Če se nikdar ne vprašamo o poslanstvu in viziji ali o tem kdo sploh smo, nas vodi naprej inercija, ne pa nove zamisli.

Kdo smo?
Kaj nam je pomembno?
Kaj počnemo?
Zakaj to počnemo?
Od kod smo prišli?
Kje smo?
Zakaj smo tu?
Kaj želimo?
Kako lahko dosežemo, kar želimo?

Zgornja vprašanja so temelj resnega poglabljanja v bistvo (posameznika, projektne skupine, organizacije…človeštva ). Če se nikdar ne vprašamo, katere so naše najbolj osnovne vrednote, kaj je naš smisel in namen in kakšne so naše vizije, ostanemo omejeni na ponavljanje vedno enih in istih postopkov, ki smo jih tako ali drugače privzeli in so za nas“to, kar naj bi počeli”, ker je“bilo vedno tako” in ker“tudi drugi verjetno počnejo isto”.

Če se nikdar ne vprašamo o poslanstvu in viziji ali o tem kdo sploh smo, pristajamo, da ostaja osnovno gibalo, ki nas vodi naprej inercija, ne pa nove zamisli.

Kdo sem jaz

Uvod

Kdo sem jaz je naslov nizu vprašanj in odgovorov, ki temeljijo na samo-raziskovanju. Vprašanja je okoli leta 1902 postavljal Bhagavan Sri Ramana Maharsiju – Sri M. Sivaprahasam Pillai .

 

Sri Pillai, diplomat psihologije je bil v tistem času zaposlen pri Revenue Department. Ob njegovem službenem obisku v Tiruvannamalali l.1902 je šel v jamo Virupaksha na hribu Arunchala in se srečal z Maharsijem. Pri njem je iskal duhovno vodstvo in odgovore na vprašanja, ki se nanašajo na samoraziskovanje( lahko tudi samoizpraševanje)

V tistem času Bhagavan ni govoril, ne sicer zaradi kakšne zaobljube, pač pa, ker ni bil pristaš govorjenja. Zato je odgovore napisal. Kot je izbral in zapisal Sri Sivaprahasan Pillai je bil zabeleženih trinajst vprašanj in odgovorov Maharšija. Ti zapisi so bili prvič natisnjeni leta 1923 ( v originalnem Tamilu) skupaj z nekaj pesmimi, ki jih je spesnil Sri Pillai, opevajo pa Bhagavanovo veličino in njen vpliv na Sri Pillai, pripovedujejo o tem, kako je Bhagavanova bližina vplivala na razblinjanje dvomov in Sri Pilai- u pomagala pri reševanju iz krize v življenju.

Kdo se jaz je bila natisnjena že večkrat. V nekaterih izdajah najdemo trinajst vprašanj, v drugih pa osemindvajset. Obstaja tudi verzija v kateri niso postavljena vprašanja in odgovori so posredovani v obliki eseja.

Pričujočo slovenski prevod izhaja iz angleške verzije eseja.

Ponovno je povrnjena oblika osemindvajsetih vprašanj in odgovorov. Skupaj z Vichrasangrahmovo ( samoizpraševanje)Non- Yar ( Kdo sem jaz) določa prvi vir informacij z lastnimi besedami Mojstra. To sta edini prozni izdaji med Bagavanovimi deli. V ospredje se postavlja glavno učenje, da je direktna pot k osvoboditvi samo izpraševanje.

Posebnost načina, kako naj se samo-izpraševanje izpelje je v lahko razumljivi razlagi Nan yar.

Razum je sestavljen iz misli. Misel »jaz » je prava, ki vstane v razumu. Kadar se vprašanje »Kdo sem jaz« neprestano ponavlja, so vse druge misli uničene in končno izgine tudi misel »jaz« in pusti vrhovno nedualno BITJE- ZAVEST samo.

Napačne identifikacije ZAVESTI, kot so pojavi tako imenovanega zavedanja telesa in razuma, tako izginejo in nastane razsvetlitev,sakshatkova.

Proces raziskovanja- izpraševanja, pa seveda ni lahek. Ko se sprašujete, KDO SEM JAZ, se bodo dvignile druge misli, toda ko vstanejo jim ne smemo popustiti in slediti tem mislim, pač pa nasprotno vprašamo se, KDO JE TISTI, KI MISLI. Kdor se loti te poti mora biti izredno čuječ in pazljiv. Skozi neprestano izpraševanje boste prisili razum , da ostane v svojem izvoru in ne boste dovolili, da bi uhajal proč in se izgubljal v blodnjaku misli, ki se ustvarjajo same po sebi. Vse druge discipline, kot so kontrola dihanja, meditacija s prisotnostjo Boga, so priporočljive kot pomoč. Uporabne so, kadar pomagajo , da ostane razum miren in osredotočen. Za razum , ki je pridobil veščino koncentracije, postane samoizpraševanje sorazmerno lahko. Potrebno je nešteto raziskovanj, da so misli uničene in ZAVEST – realizirana – brezmejna RESNICA, REALNOST, v kateri ni niti misli JAZ, pač pa izkušnja imenovana

»TIŠINA«.

