Naš svet ni v osnovi nič več in nič manj kot odraz naših misli, občutkov, čustev, verovanja, molitev-Intervju z Greggom Bradenom

 

Kdo bi bil primernejši, da ga zaslišimo »tik pred zdajci«, v času umiranja starega sveta, kot Gregg Bradden, avtor uspešnice Božanska matrika.

Gost na mednarodnih konferencah o vlogi duhovnosti v tehnologiji, nekdanji višji oblikovalec letalskih in vesoljskih računalniških sistemov ter človek, ki si je več kot 20 let prizadeval v najodročnejših samostanih sveta odkriti starodavne pozabljene skrivnosti, da bi z njimi med drugim pomagal razumeti idejo Maxa Plancka, očeta kvantne teorije, o božanski matriki, kraju, »kjer se rojevajo zvezde«. Končno tudi znanost odkriva, kar so vedela starodavna ljudstva: da je vse povezano in da imajo naše misli, čustva, molitve neverjetno moč. Svet ustvarjamo mi, torej ga lahko tudi spremenimo in celo rešimo pred grozečo katastrofo. A kako?

»Starodavni teksti in spiritualna tradicija omenjajo, da je vse v našem svetu povezano. Zdaj to začenjamo razumeti tudi mi. To nosilno polje energije zahodni znanstveniki opisujejo kot splet ali mrežo, ki ustvarja, tako jo oni imenujejo, osnovno strukturo stvarstva. Po njihovih dognanjih je to polje energije prisotno že od začetka in je inteligentno. In ta inteligenca se močno odziva na človeška čustva.« Ne, to ni pisanje duhovnih skupin, religioznih voditeljev ali spiritualističnih zmešancev. To je izjavila skupina presneto resnih znanstvenikov z oddelka za raziskavo vesolja v laboratorijih Nase. In niso bili zadeti od opojnih substanc, ko so to razkrili javnosti, ampak so le opravljali službo. Eden tistih, ki so med prvimi začeli to znanstveno potrjevati, je Gregg Bradden. Je eden najbolje prodajanih piscev, mednarodno priznan pionir na področju znanosti, ki premošča mejo medduhovnostjo in realnim svetom. Po uspešni karieri geologa v podjetju  Phillips Petroleum med energetsko krizoleta 1970 je delal kot višji oblikovalec računalniških obrambnih sistemov v zadnjih letih hladne vojne in leta 1991 postal prvi tehnični vodja operacij za Cisco Systems. Zadnjih 25 let je odkrival oddaljene samostane in pozabljena besedila ter svetu prnašal njihove brezčasne skrivnosti. Njegova dela redno prikazujejo na TV-postajah HistoryChannel, Discovery Channel, National Geographic in ABC. Nastopal je tudi v kultnih filmskih dokumentarcih, kot sta The Secret in Zeitgeist.

Kakor mislimo, občutimo, verjamemo – tak je naš svet

Na vprašanje, kaj je pri njegovih odkritjih najbolj udarno, mi je odgovoril: »Kaj bi pomenilo za vas, če bi odkrili, da je vsak trenutek našega življenja samo del pogovora, ki se neprenehoma odvija z univerzumom okoli nas? Kaj če je vse, kar se godi v naših življenjih, od zdravljenja naših teles, miru na svetu, naših zakonov, družin, romanc, naših ločitev, vse, kar dojemamo kot življenje v vsakem trenutku vsakega dne, odraz te inteligence, poljaenergije, ki so ga starodavna ljudstva opisala v svojem jeziku, zdaj pa ga zahodna znanost začenja opisovati v jeziku, ki ga razumemo? Bi vas to spremenilo kot človeka?«

O, bi, prav gotovo, še posebej če bi mi lahko to nedvoumno dokazali. Gregg Bradden trdi in znanstveni dokazi kažejo, da naš svet ni v osnovi nič več in nič manj kot odraz tega, kar smo – znotraj. Torej odraz naših misli, občutkov, čustev, verovanja, molitev. Tudi John Wheeler, fizik z ameriške univerze Princeton, napeljuje na to misel. Trdi, da živimo v »soustvarjalnem univerzumu«, se pravi, da je ta predvsem rezultat tega, kar počnemo v svojih življenjih. Pravi, da smo majceni koščki univerzuma, ki na poti življenja opazujejo in ustvarjajo sami sebe.

