Načrtovana pokvarljivost, zastarelost in hiperprodukcija izdelkov ne le ukrep izhoda iz krize, marveč politika mnogih podjetij in celotnih vej industrije

V obdobju velike depresije leta 1932 je ameriški borzni posrednik in trgovec z nepremičninami Bernard London kot izhod iz krize predlagal načrtovano zastarelost izdelkov. Ugotovil je, zgodovina pa se ponavlja, da ko so ljudje prestrašeni in panični, svoje imetje uporabljajo dlje kot po navadi. V obdobju razcveta niso čakali, da njihova naprava postane neuporabna. Zamenjali so jo prej, ker ni bila več moderna, tehnično napredna. Leta 1932 je  London objavil članek z naslovom Konec depresije s pomočjo načrtovane zastarelosti. V njem ameriški vladi predlaga, naj za vsak izdelek določi rok trajanja, po katerem bodo ti postali uradno mrtvi. Vlada naj umetno staranje strogo nadzira in izdelke s pretečenim rokom uniči. Novi izdelki bi drli s tekočih trakov, ljudje bi jih kot nori kupovali in gospodarstvo bi cvetelo.

Rešitev, ki jo je predlagal Bernard London, pa je že del našega potrošniškega vsakdana. Le da je bolje prikrita od njegovih nasvetov. Bernard je še predlagal, naj vlada obdavči tiste, ki uporabljajo stare stvari in s tem zavirajo gospodarstvo.

Načrtovane zastarelosti sicer niso uzakonili, dosegli pa so jo s tehničnimi prijemi. Je naključje, da se veliko naprav pokvari kmalu po pretečenem obdobju, zavedenem kot njena življenjska doba, oziroma začne »čudno« delovati, ko je na trgu nov, izpopolnjen model?

Programirana zastarelost ni skrivnost, je politika mnogih podjetij in celotnih vej industrije, mi pa ji še vedno nasedamo.

Če kdo misli, da je kratka življenjska doba potrošniških naprav rezultat nizkih stroškov in hitrosti izdelave, ima le delno prav. Pred božičem leta 1924 so se v ženevskem hotelu sestali direktorji podjetji Osram, Philips in General Electric ter ustanovili tajni kartel Phoebus. Čeprav je bilo že takrat tehnično mogoče izdelati žarnico z žarilno nitko s povprečnim časom delovanja 2500 ur, so se dogovorili, da bodo izdelovali in prodajali izključno žarnice s povprečjem 1000 ur.

Izdelovanje »trajnih« naprav, imenujemo jih tudi modularne naprave, pri katerih je enostavno in ceneno zamenjati okvarjeni del, se ne izplača. Izdelovalec, ki želi biti na trgu konkurenčen, je prisiljen načrtovati napravo, ki bo uporabnika po videzu in zmogljivosti takoj prepričala, hkrati pa mora narediti vse, kar je v njegovi moči, da bo uporabnik prisiljen ali pa si jo bo želel čim prej zamenjati. Kar pomeni vsako leto, kar je običajni čas do predstavite novega izboljšanega modela v kategorijah trenutno najbolj želenih naprav. Poleg tega kupci zahtevajo vse več funkcij, zmogljivosti, v vse manjšem ohišju (pametni telefoni). Kar razumljivo negativno vpliva na njen čas delovanja. Kratek cikel predstavitve novih modelov naj bi si želeli uporabniki, bolj verjetno pa je posledica premetene marketinške strategije, s katero nas silijo k pretiranemu potrošništvu. Ni pomembno, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce, pomembne so posledice. Videz in zmogljivost naprave sta najpomembnejši lastnosti pri trženju naprav in zato daleč pred kakovostjo in dolgo dobo delovanja.

Krivi smo torej uporabniki.

Izdelovalci nam pred noge mečejo vabo, na katero se ujamemo. Če bi raje kupovali dražje, kakovostnejše in trajnejše naprave, bi jih bilo na trgu več. Ker jih ne kupujejo, jih skoraj ni!

Potrošniški aktivisti so napadli izdelovalce, da uporabljajo tako imenovano načrtovano zastarevanje: »Izdelovalci v naprave vgradijo ranljive dele, dele, ki so poceni in se hitreje okvarijo, izdelke pa oblikujejo tako, da oblika izdelka posredno vpliva na krajši čas delovanja naprav.« Stanovska združenja izdelovalcev pa na to odločno odgovarjajo, da na kakovost njihovih izdelkov kažejo leta izdelave in da se zavedajo svoje odgovornosti do uporabnikov. Pa se res? Njihov izgovor pade na plodna tla, saj se večina uporabnikov ne zaveda zvijač izdelovalcev.