To je vsebina Bhagavan Sri Ramana Maharsijevih pričevanj v Nan_ Yar ( WHO AM I)

 

T.M.P.Mahadevan

Univerza v Madrasu

  1. junij, 1982

 

KDO SEM JAZ

NAN YAR

 

VSE ŽIVA BITJA HREPENIJO, DA BI BILA VEČNO SREČNA, BREZ VSAKRŠNJE NESREČE. IN V VSAKEM BITJU JE PRISOTNA ŽELJA PO NAJVIŠJEM – LJUBEZNI. IN SREČA SAMA JE VZROK LJUBEZNI. TOREJ, DA BI DOSEGLI SREČO, KI JE V VSAKEM POSAMEZNIKU IN KI JO DOŽIVLJAMO, KADAR SMO V STANJU GLOBOKEGA SPANCA, KO NI PRISOTNA NOBENA MISEL, MOREMO SPOZNATI SAMI SEBE, KDO SMO. DA BI TO DOSEGLI , TO POT SPOZNANJA, JE IZPRAŠEVANJE V OBLIKI »KDO SEM JAZ«, VODILNO SREDSTVO.

 

1.) KDO SEM JAZ ?

 

»Jaz nisem« vseh sedem stanj zavesti, ki sestavljajo veliko telo- celoto. »Jaz nisem« pet spoznavnih organov čutilo sluha, dotika, vida, okusa in vonja, ki služijo zaznavanju zvoka, dotika, barve, okusa in dišav. »Jaz nisem« pet spoznavnih organov, tako imenovani organ govora, lokomotorni aparat, organ otipa, izločanja, organ razmnoževanja, ki imajo funkcije govora, premikanja, tipanja, izločanja in uživanja. Tudi nisem pet zračnih teles ( prana itd.) ki nastopajo kot pet funkcij zavedanja. Jaz nisem niti pamet, ki misli, niti neznanje, ki je obloženo z ostanki vtisov stvari, ki niso stvari in ne funkcionirajo, jaz nisem.

 

2.) ČE JAZ NISEM NIČ OD TEGA, KDO SEM JAZ?

 

Ko zanegiramo vse zgoraj omenjeno, nisem to, nisem to, ostane ZAVEST, to sem jaz, TISTI, KI SEM.

 

3.)KAJ JE NARAVA ZAVESTI?

 

Narava zavesti je obstajanje – zavedanje- blaženost.

 

4.) KDAJ DOSEŽEMO STANJE ZAVESTI?

 

Kadar svet, ki ni drugega kot kar vidim, kadar torej ta svet izgine, se realizira stanje ZAVESTI, stanje , ki je jasnovidno in vsevedno.

 

5.) ALI TOREJ NI MOŽNA REALIZACIJA ZAVESTI DOKLER ŠE OBSTAJA SVET( KI GA SPREJEMAMO ZA RESNIČNEGA)?

 

Ni možno.

 

6.) ZAKAJ?

 

Jasnovidec in svet, ki ga vidimo, sta kot vrv in kača. Dokler ne dopustimo, da izgine napačna domneva, da gledamo kačo, kar pa je naša iluzija, toliko časa ne bomo videli, da v resnici gledamo zvito vrv.

Tako tudi ne dosežemo realizacije Zavesti, dokler ne odpustimo prepričanja, da je sveti, ki ga gledamo resničen.

 

7.) KDAJ BO TOREJ SVET, KI GA IMAMO ZA RESNIČNEGA IZGINIL?

 

Kadar bo razum, ki je vzrok vseh spoznanj in akcija, utihnil, takrat bo svet izginil.

 

8.) KAKŠNA JA NARAVA RAZUMA?

 

To čemur pravimo razum, je čudovita moč, ki obstaja v ZAVESTI. Povzroči vse misli, ki prihajajo. Misli so narava razuma. Brez misli ne obstaja razum. Kadar ni misli, ni nobene neodvisne eksistence, ki bi ji lahko rekli svet. V globokem spanju ni misli, ni sveta. Kadar smo v stanju, da smo zbujeni in sanjam, obstajajo misli in obstaja tudi svet. Tako kot pajek prede nit ( za pajčevino) iz sebe in jo potem spet potegne vase, tako si misel projektira svet sama iz sebe in ga potem vase spet potegne. Kadar prevlada razum nad zavestjo, se pojavi svet okoli nas. Torej, kadar se pojavi svet ( kot bi bil resničen) takrat se ZAVEST  ne pojavi. Kadar pa zasije ZAVEST, takrat svet ne obstaja. Kadar se človek vztrajno izprašuje o naravi razuma, razum konča kot ostanek, ki zapusti ZAVEST. To, kar se nanaša na ZAVEST je ATMAN. Razum vedno obstaja samo v odvisnosti na neko celoto, sam zase ne more obstajati. Razum je tisti, ki ga imenujemo subtilno telo ali duša (Jiva).