Nekaj v nas vpliva na zunanji svet

Ideja, da obstaja nekaj, kar nas vse povezuje, v resnici ni tako zelo nova, tudi v znanosti ne. A vse do 1990 je vsa zahodna znanost temeljila na načelu, da to, kar se zgodi na enem koncu, nima absolutno nobenega vpliva na to, kar se zgodi drugje. Zdaj pa vemo, da ni tako. Prvi eksperiment je izvedel ruski fizik Vladimir Poponin.Želel je raziskati odnos med človeško DNK in snovjo, ki tvori naš svet – malimi skupki energije, ki jih imenujemo fotoni (delci svetlobe). V stekleni cevi so ustvarili vakuum. Poponin je meril delce, da bi videl, kako se razporedijo. Fotoni so bili razporejeni naključno. Nato pa so v cev vstavili človeško DNK. Ko so izmerili fotone, so se ti poravnali v vrsto. Torej je imela DNK neposreden vpliv na snov, iz katere je zgrajen naš svet. In to je starodavna spiritualna tradicija od nekdaj trdila. Namreč da nekaj v nas vpliva na svet okoli nas. Še zanimivejši pa je bil konec eksperimenta. Pričakovali bi, da bi se, ko bi iz cevi odstranili DNK, fotoni spet naključno razporedili. A se to ni zgodilo. Čeprav v cevi ni bilo več DNK, so fotoni ostali razvrščeni, kot bi bila tam.  Nihče iz zahodne fizike doslej še ni razložil, zakaj je tako, in zato se ta poskus imenuje fantomski DNK-eksperiment. Najpomembnejše, kar nam je pokazal, pa je, da je DNK nekako povezana s snovjo, iz katere je zgrajen naš svet, in da se skupki energije očitno povezujejo skozi polje. Znanstveniki so ga poimenovali novo polje.

Drug, podobno fascinanten eksperiment so naredili v vojski. Vzeli so človeško DNK, tako da so postrgali tkivu v ustih prostovoljca, nato pa dali DNK v napravo, ki meri čustvene odzive, in jo postavili v eno sobo, medtem ko je bil darovalec te DNK v drugi sobi. Izpostavili so ga čustvenim dražljajem, sreči, žalosti, strahu, jezi ali besu. Hkrati so merili DNK, da bi videli, ali darovalčeva čustva kaj vplivajo nanjo. Medtem ko je darovalec doživljal čustvene vrhunce in padce, je imela DNK v drugi sobi čustvene vrhunce in padce ob natanko istem času.

(Dejan Ogrinec v članku Čudežna moč molitve za revijo Jana)

 

ZNANOST ČUDES KVANTNI JEZIK ZDRAVLJENJA, MIRU, OBČUTENJA IN VEROVANJA

(Celotno besedilo iz  intervjuja z Greggom Bradenom.)

GREGG BRADEN – 1/6

Starodavni teksti in spiritualne tradicije skoraj univerzalno omenjajo, da je vse v našem svetu povezano na načine, ki jih morda komaj začenjamo razumeti.

To nosilno polje energije, zahodni znanstveniki opisujejo kot splet ali mrežo, ki ustvarja, kar oni imenujejo »osnovno strukturo celotnega stvarstva«.

To polje energije je tu že od samega začetka.

To je inteligentno polje. In ta inteligenca se močno odziva na človeška čustva.

Začutiti moramo občutje, kot da je »molitev« že uresničena.

In v tem občutju govorimo energijam stvarstva, omogočamo svetu, da se odziva na nas, omogočamo temu polju, kvantnemu hologramu, božjemu umu, da nam odgovarja s tem, kar sami občutimo v svojih srcih.

 

Kaj bi pomenilo, če bi odkrili, da je vsak trenutek našega življenja del pogovora… dialog, ki se neprenehoma odvija z univerzumom okoli nas?

Kaj če je vse, kar se godi v naših življenjih, od zdravljenja naših teles, miru na svetu, naših zakonov, družin, romanc, naših ločitev… vse, kar dojemamo kot življenje, v vsakem trenutku vsakega dne… kaj če je vse to odraz te inteligence, tega polja energije, ki so ga starodavna ljudstva opisala v svojem jeziku, zdaj pa ga zahodna znanost začenja opisovati v jeziku, ki ga razumemo?

Smo rastoče telo. Znanstveni dokazi kažejo na to, da naš svet deluje na natanko tak način… da svet v osnovi ni nič več in nič manj kot odraz tega, kar smo postali znotraj… naše misli, občutenja, čustva, verovanja, »molitve«…

John Wheeler, fizik Princetonske univerze, v nedavnem intervjuju napeljuje prav na to zamisel. Pravi, da živimo, kot je to sam poimenoval, v » soustvarjalnem univerzumu«.

Raje kot da razmišlja, da je univerzum nekaj že ustvarjenega in da smo nameščeni sredi njega doživljajoč ta izkustva, dr. Wheeler namiguje na to, da je univerzum rezultat tega, kar počnemo v naših življenjih.

Pravi, da smo majcene »krpice« univerzuma, ki na poti opazujejo same sebe in se ustvarjajo.

