največjih prejemnikov proračunskih plačil.«»Plačila za ukrep ekološkega kmetovanja so v prvi vrsti namenjena varstvu okolja in niso vezana na proizvodnjo. Tega evropska zakonodaja ne dovoljuje.« Torej, ni važno, koliko pridelaš, samo da se držiš omejitev. Pomembne tržne presežke ustvarja le deset odstotkov vseh slovenskih ekoloških kmetov. Ostali pretežno živijo od subvencij, ki so tako bolj podobne socialnim transferjem kot pa ukrepu kmetijske politike.

Več v članku Staša zgonika Veliko denarja za malo pridelka TUKAJ

« Ekološka in po možnosti lokalna pridelava mora postati glavna usmeritev – ne zato, ker je moderna, temveč zato, ker je edina vzdržna», kar mislim že pove skoraj vse. Zame je stvar enostavna – ekopridelava bi morala biti standard, vsi kemični pesticidi in kemična gnojila pa na recept in konvencionalno kmetijstvo pod nadzorom. Ampak do tega bo verjetno še nekaj let minilo…)”

Več v intervjuju Vsi bi bili zeleni, ampak samo pobarvani na zeleno z Anamarijo Slabe TUKAJ

Nujno se mi  zdi v vezi ekološke pridelave prebiti stigmo, da je le ta alternativa trenutno najprisotnejsi kemičnonaftni pridelavi hrane. Osebno nimam več posebej motiva prepričevati ljudi o benefitih ekološke in grožnjah oz. nevarnostih konvencionalne.  Namreč učinkovitost prepričevanja je nesorazmerna z učinkovitostjo služenja z zgledom. Po uspelem marketingtargetingu se je ekološka oskrba sprevrgla v ideologijo in privilegij preskrbe elitnih gospodinjstev z dovolj visokim budgetom.

Da  bi  se utekel preobrat logike, torej ne , da nagovarjamo pridelovalce k ekološkemu, pač pa, da le ti iščejo  suport in izražajo iskren namen za ekološko pridelavo, je potrebno izgradit kredibilnost in zaupanje na rangu pilotnih projektov, kjer se za pridelavo hrane aplicirajo v okviru lokalno potrošniškopridelovalnih kooperativ medseboj vse bistvena kompatibilna znanja ,inovativnost, dobre prakse , predvsem pa kot velika neizkoriscena rezerva doslej prezrte sodobne podporne tehnologije .

S to predispozicijo pridelovalec ne bo vec dvoumil naj uporabi kemično ali naravno kmetovanje, dvomim namrec, da kdo prav uživa v zastrupljanju sebe in okolja.
Vse dotlej so pojmi kot lokalna samooskrba ipd. zame zgolj prežveceni politicni klišeji dopadljivih političnih nastopov.
Ko pa bo politik poln teh izrazov prvič na njivi umazal svojo belo srajco bom pričel vsaj malo verjeti njihovim besedam.

Pomisleki glede “domače”ponudbe branjevk
Kot prvo, vse več je ljudi , ki niti najmanj ne gledajo na kvaliteto in izvor hrane, vse več je revežev, ki morajo kupiti zgolj tisto kar je najceneje. Če je roba iz Italije pri branjevkah na lj.tržnici dost cenejša, je po eni strani tem ljudem to tudi usluga, kajti država Slovenija očitno ni sposobna zagotovit dostopnih cen kaj šele zadostnih količin. Seveda pa je vendarle sporno, da se tak uvoz deklarira kot domač pridelek.

Pomisleki glede ekološke certifikacije

S tem, ko certificiramo prvinskost narave ali  dejansko ne sodelujemo v igri ekocida, ko dejansko sprejemamo vsiljeno igro korporativnih psihopatov v centrih moci. A naj ne bi lih logika certifikacije morala biti obratna? Certificirati bi morali vendar raje tisto še minimalno sprejemljivega iz vrst kemično naftne produkcije hrane, kar je še vsaj pogojno užitno, ne pa da se v megamarketih nahaja vec kot 70% stvari, na katerih bi se moral nahajati podoben napis kot je na cigaretih: ZDRAVJU SKODLJIVO V PRIMERU KOMPLIKACIJ SE OBRNITE NA OSEBNEGA ZDRAVNIKA NAVODILA ZA VARNO UPORABO Ali UPORABA NA LASTNO ODGOVORNOST

Gre za to, da certificiramo tisto kar je od boga dano, prvinsko, izhodiščno, osnovno, tisto nedolžnost , logika pa  je na glavo obrnjena, certificirat bi morali namreč kemično pridelavo in ne ekološko. S tem se namreč daje ekološkem  status alternative, organska pridelava vendar naj ne bi nikoli smela postati alternativa neki sfiženi , komaj par let (cca 60 let) stari invazivni pridelavi hrane. Ljudje so vendar tisočletja brezkemijsko pridelovali z znanjem in upoštevajoč ritme narave, cikluse itd….
Ekološko vse bolj  nateg?

Večina večjih podjetij z izdelki ekološko pridelane hrane so v lasti multinacionalk GSO podjetij.

Vir Occupy Monsanto

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s