 

  1. KAKŠNA JE POT  SAMOIZPRAŠEVANJA, DA BI RAZUMELI NARAVO RAZUMA?

 

Tisto, kar se pojavi kot » jaz« v telesu je Razum. Kadar raziskujemo, kje v telesu se pojavi misel »JAZ« prvič, bomo odkrili, da vstane v srcu. Tam je domovanje razuma. Tudi kadar neprestano razmišljamo »jaz, jaz« nas bo misel odvedla v srce. Izmed vseh misli, ki se pojavijo v razumu, je misel jaz zmeraj prva. Šele, ko se dvigne ta misel, se pojavijo tudi druge misli. Šele potem, ko se pojavi prvi osebni zaimek, se lahko pojavi tudi drugi in tretji, brez prvega zaimka ni drugega in tretjega.

 

  1. KAKO UTIHNE RAZUM?

 

S samoizpraševanjem KDO SEM JAZ. Misel » Kdo sem jaz« bo uničila vse druge misli. In tako kot palica s katero drezamo v plamen, na koncu pogori,tako se na koncu uniči tudi misel » KDO SEM JAZ« sama vase. In takrat se rodi  SAMOREALIZACIJA.

 

  1. V ČEM JE NAMEN, DA STALNO DRŽIMO POZORNOST NA MISLI« KOD SEM JAZ« ?

 

Kadar se pojavljajo druge misli, se jim izpraševalec ne sme upirati, pač pa se mora vprašati » komu so se misli pojavile ?« .Pri tem ni važno koliko misli se porodi . Pri vsaki posamezni misli se marljivo izprašujemo » Komu se je pojavila ta misel?«. Odgovor, ki naj bi bil v »MENI« . Če se potem izprašujemo naprej«  Kdo pa sem jaz« gre razum globlje v svoj izvor in misel, ki se vzdigne, bo postala mirna. S ponavljajočo se prakso, bomo dosegli spretnost, da bo razum ostal v svojem izviru. Kadar gre prefinjena misel skozi možgane in spoznavne organe, se pojavljajo velika imena in oblike, kadar pa misel ostane v srcu, izginejo vsa poimenovanja in oblike. Torej na puščajmo, da nam misel uhaja, pač pa jo zadržimo v srcu, to imenujemo »ponotranjenje« ( antar – mekha). Kadar pustimo, da misel zapusti srce, to imenujemo »eksternalizacija« ( bahir – mukha). Torej, kadar Razum ostane v Srcu, takrat »jaz«, ki je vir vseh misli izgine in pojavi se ZAVEST ali TISTI, KI SEM, ki večno obstaja in zavest zasije v svojem žaru. Karkoli že počnete, počnite brez prisotnosti ega, imenovanega »jaz«. Kadar delate na tej poti, se bo vedno vse pojavilo tako kot je v naravi Šive – Boga.

 

  1. ALI NI DRUGIH POTI, DA BI PRIPRAVILI RAZUM K TIŠINI?

 

Drugih poti ni. Kadar iščemo druge poti za kontrolo uma ali razuma, je razum kontroliran,kar pa vedno privede do tega, da se spet pojavi na površju. Razum ali um utišamo, oziroma utihne tudi s kontrolo dihanja, vendar je tih samo toliko časa, dokler ostaja dihanje kontrolirano, potem pa začne razum spet delovati in se pojavlja kot ostanek impresij. izvir je enak za razum ali za dih. Misel je prava narava Razuma – UMA. Misel #jaz« je prva misel UMA in to je EGO: od tu ego izvira. Torej, kadar utihne um, takrat je kontroliran dih in kadar kontroliramo dih, takrat je UM tiho. Toda globoko v srcu je UM tiho, dihanje pa se ne ustavi. To se zgodi zaradi volje Boga, zato , da je telo preskrbljeno in da ostali ljudje niso v skrbeh, da je telo mrtvo. Kadra pa smo v stanju budnosti Samadhi in takrat utihne Um, je potihnil skozi kontrolo diha. Dih je velika forma ali oblika UMA. Do časa smrti UM ohranja dih v telesu, ko pa telo umre, UM odnese dih s seboj. Torej je kontrola dihanja lahko samo pomagala za vračanje Uma v tišino (manonigraha)UMA samega pa kontrola diha ne uniči (manonasa).