To je radikalna zamisel, saj napeljuje na to, da se v kvantnem svetu atoma oziramo za najbolj neznatnim elementarnim delcem, ki ga nikdar ne utegnemo najti. Vsakič namreč, ko gledamo, je gledanje le dejanje zavesti, ki za nas tam nekaj postavlja, ustvarja in gradi, da lahko vidimo.

In ko se oziramo v prostranost, v neizmerno prostranstvo našega univerzuma, iščoč končno mejo tega, kar imenujemo »stvarjenje«, jo nikdar ne utegnemo najti. Kajti dejanje iščoče zavesti, je ustvarjalna sila, ki nekaj namesti v prostor.

Smo telo, ki raste. Znanstvena pričanja predočajo, da naš svet deluje natanko na ta način.

In kar ugotovimo z odkritji preko eksperimentov, ki so bili izvedeni nedavno, v 20.st, je, da so v resnici utegnila biti starodavna ljudstva zelo blizu v opisovanju natančnega načina delovanja našega sveta, v jeziku takratnega časa.

Med letoma 1993 in 2000 je bila izvedena serija eksperimentov, s strani uglednih znanstvenih in akademskih inštitutov, ki zdaj podpirajo natanko te pojme, ki so jih starodavna ljudstva tako jasno izrazila v govorici njihovega časa.

Trije od teh reprezentativnih eksperimentov popolnoma zamajejo temelje vsega, kar zdaj verjamemo o fiziki in o načinu delovanja našega sveta… in nam v resnici kažejo, da smo povezani skozi to polje energije.

Ideja, da obstajajo vseprisotne esence, ki vse povezujejo, v resnici ni tako zelo nova, celo v svetu znanosti ne. V poznih 1800-ih je prišlo do velike spiritualne revolucije, ki je pometala s svetom. In takrat se je vzpostavila polemika, če to polje v resnici obstaja ali ne. V tistem času so ga imenovali »polje etra«.

Leta 1887 je bil izveden znamenit eksperiment, da bi enkrat za vselej dokazali, ali to polje obstaja ali ne obstaja. In na podlagi rezultatov tega eksperimenta je zahodna znanost, še posebno zahodna fizika, verjela, da je vse kar se zgodi v našem svetu ločeno, nepovezano, izolirano… da so stvari, ki se zgodijo istočasno, preprosto naključja.

Zelo znan Michelson-Morley eksperiment… ki je enakovreden temu, kot če bi šel ven iz zgradbe v kateri se nahajaš in bi si navlažil prst ter ga namestil v zrak nad svojo glavo… in ker v tistem trenutku ob svojem prstu ne bi čutil nobenega vetra… bi na podlagi tega sklepal, da okoli tebe zrak ne obstaja… To je ekvivalent tega Michelson- Morley eksperimenta.

Verjeli so namreč, da se mora polje, če le-to resnično obstaja, gibati… in ko so raziskovali njegovo gibanje, gibanja niso odkrili in tako so zaključili, da to polje ne obstaja.

Od 1887 pa vse do zgodnjih 1990-ih je vsa zahodna znanost temeljila na načelu, da to kar se zgodi na enem koncu, nima absolutno nobenega vpliva na to, kar se zgodi nekje drugje. Zdaj pa vemo, da temu nikakor ni tako.

Z vami bi rad delil tri eksperimente, ki popolnoma zamajejo temelje zahodne fizike.

Prvega je izvedel ruski fizik Vladimir Poponin. V zgodnjih 1990-ih je prišel v ZDA, da bi dokončal te serije eksperimentov. Poponin je želel raziskati odnos med človeško DNA in snovjo, ki tvori naš svet… malimi skupki energije, ki jih imenujemo fotoni… majhnimi delci svetlobe, če želite o njih razmišljati na tak način.

Eksperiment je sestavljala steklena cev, iz katere so izčrpali ves zrak, ter tako ustvarili, kar danes imenujemo vakuum, kar naj bi namigovalo, da v cevi ni ostalo prav nič. Kakorkoli, vemo, da tam še vedno nekaj ostane… ti majhni delci svetlobe.

Poponin je torej meril te delce, da bi videl kako se razporedijo… če nemara letajo vsepovsod po prostoru znotraj cevi, se nakopičijo na dnu, ali kaj se zgodi z njimi?

Rezultati tega dela eksperimenta niso bili presenetljivi. Ti majhni delci, fotoni, so bili razporejeni popolnoma naključno in to so tudi pričakovali.

Naslednji del tega eksperimenta je tisti, kjer vse postane zelo, zelo zanimivo… V cev so vstavili človeško DNA… in ko so ponovno izmerili fotone, so ugotovili, da je človeška DNA povzročila, da so se fotoni poravnali v vrsto… DNA je imela neposredni vpliv na snov, iz katere je zgrajen naš svet.

