Naš vsakdanji strup – dokumentarni film avtorice Marie Monique Robin

Do srede 90. let prejšnjega stoletja se o povezavi teh bolezni s pesticidi sploh ni govorilo, pač pa so temu rekli »poklicne bolezni«, medtem ko so pesticide in druge strupe elegentno poimenovali »fitosanitarna oziroma fitofarmacevtska sredstva«, saj to zveni lepše kot »ubijalci«. Vendar pa je naziv ubijalci (-cidi) kar primeren.

Tudi zavarovalnica je morala o vzrokih povzročenih bolezni molčati. Šele ko je več epidemioloških študij jasno dokazalo vzročno povezanost raznih -cidov z rakomi n drugimi boleznimi, je tu pa tam kdo o tem sploh spregovoril.

Na žrtve pesticidov, ki so dobile hude bolezni, pa so komu kaj omenile, se je gledalo postrani. Ljudje niso obsojali kemikalij – ali njihovih izdelovalcev – ki so bolezen povzročile, temveč obolele, ker o tem ne molčijo. Če so žrtve pesticidov, herbicidov, insekticidov in fungicidov kdaj kaj omenile, so jim drugi kmetje očitali, da so same krive za rak, parkinsonovo bolezen, poškodbe živcev in anomalije krvi, češ, mi pa nismo zboleli … in nismo mi krivi, če si ti tako občutljiv. Skratka, agrokemična industrija je ustvarila situacijo, v kateri je stigma padla na žrtve in so se te posledično raje zavile v molk, kot pa govorile, kaj se jim je zgodilo.

Izdelovalci pesticidov so si – kot je njihova redna praksa – nadeli pohlevno ime Zveza industrij za varstvo rastlin. Gre za tipični white-washing 19 pohlepnih in neetičnih članic, med njimi gigantov BASF, Bayer, Dow, DuPont, Monsanto in Syngenta. Že od vsega začetka imajo planet za svoje igrišče in so tako danes vodilne tudi na področju genskega spreminjanja. Jemljejo pravico, da spreminjajo Naravo, živali, rastline in celo vaše telo, kot da je vse to njihova last.

Predsednik te zveze v kamero laže, da »ne obstaja nobena povezava med fitosanitarnimi sredstvi in nekaterimi boleznimi« (pri tem misli na rak, a tega noče naravnost izgovoriti), pa čeprav so nekateri kmetje hudo zboleli, ko so katero izmed teh sredstev vdihavali le en dan …

Mednarodni center za raziskovanje raka CIRC v poročilu iz leta 2007 trdi, da le 0,5 % primerov raka izvira iz onesnaženosti okolja. Ne le da pesticidov med poklicnimi boleznimi sploh ne omeni, temveč celo eksplicitno zatrjuje, da dokazov o tem, da naj bi pesticidi povzročali raka, domnevno ni.

Drugače pa govorijo monografije kemičnih substanc, ki med drugim poročajo, ali je neka snov rakotvorna. Te monografije delijo snovi na tri kategorije 1. rakotvorne za človeka (kot sta azbest in benzen) 2.A –zadostni dokazi za možno rakotvornost pri človeku in 2.B – omejeni dokazi na poskusnih živalih ter 3 – neopredeljeno (to ne pomeni, da je izdelek varen, temveč le da ni bil testiran, ali pa je bil testiran in dokazi niso povsem nedvoumni.

Žal so v nacionalnih monografijah doslej preveril

le nekaj nad 20 pesticidov, kar v primerjavi s številom vseh obstoječih pesticidov (v EU nad 400) ni nič! Ocenjevanje jim onemogoča » poslovna tajnost« podatkov oz. rezultatov o učinkih pesticidov. Očitno je ta tajnost pomembnejša od zdravja in življenja ljudi … in tako kemični industriji podatkov o svojih pesticidih ni treba objaviti. Oni samo posredujejo zdravstvenim službam podatke in povzetke, ki jih sami hočejo posredovati. Ti povzetki pa so seveda taki, da so pesticidi »varni« in zato pesticidi ostajajo v uporabi še naprej.

To zopet priča o tem, kar v člankih pogosto omenjamo: da so zakoni napisani tako, da ščitijo industrijo. Ko sta na tehtnici človeško zdravje in profit, vedno zmaga profit, saj so si megakorporacije zakonodajo kupile in si jo dale dobesedno napisati po lastnih željah. Vse niti so v njihovih rokah, saj so kupile tudi pristojne ljudi in organe. V mnogim primerih pa so take organe celo same ustanovile.

Prav tako so si kupile zgoraj omenjeno poročilo CIRC-a iz leta 2007, saj so v njem zatrjevali, da povezav z rakom ni, avtorica filma pa je v monografijah že po površnem pregledu našla dva rakotvorna pesticida, ki se uvrščata v skupino 2.B.

Tudi insekticidov naj v hrani, ki jo dajemo vase, ne bi bilo. A so vendar prisotni, ker se trdi, da so količine majhne in da zato pri kratkotrajnem uživanju posledic ni. Kaj pa dolgotrajno, redno uživanje? Tega ni raziskal nihče. Vse temelji na domnevah, ocenah, ugibanjih. In na lčastnih izjavah izdelovalcev … In če insekticidi, pesticidi itd. škodijo kmetom, ki jih uporabijo le enkrat letno, kako je potem z nami, ki takšno hrano uživ

amo vsak dan?