Tako kot kontrola uma so tudi druge tehnike, meditacija k Bogu, ponavljanje manter, odtrgovanje hrane etc.; samo pomoč pri vračanju Uma v tišino skozi meditacijo K Bogu in skozi ponavljanje mantre , UM postane usmerjen v eno točko. Misel je vselej nemirna. Tako kot se slon suče okoli verige, ki ga veže na deblo, tako postane um okupiran z imenom ali obliko. Kadar je, UM v razprostrtem stanju neštetih misli, takrat je vsaka posamezna misel šibka, kadar pa se misli skrčijo na eno samo, uma postane močan v eni sami točki in takrat lahko začenmo s SAMO – IZPRAŠEVANJEM.

Ob vseh pravilih, ki zadevajo omejevanje , je tisto, ki se nanaša na zmerno uživanje »sattvic« hrane najboljše, z upoštevanjem tega pravila se dvigne sattvic kvalitete Uma in pomaga pri samoizpraševanju.

 

  1. OSTANKI PONAVLJAJOČI SE MISLI – IMPRESIJ, SE ZDIJO BREZKONČNI KOT VALOVI OCEANA. KDAJ BODO UNIČENI ČISTO VSI?

 

Kadar meditacija ZAVESTI  raste in raste, takrat so vse misli uničene.

 

  1. ALI JE MOŽNO, DA SE IMPRESIJE PREDMETOV, KI PRIHAJAJO IZ BREZČASNEGA ČASA, RAZKRJIJO IN RAZISKOVALEC OTANE KOT ČISTA ZAVEST?

 

Brez popuščanja dvomu »Ali je mogoče ali ne« se morate vztrajno osredotočiti na meditacijo ZAVESTI. Tudi kadar je velik grešnik, naj se ne osredotoči na javdikovanje «jaz sem pa grešen, kako naj bom rešen?« in naj ne skrbi. Tisti človek, naj popolnoma odpusti misel. »Jaz sem grešnik« in  naj se skoncentrira na meditacijo ZAVESTI, potem bo gotovo uspel. Ne obstajata dva UMA, DOBRI um IN ZLOBNI um. Um je en sam. stare misli so tiste, ki so dveh vrst, naklonjene in nenaklonjene. Kadar je UM pod vplivom naklonjenih občutkov, ga imenujemo dobrega in kadar je pod vplivom nenaklonjenih , neugodnih občutkov ga imenujemo slabega.

Umu naj ne bi dovolili, da odtava k posvetnim stvarem in k stvarem, ki zadevajo druge ljudi. Ne glede na to, kako so ljudje do nas slabi, mi ne smemo nositi sovraštva. Izogibati se moramo sovraštvu in željam. Vse kar namerimo nekomu drugemu, namenjamo sebi. Kadar razumemo to resnico, takrat znamo dati. Kadar se dvigne zavest enega, takrat se dvigne vse, kadar se umiri zavest enega, se umiri vse. Zatorej se do zunanjega sveta obnašajmo humano. Ko se um vrne v svoj mir, takrat človek lahko živi kjerkoli.

 

  1. KAKO DOLGO NAJ BI IVZAJALI IZPRAŠEVANJE?

 

Dokler obstaja zaznava objektov v umu, toliko časa naj obstaja izpraševanje »KDO SEM JAZ?« . Misli je treba utišati v njihovem izvoru, tam in takrat, kadar se pojavijo. Kadar se nekdo vztrajno zateka k kontemplaciji ZAVESTI , naj to počne, dokler ne bo dosegel ZAVESTI.

Dokler obstajajo notranji sovražniki v utrdbi, toliko časa se bodo prebijali navzven, kadar pa so uničeni takoj, ko se pojavijo, bo trdnjava padla v vaše roke.

 

  1. KAKŠNA JE NARAVA ZAVESTI?

 

Kar obstaja v resnici je ZAVEST  sama. Svet, individualna duša in Bog se pojavljajo v njej, tako kot biser v materi školjki, se pojavijo vsi trije naenkrat in vsi trije naenkrat izginejo. ZAVEST dosežemo takrat, kadar ni absolutno nobene prisotnosti misli »JAZ«. To imenujemo TIŠINA. ZAVEST sama je svet, ZAVEST JE JAZ, KI SEM , ZAVEST je BOG, vse je Siva, ZAVEST.

 

  1. ALI NI VSE BOŽJE STVARSTVO?

 

Sonce vzhaja brez prisotnosti vsakršnih želja, truda ali prepričanj in v njegovi prisotnosti vse žari, rože cvetijo, voda izhlapeva in ljudje opravljajo svoje funkcije in potem počivajo. Tako, kot se igla zgane v prisotnosti magneta, tako zaradi Božje prisotnosti duša vodi tri kozmične funkcije in pet čudovitih aktivnosti izvaja svojo predstavo in nato počiva, v sozvočju s svojo spoštovano karmo.