Majhne okvare, velike posledice.

Prezgodnja okvara nima za posledico le jeze uporabnikov, ko morajo odpreti denarnico in kupiti novo, temveč vpliva tudi na okolje. Dodatni stroški proizvodnje, hiperprodukcija zahtevajo nove tovarne, več slabo plačanih delavcev, saj se je večina proizvodnje preselila na Kitajsko in v države s še cenejšo delovno silo, višje stroške prevoza, večje onesnaževanje in hitrejše izčrpavanje omejenih virov surovin. Ne samo nafte, že nekaj časa je jasno, kdaj se bodo izčrpali viri redkih zemljin (redki elementi), ki so nujne pri izdelavi modernih naprav, če bomo vztrajali pri današnjem tempu bruhanja naprav s proizvodnih trakov.

Stopnja recikliranja ni na takšni ravni, da bi povrnila omembe vreden del uporabljenih surovin, zato večina odsluženih naprav konča na odlagališčih in v sežigalnicah. Brez načrtovane zastarelosti bi, po domače povedano, letno odvrgli manj odpadkov. Koliko, je nemogoče oceniti, vendar bi bilo odpadkov odločno manj. Napačno je tudi mišljenje, da načrtovana zastarelost pomaga gospodarstvu. Če človeško delo, marljivost in inteligentnost »vgradimo« v izdelke, ki se prezgodaj okvarijo, je to neodgovorno zapravljanje virov. Kar škoduje nam vsem, čeprav posamezniku daje kratkotrajno prednost

Besedilo uporabljeno z objave z naslovom Za določen čas in Kaj skrajšuje življensko dobo izdelkov Jana Kosmača TUKAJ in TUKAJ

 

 


 

Iz vsebine zgornjega dokumentarca 

Zgodba se začne z Marcusom iz Barcelone, ki dela v nekem podjetju in med tiskanjem mu tiskalnik sporoči, da en del ne dela. Proizvajalec mu preko sporočila na zaslonu priporoča, da naj obišče center za tehnično podporo.

Marcus odnese tiskalnik na servis, kjer mu tehnik pove, da ga bo popravilo stalo 15,00 € + DDV, hkrati pa izve, da je za njegov tiskalnik težko najti rezervne dele in da se ga ne splača popravljati, saj lahko popravilo stane tudi 110 – 120 €, novi tiskalnik pa stane le 39,00 €.

Serviser mu svetuje, da naj si rajši kupi nov tiskalnik … Marcus odide s tiskalnikom upajoč, da bo našel kakšno drugo rešitev za popravilo tiskalnika.

Nato se zgodba nadaljuje v Livermoorski gasilski postaji (ZDA) s proslavo žarnici, ki neprestano gori že od leta 1901, se pravi že več kot 100 let. S pomočjo zgodbe o žarnici spoznamo kako so proizvajalci žarnic že v 20-tih letih prejšnjega stoletja imeli kartelni dogovor, da se življenjska doba žarnice programira in »omeji« na 1.000 ur. Mimogrede, nekateri proizvajalci so že takrat izumil in prodajali žarnice, ki so svetile vsaj 2.500 ur.

O tem kartelnem dogovoru obstaja tudi dokument v katerem je sledeči tekst: »Prepoveduje se proizvajati, reklamirati žarnice, katerim se garantira rok trajanja več kot 1.000 ur.« To je bilo leta 1926! Zaradi tega so bila podjetja prisiljena najti način za izdelavo manj kvalitetnih žarnic.

Proizvajalec, ki se ni držal tega dogovora o dolžini trajanja žarnice, je bil denarno kaznovan. Na ta način so v samo dveh letih znižali rok trajanja žarnic z 2.500 ur na manj kot 1.500 ur. Do leta 1940 se je ta meja roka trajanja standardne žarnice še znižala – na vsega 1.000 ur.

V naslednjih letih je bilo patentiranih še mnogo žarnic, ki imajo rok trajanja več kot 2.500 ur. Obstaja celo patent za žarnico, ki je trajala 100.000 ur, vendar pa se nobena od njih ni pojavila na tržišču. »Phoebus« oz. kartelno združenje za rok trajanja žarnic, seveda uradno nikoli ni obstajalo.