Področje teh strupov sta konec 50. let »uredila« WHO in FAO, v okviru OZN. Vse to so podkupljene organizacije, ki jih plačuje kemična in prehranska industrija. Takrat je francoski kemik, Rene Truhaut, izumil DSK – dnevno sprejemljivo količino neke kemikalije (kot da je katerikoli strup, ki ga v telesu sploh ne potrebuješ, lahko »sprejemljiv« če ga ni veliko), ki so jo najprej določili za prehranske aditive (podobna zgodba!), nato pa še za pesticide. Njen namen je bil predvsem pomiriti javnost, da bi ta mislila, da je vse skupaj dobro preverjeno in ima znanstveno podlago. In natanko tako se je tudi dejansko zgodilo – javnost je nasedla in pridno naseda še danes, ker nihče noče verjeti, da so naša življenja na tako zločinski način prodali.

Seveda ne preseneča, da organizacijo ILSI (International Life Sciences Institute), ki izdaja literaturo o DSK za kemikalije v hrani, financirajo kemične in prehranske multinacionalke same. Ironija brez meja je, da njihova publikacija nosi naslov DSK, sredstvo za zagotavljanje prehranske varnosti.

Pri utemeljitvi DSK citirajo Paracelzusa, ki je pred 500 leti napisal, da je »vse lahko strup in da je vse odvisno le od odmerka«. Ni odveč poudariti, da Paracelzus pri tem ni mislil na pesticide, ker če bi jih poznal, bi svojo izjavo dopolnil z: »… nekatere stvari pa so strup ne glede na odmerek, sploh pa če gre za nevarne in nenaravne si

ntetične kemikalije.«

Pogosto se uporablja izgovor, da je učinek »odvisen od zaužitega odmerka«. To pomeni, da se z večjim odmerkom ne povečuje le učinek, ampak tudi število oseb z negativno reakcijo. Vemo torej, da je zadeva strupena in o tem ni nobenega dvoma, vseeno pa iščemo odmerek, pri kateri bi bila (še) varna. Da bi ugodili kemični industriji in bi ona lahko nadaljevala svoj cvetoči posel! Kaj pa če se ta odmerek, ki je za ljudi še »varen«, ne pokriva s količino, ki je potrebna, da je kemikalija na polju učinkovita? Ali da bi se posel še izplačal? Verjetno odgovor lahko uganete sami.

DSK so, jasno, določili na živalih. Kar na pamet so določili, da če se odmerek,preizkušen na živlaih zmanjša, za stokrat, potem je ta odmerek za človeka –domnevno – varen. Okoljski strokovnjak Ned Gorth v svojem komentarju pove, da nihče ne ve, ali je faktor 100 dovolj. Ta faktor je sestavljen iz faktorja 10 za razlike med eno vrsto in drugo, ter faktorja 10 za razlike znotraj vrste. Mnogi pa menijo, da faktor 10 za razlike znotraj vrste ni dovolj. Profesor Erik Millstone dodaja, da je številka 100 kar padla z neba in je brez vsakega smisla. Tudi tisti, ki so pri tem sodelovali, priznavajo, da so si pač morali »nekaj izmisliti«.

Koncept je nastal v 60. letih in še do danes ni nikomur padlo na pamet, da bi ga kaj preveril ali posodobil. Saj ta količina agrokemičnemu biznisu očitno ustreza …

Kaj sploh pomeni »sprejemljivo«? Za koga? In ali je morda sprejemljivo zato, ker to nekomu koristi?

Herman Fontier, Vodja enote za pesticide pri EFSA (European Food Safety Agency) –to je glavna oseba, pristojna za varnost Evropejcev pred pesticidi – pa očitno o vsem skupaj nima pojma in na vprašanje avtorice filma bodro ter samozavestno zatrdi, da je bila DSK določena strokovno in je nastala na osnovah znanstvenih študij. Ki jih nikoli ni bilo!

Svoje prste pa ima zraven seveda tudi zloglasni Codex Alimentarius.

Drugi del: https://www.youtube.com/watch?v=13uux_Sy9yc 1 ur in 6 minut

Govori o aspartamu, bisfenolu A in drugih hormonskih motilcih, ki nas uničujejo, nas delajo debele in bolne ter nam skrajšujejo življenje. Kot da to ni dovolj, uničujejo tudi naše okolje in živali, ki te strupe iz onesnaženega okolja vsakodnevno dobivajo v telo. To so snovi, ki so ukradle planet in zdravje našim otrokom. In znova gre za snovi, ki so dovoljene in »sprejemljive« izključno zato, da že zgoraj omenjene firme lahko mastno služijo.

Vsekakor gre za oddaje, ki bi si jih morali obvezno

ogledati. Že zato, da preverite, ali bodo tudi vam ob izjavah teh nesposobnih in skorumpiranih tepcev, ki tam nekje v EU za visoke plače odločajo o vašem življenju in smrti, šli lasje pokonci. Filmi bolj kot tisoč člankov pokažejo, koliko je vredno človeško življenje in kdo ga vsak dan znova za male denarje in velike profite kupuje. © Zdravje PovejNaprej

Naš vsakdanji strup je dokumentarec avtorice Marie Monique Robin, ki je posnela že odmevni film The World According to Monsanto (Svet, kot si ga je zamislil Monsanto)

. OGLED NJENIH ODDAJ MOČNO PRIPOROČAM!

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s