Bog ne pozna odločitev, njega ne obvezuje nobena karma. Tako dejavnosti, ki se odvijajo po svetu ne vplivajo na sonce in zasluge in grehi vseh štirih elementov ne vplivajo na vseprežemajoče vesolje.

 

  1. OD IZBRANIH, KDO JE NAJVEČJI?

 

Kdor se preda Zavesti, ki je Bog, je najbolj izjemen verujoči. Predati se Bogu pomeni ostati v zavesti, brez popuščanja prostora kakršni koli drugi misli, Kakršnakoli bremena so predana Bogu, jih on nosi. Vzvišena moč Boga je vzrok, da se premika in deluje, mi pa sebe podrejamo mislim, kaj naj bo narejeno in kako, kaj naj ne bo narejeno in kako, namesto, da bi se podredili tej Božanski sili. Vemo, da vlak nosi vsa bremena, ki mu jih naložimo, zakaj bi torej v lastno neudobnost nosili na glavi majhen tovor, ko vstopimo na ta vlak, namesto, da bi breme preložili na vlak in občutili olajšanje.

 

  1. KAJ POMENI NAVEZANOST ?

 

Kadar prihajajoče mislim uničimo brez vsakršnega odlašanja že v njihovem izvoru, to pomeni nenavezanost. Tako kot si nabiralec biserov priveže kamen na telo, da se potopi v morje in tam pobere bisere, se človek, obdarjen z nevezanostjo potopi vase in doseže biser Zavesti.

 

  1. ALI NI MOGOČE, DA BI BOG ALI GURU VPLIVALA NA OSVOBODITEV DUŠE?

 

Bog ali Guru samo pokažeta k osvoboditvi, sama pa ne peljeta duše k temu stanju.

Bog in Guru nista različna.

Plen, ki ga zagrabijo tigrove šape ne more ubežati. Kot pri potezi šaha, ko žrtvujemo figuro, da bi dosegli zmago, tako se predamo Gurujevi veličini in ne bomo se zgubili.

Vendar se moramo truditi hoditi po poti, pokazani od Boga ali Guruja, da bi dosegli osvoboditev.

Vsakdo lahko spozna samega sebe samo z lastnim opazovanjem oziroma izkušnjo in ne skozi izkušnje drugih. Ali tisti, ki je Rama zahteva pomoč ogledala, da bi spoznal da je Rama?

 

  1. ALI MORA TISTI, KI TEŽI K OSVOBODITVI SPOZNATI NARAVO KATEGORIJ ( TATTVAS) ?

 

Kdor res želi odvreči prtljago, nima potrebe , da bi jo analiziral, tako tisti, ki želi doseči Zavest, nima potrebe, da bi štel kategorije ali raziskoval njihove karakteristike. Potrebno je odvreči vse kategorije, ki skrivajo Zavest. Svet je treba jemati kot sanje.

 

  1. ALI NI RAZLIKE MED BUDNOSTJO IN SANJAMI?

 

Budnost je dolga in sanje so kratke: sicer pa razlike ni. Dogodki dneva se zdijo resnica, kadar smo zbujeni. Tako se tudi sanje zdijo resnica.

V sanjah razum prevzame samo drugačno obliko. V obeh stanjih, budnosti in sanjanju, se misli, imena in forme ponavljajo simultano.

 

  1. ALI JE POTREBNO TISTIM, KI ŽELIJO DOSEčI OSVOBODITEV POTREBNO BRATI KNJIGE ?

 

Vsi teksti pravijo, da je za osvoboditev potrebno napraviti razum tih, kadar to razumemo ni več potrebno neskončno branje. Da bi dosegli tišino razuma, je potrebno izpraševati sebe, kaj posameznikova zavest je, kako je torej tako raziskovanje lahko opravljeno skozi knjige.

Posameznik lahko spozna lastno Zavest s svojo izkušnjo modrosti. Zavest je skrita v petih ovojih, knjige pa so zunaj njih. Ker je ZAVEST lahko raziskana samo skozi raziskovanje teh petih tančic , je jalovo iskati jo v knjigah. Prišel bo čas, ko bo posameznik moral pozabiti vse,česar se je naučil.

 

  1. KAJ JE SREČA ?

 

Sreča je čista narava Zavesti. Sreča ni v nobenem objektu na Zemlji. V svojem ignorantskem odnosu si domišljamo, da srečo dosežemo skozi predmete. Razum dosega izkušnjo nesreče, bolečine. V resnici se dogaja, da razum, ki zapusti svoj izvor izpolni- zapolni svoje želje, potem pa se vrne k izvoru in užije srečo, ki je ZAVEST  sama. Podobno se dogaja v stanju spanja, samdhi in omedlevice, kadar dosežemo objekte svojih želja ali odstranimo objekte, ki jih  ne maramo, se razum ponovno obrne vase, ponotranji in užije čisto Zavest- Srečo.