Kasneje se zopet vrnemo k Markusu, ki s svojim raziskovanjem preko interneta najde človeka, ki mu pomaga popraviti tiskalnik. Med tem svojim raziskovanjem tudi ugotovi, da je v njegovem tiskalniku vdelan čip, šteje tiskane strani in ki po 18.000 natisnjenih straneh oz. 5-ih letih enostavno povzroči, da tiskalnik neha delati, ko je doseženo vnaprej programirano število natisnjenih strani.

Ob tem se vprašamo, če so morda takšni čipi vdelani v vse elektro-tehnične proizvode (računalnik, LCD televizor, mobilni telefon, štedilnik, avto …).

Izvemo tudi DuPontovo zgodbo o najlonu (ženske nogavice) ter kako so bile sprva čvrste in se niso »trgale« kot je običaj pri sodobnih nogavicah. Problem pri teh prvih DuPontovih »najlonkah« pa je bil v tem, da so bil »preveč« trajne, kar je povzročilo, da je bil obseg proizvodnje premajhen. »Z vrha« podjetja je prišla v projektni oddelek naloga oz. ukaz, da je potrebno iznajti vlakno, ki bo manj obstojno, tako da nogavice ne bodo trajale tako dolgo.

Zelo zanimiva je tudi zgodba o hladilniku iz bivše NDR (Nemška demokratična republika), ki je neprekinjeno delal 24 let in kateremu nikoli ni bilo potrebno menjati žarnice. Hm … kaj pa današnji »ultra« moderni hladilniki?

Seveda pa ne smemo tudi mimo zgodbe o IPodu. Fant iz dokumentarnega filma pove, da je vložil zadnjih 500 USD, ki jih je imel v nakup IPoda in da mu je čez osem mesec baterija nehala delovati. V skladu z navodili so temu fantu na servisu oz. tehnični podpori svetovali, da naj kupi novi IPod. Dejali so mu, da Apple ne prodaja novih baterij za IPod.

Na podlagi te izkušnje je fant skupaj s svojim bratom naredil »klip«: »IPod-ova baterija traja samo 18 mesecev in se ne da zamenjati.« Kasneje pa je bila s pomočjo odvetnice sprožena tudi tožba na sodišču. Z raziskavo so tudi ugotovili, da je rok trajanja teh baterij namerno omejen. Po nekaj mesecih razprave sta obe strani dosegli dogovor in Apple je ustanovil službo za menjavo baterije in povečal garancijo na dve leti.

Kam gredo vsi ti »planirano zastareli proizvodi«? Izvozijo jih v dežele tretjega sveta, kot je npr. Gana. Kaj se zgodi tam in do kakšnega onesnaženja pride – žalostni epilog sodobne »hiper-potrošnje« in tudi Applove »ekologije« si lahko ogledate v dokumentarnem filmu.

Spet se vrnemo k Marcusu, ki poskuša preko interneta najti informacije kako naj »podaljša« življenjsko dobo svojega tiskalnika. Na neki ruski spletni strani najde programerja, ki brezplačno deli program, ki omogoča uporabniku da reprogramira čip.

Nato izvemo tudi zgodbo Warnerja Philipsa (potomca znamenite »žarničarske« družine Philips), ki je izdelal LED žarnico, ki traja 25 let. Na koncu se zopet vrnemo k Marcusu, ki si pomočjo brezplačnega ruskega programa uspe izničiti čip štetja strani in njegov tiskalnik takoj »oživi«.

In še kratek epilog – Marsikatero podjetje, ki je v preteklosti delalo »preveč kvalitetne proizvode« je propadlo, ker ni bilo več novega povpraševanja, ker so potrošnikom obstoječi proizvodi povsem dobro služili. Sicer pa, kar sami primerjajte kvaliteto npr. vaše majice, hlač ali srajce danes ali pa pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. Razlika v kvaliteti in času trajanja uporabe je očitna, kajne?


 

Advertisements

One thought on “Načrtovana pokvarljivost, zastarelost in hiperprodukcija izdelkov ne le ukrep izhoda iz krize, marveč politika mnogih podjetij in celotnih vej industrije

  1. dj december 18, 2015 / 10:49 dop

    Yes! Finally someone writes about nonstop.

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s