Tako se razum premika brez obstanka, seli se iz Zavesti in se vanjo vrača. Pod drevesom je senca prijetna, zunaj na planem pa je vročina žgoča.

 

Osebi, ki je bila na žgočem soncu, se zdi mrzlo, ko doseže senco, Neumen je, kdor se sprehaja neprestano s sonca v senco in nazaj. Pameten človek ostaja v senci. Podobno tudi razum tistega, ki pozna resnico ne zapušča Brahman.

 

Razum ignoranta pa ravno nasprotno, tuhta o svetu, izkuša bolečino in se za kratke trenutke vrne k Brahmanu, da bi izkusil srečo. Tisto, kar imenujemo svet je misel. Kadar izgine svet t.j. kadar misel ni prisotna, zavest izkuša srečo,kadar pa se pojavi svet, izkuša bolečino.

 

  1. KAJ JE MODROST (jnnana- drsti) ?

 

Doseči tišino razuma imenujemo modrost. Ostati v tišini pomeni razkrojiti razum v Zavesti. Telepatija, poznavanje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti ter jasnovidnost ne pomenijo modrosti.

 

  1. KAKŠNA JE ZVEZA MED ODSOTNOSTJO ŽELJA IN MODROSTJO ?

 

Odsotnost želja je modrost. To je eno in isto, nista dve različni stvari. Krotiti razum, da se obrača stran od objektov pomeni odsotnost želja.

Modrost pomeni biti brez objektov.

Z drugimi besedami, iskanje Zavesti in nič drugega je vzvišenost ali popolna odsotnost želja, ostati v ZAVESTI , pomeni modrost.

 

  1. KAKŠNA JE RAZLIKA MED IZPRAŠEVANJEM IN MEDITACIJO ?

 

Izpraševanje je vračanje razuma k Zavesti.

Meditacija obstoji v mišljenju posameznika, da je brahman, obstoj- zavednost- blaženost.

 

  1. KAJ JE OSVOBODITEV?

 

Izpraševanje v posameznikovo naravo, ki je v suženjstvu in realizacija resnične narave je osvoboditev.
prevedla:

EŽS, 1995

 

Veliki duhovni učitelji

RAMANA MAHARŠI – TIHI MODREC

 

“Usoda duše je vsa od Boga določena

v skladu s preteklimi dejanji, ki jih je storila.

Zato tisto, kar ti ni usojeno,

ne boš dosegel s še takimi napori.

Tistemu, kar je usojeno,

da nekoč te doleti, ne moreš se upreti.

Tako je to. Zato lahko sprevidimo,

da najbolje tiho je ostati.”

Besede povedo le malo o modrecu, kot je bil Ramana Maharši, prav tako je prazno govoriti o njegovem življenjepisu. Kajti skrivnost velikih modrecev ni v njihovi zunanjosti in ne v suhoparnih podatkih, marveč v globini duha, ki je žarela iz njih. Takšen modrec je bil Ramana Maharši. Ni veliko govoril, pogosto je bil zatopljen v tišino. Toda njegov pogled je bil topel in mil, kot je lahko le pogled transcendentne duše, ki vidi iluzije sveta in je svobodna pred slepili minljivega življenja. To je pogled, ki seže do dna srca in nenasilno vabi k spoznanju samega sebe. Ob njegovem pogledu so ljudje pozabili na čas in prostor, posrkalo jih je v neopisljivo blaženost, njihov mali ego pa se je raztopil, razširil v brezčasje vseobjemajočega življenja. V tem pogledu je bila božanska ljubezen pred katero je bil človek gol, brez titul, brez vlog ali predstav, ostalo je samo še preprosto srce, razbremenjeno in odprto. No, včasih se ga je kdo tudi bal gledati v oči, ker je instinktivno čutil, da ga vidi skoz in skoz, kakor da mu raztaplja njegov ego in predstavo o sebi.

Življenje

Da potešimo svojo radovednost, vseeno namenimo nekaj besed njegovemu življenju. Ramana se je rodil na jugu Indije leta 1879. Bil je običajen deček, lep in zdrav, rad je imel fizične aktivnosti in dolgo ni nihče slutil njegove duhovne veličine. Edino, po čemer se je razlikoval od vrstnikov, je bil nenavadno globok spanec, iz katerega ga ni bilo mogoče na noben način zbuditi. Njegova duhovna sprememba se je začela z dvema dogodkoma. Prvi je bil, ko je slišal za goro Arunačal. To ime je v njegovem srcu posebej odjeknilo oziroma ‘gora’ ga je poklicala k sebi. (Arunačal je ena od svetih gora v Indiji in ta je neločljivo povezana z Ramano Maharšijem. Kasneje je namreč postala njegovo ‘svetišče’ ali njegov ‘dom’.) Kmalu zatem je imel še nenavadno izkušnjo, ki se je začela z nerazumljivim

strahom pred smrtjo in v kateri je podoživel lastno fizično smrt. Iz te izkušnje je izšel z globokim spoznanjem, da ni fizično telo, marveč večni duh, atman.

Mladi Ramana je zapustil dom in se odpravil h gori Arunačal, ki je potem vse do svoje smrti ni več zapustil. Prva leta bivanja na gori je preživel potopljen v globok samadhi, ne da bi se zavedal svojega telesa ali okolice. (Samadhi je jogijska zamaknjenost v notranje duhovne sfere. Pogosto so jogiji, ko so v tem stanju, povsem nedovzetni za zunanje fizične vtise, ker so tako popolnoma potopljeni v v višjo realnost.) Pogreznjen v tišino je preživel dolga leta v skrajni askezi. Že takrat je pritegoval ljudi, ki so ga videli potopljenega v popolen mir, kot da bi poosebljal starodavne modrece, ki so živeli v svetu, a niso bili od tega sveta.

V prvih desetletjih bivanja v objemu gore je govoril samo o eni temi, to je o pravem notranjem jazu, in še to večinoma tako, da je na kratko napisal odgovore na lističe papirja. Nekako spontano je nastal ob vznožju gore tudi ašram, Ramanašram. Številni duhovni iskalci iz vsega sveta so se desetletja zgrinjali tja k njemu, da bi sprejeli njegovo učenje, pili njegovo prisotnost in dobili njegov daršan. (Daršan je blagoslov duhovnega modreca, ki ga podeli preko pogleda. To je tako, kot da bi skozi pogled tekla reka globokega miru ali kot da bi se človeka skozi pogled dotaknil božanski duh.) V preprostem ašramu je živel vse do svoje smrti leta 1950, ko je umrl zaradi raka na roki. Še takrat je pokazal izjemno moč svojega duha. Kljub temu, da je trpel za eno od najtežjih in najbolj bolečih oblik raka, ni jemal nobenih analgetikov in niti enkrat ni pokazal znakov bolečine. Tudi takrat je njegov topel, blag in ljubeč pogled povzdigoval, pomirjal in osrečeval vse, ki so prihajali k njemu.

Nauk o Pravem Jazu in pot do njega

Njegov nauk je bil preprost – učil je pot neposrednega spoznanja samega sebe. Jaz je namreč neposredna danost, o kateri ni potrebno razpravljati in je dokazovati, edino, kar potrebuje, je samozrenje. Kaj je bolj resnično kot človekov jaz in katera pot je lahko bolj neposredna kot izkustveno samoraziskovanje? Jaz je tisti, ki izkuša in izkušnja samega sebe je prva izkušnja, ki je pred vsako drugo. V jazu se zrcali Pravi Jaz oziroma je

njegova korenina. Zato je jaz ključ do svobode, do prepoznanja samega sebe v svojem bistvu. O tem govori naslednja anekdota:

K Ramani je prišel mladenič in dejal: “Bhagavan, zelo si želim osvobojenja in željan sem zvedeti, kje je pot. Zato sem prebral raznovrstne knjige, ki govorijo o Vedanti. Vse opisujejo pot na različne načine. Obiskal sem mnoge učene ljudi in ko sem jih vprašal, je vsakdo priporočal drugo pot. Zmeden sem in zato sem prišel k tebi. Prosim, povej mi, katero pot naj uberem.” Z nasmehom na obrazu je Bhagavan odgovoril: “Prav, pa pojdi po poti, po kateri si prišel.” Prisotne so te besede spravile v dobro voljo. Ubogi mladi mož pa ni vedel, kaj naj reče. Čakal je, dokler ni Bhagavan zapustil dvorane, in se potem razočarano obrnil k ostalim ter jim dejal: “Prehodil sem dolgo pot, da bi zvedel pot k osvobojenju. Je prav, da mi odvrne, naj se vrnem po poti, po kateri sem prišel? Kakšna šala je to?” Eden od učencev je odvrnil: “Ne, gospod, to ni bila šala, temveč najbolj primeren odgovor. ‘Kdo sem jaz’ je najenostavnejša pot k osvobojenju. Vprašali ste ga, po kateri poti naj greste, po kateri poti naj gre vaš ‘jaz’, in odvrnil je ‘po poti, po kateri si prišel’, kar pomeni, da če boste raziskovali in sledili poti, po kateri se je ta ‘jaz’ pojavil, boste dosegli osvobojenje.”

Njegovi učenci o njem

“Ko sem prišel k Bhagavanu, je sedel kot skala pred votlino, ne da bi spremenil svoj pogled, ki je bil izpolnjen z Milino. Stal sem ob njem. Ko me je pogledal, je odprl vrata mojega srca in tudi jaz sem bil posrkan v njegovo stanje. Tako sem stal tam osem ur, absolutno brez utrujenosti, v popolni absorbciji in miru. Bhagavan je na ta način odpiral naša srca s preprostim prijaznim pogledom in nas preobražal. Ni bilo potrebe po nobenem vprašanju, ko nas je s svojim pogledom naredil takšne, kot je bil on!”

Nekdo je takole pripovedoval o prvem vtisu, ki ga je na njegov um naredila tišina Sri Bhagavana (Sri Bhagavan je spoštljiv naziv za modreca): “Nisem mogel prenehati strmeti vanj. Moja začetna zmedenost in prepadenost, ker se sploh ni zmenil zame, sta počasi izginjali, ko me je nenavadna očaranost pričela trdno jemati v svojo oblast. Šele po dveh urah tega nenavadnega prizora sem se začel zavedati tihe spremembe, ki se ji ni dalo upreti in ki se je dogajala v mojem umu. Drugo za drugim so odpadala vprašanja, ki sem

jih z veliko pikolovsko natančnostjo pripravil na vlaku. Kajti zdelo se je prav vseeno, ali jih bom zastavil ali ne, vseeno je bilo, ali bom rešil svoje težave, ki so me do tedaj pestile. Vedel sem samo, da se mi je zdelo, da stabilna reka miru, tišine in spokojnosti teče poleg mene, da veliki mir vstopa v notranje razsežnosti mojega bitja ter da moji možgani, izmučeni z mislimi, začenjajo prihajati k počitku.” Petletna deklica pa je svojemu očetu, preden je ta prvič prišel v Ramanov ašram, v pismu napisala: “Rad ga boš imel. Ko se smehlja, je vsakdo tako srečen.”

Sri Bhagavan je rad pomagal pri delu v kuhinji in s tem naredil veliko veselje svojim učencem, ki so delali v kuhinji. Zahteval je pozornost in popolnost ter jih učil najvišjih resnic skozi vsakdanjo življenjsko izkušnjo. “Vaše roke lahko delajo, vendar vaš um lahko ostane tih in miren. Vi ste tisti, ki se nikoli ne giblje. Ko boste to prepoznali, boste ugotovili, da delo ni napor.”

Kristalno čisti duh

Če je Buda prinesel na svet luč jasnega prepoznavanja resnice, če je Kristus utelesil praktično ljubezen, potem je Ramana s svojim življenjem razodel čisto, nedotaknjeno naravo Pravega duhovnega Jaza in pokazal pot do njega. Pot samorealizacije je atmavičara (atma – duh, vičara – raziskovanje) ali raziskovanje samega sebe, svojega Bistva. Ramana je prvi pokazal, da se lahko človek neposredno obrača na svoj notranji jaz, zato je njegova pot neposredna. O njem je bilo rečeno (iz Vrelca večne modrosti): “Ramana Maharši, ta kristalno čisti duh, je na zemlji utelešal princip notranjega jaza in hkrati pot do njega … Bolj kot skozi besede je skozi oči izražal neskončno globino in vzvišenost čistega spoznanja notranjega jaza. Ramana ni sebe nikoli imenoval. S tem nas je nenehno opominjal, da je čisti duh, eno z vsem, eno z oceanom čiste zavest, brez drugega; da je duh, ki se ga ne da imenovati in nima oblike … Žarenje njegovega življenja še vedno močno odmeva na zemlji in nosi vsem čuječim ušesom naslednje sporočilo: Išči korenine vseh misli in izvor svojega Jaza in postal boš čisto spoznanje. V tem spoznanju bo ukinjena razlika med teboj – spoznavalcem, svetom – spoznanjem in tokom spoznanja. Vsi trije se bodo zlili v neskončni trenutek vrhunskega razodetja.”

Pripravil: Primož Škoberne

Nekaj Maharšijevih misli .

Katerekoli metode si usvojil, se moraš nazadnje vrniti k Sebi (k Pravemu Jazu); zakaj potemtakem ne bi bival v Sebi že sedaj, tukaj in zdaj?

Srce je edina Resničnost. Um je le minljiva stopnja. Ostati pri samemu Sebi pomeni vstopiti v Srce.

Samota je naravnanost razuma; človek, ki je navezan na stvari v življenju ne more biti v samoti, kjerkoli že je. Nenavezan človek je vedno v samoti.

Vse je vnaprej določeno. Vendar ima človek vedno svobodo, da se ne isti s svojim telesom ter da ostane nedotaknjen od užitkov in bolečin, ki so posledica telesnih dejavnosti.

To, kar je, je mir. Vse, kar je potrebno, je, da ostanamo tiho. Mir je naša prava narava.

Sreča je vsebovana v človeku in ne nastane zaradi zunanjih vzrokov. Človek mora uresničiti svoj Pravi Jaz, da bi odprl zaklad čiste sreče.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s