In to je natanko to, kar so starodavne spiritualne tradicije od nekdaj trdile… namreč, da nekaj znotraj nas vpliva na svet okoli nas. In Poponinov eksperiment, prvič v sodobnem času, to dejansko potrjuje pod laboratorijskimi pogoji.

Še bolj zanimiv pa je naslednji del tega eksperimenta… Pričakovali bi namreč, da bi se, ko bi iz cevi odstranili DNA, fotoni ponovno naključno razporedili na način, kot so bili razporejeni predno so vstavili DNA… in vendar se to ni zgodilo.

Čeprav DNA ni bila več v cevi, so fotoni ostali razvrščeni, kot bi DNA bila še vedno tam… in vprašanje je »zakaj?«

Kaj je tisto, kar povzroči ta učinek?

Ničesar v zahodni fiziki ni, kar bi razložilo, zakaj bi ti fotoni ostali v istem položaju tudi po tem, ko je bila DNA, ki je povzročila, da so se razvrstili, odstranjena iz cevi.

Ta eksperiment se imenuje »fantomski DNA eksperiment«, saj učinki trajajo, če je DNA tam ali pa ne.

Najpomembnejše, kar nam govori, je to, da je DNA povezana s snovjo, iz katere je zgrajen naš svet… Skupki energije, ki so osnova vse materije, se povezujejo skozi polje, ki je bilo prej nepriznano. Znanstveniki so ga poimenovali »novo polje«… Sam pa menim, da je bilo tam že ves čas, le priznali ga nismo, zato ga bomo poimenovali »prej nepriznana oblika energije«.

Drugi, fascinanten eksperiment, je vojaški eksperiment. V osnovi so vzeli človeško DNA, tako da so postrgali nekaj tkiva iz ust darovalca oz. prostovoljca… nato so DNA dali v napravo, ki lahko meri njene čustvene odzive in jo postavili v eno sobo, medtem ko je bil darovalec te DNA v drugi sobi iste zgradbe.

Torej, živa DNA ene osebe je v enem prostoru, prostovoljec v drugem prostoru.

Nato so na eni strani zgradbe prostovoljca izpostavili »čustvenim dražljajem«, ki so izvabili naravne odzive čustva sreče, žalosti, strahu, jeze ali besa in hkrati merili DNA, da bi videli, če darovalčeva čustva vplivajo nanjo.

In zdaj… zakaj bi? Po eni strani danes v zahodni fiziki ni popolnoma ničesar, kar bi namigovalo na to, da bi bila ta DNA še vedno povezana z darovalcem, po drugi strani pa so, po tem ko so izvedli te eksperimente, ugotovili ravno nasprotno.

Ugotovili so, da je medtem, ko je darovalec v eni sobi doživljal svoje čustvene vrhunce in padce, imela DNA v drugi sobi svoje čustvene vrhunce in padce ob natanko istem času.

GREGG BRADEN- 2/6

Ko slišimo o takih eksperimentih, razmišljamo o energiji, ki se prenese od točke A do točke B.

In če prihaja energija iz enega kraja in mora priti drugam, potem bi pričakovali, da bi prišlo do časovnega zamika… nekaj malo časa med tem, ko je čustvo nastalo in tem, ko se je DNA nanj odzvala.

Toda, to se ni zgodilo. V teh eksperimentih so bili učinki hkratni, istočasni… in to je izredno ključnega pomena za to, kamor se bomo podali, ko bomo začeli govoriti o moči »molitev«… V istem trenutku, ko je darovalec doživljal čustva, je bila DNA že vplivana, kot da med njima ne bi bilo nobenega prenosnega časa.

Te eksperimente so najprej izvedli znotraj sob, ki so bile med seboj ločene okoli 15 metrov. V kasnejših eksperimentih sta bila DNA in darovalec med seboj ločena na stotine kilometrov.

Imel sem se priložnost srečati z izumiteljem enega izmed teh eksperimentov, dr. Cleve Baxterjem. Z mano je delil svoj eksperiment, pri katerem je bil darovalec v Los Angelesu, medtem ko je bila DNA v Phoenixu, Arizoni, kar je skoraj 600 kilometrov narazen… in učinki so bili popolnoma enaki. Naj sta v isti zgradbi ali pa ločena s 600 kilometri… učinki so istočasni.

To odpre vrata k najrazličnejšim možnostim, glede tega, kako DNA ostane povezana z darovalcem.

To nam zopet govori, da smo z DNA povezani preko naših čustev. In ne glede na to ali je DNA v naših telesih ali pa smo od nje ločeni z razdaljo stotin kilometrov, je učinek enak.

To imenujemo »brezkrajevna energija«… kar pomeni, da obstaja povsod in v vedno.… energiji namreč ni potrebno potovati od točke A do točke B.

Tretji eksperiment je, prav tako v zgodnjih 1990-ih, izvedel »Institute of Hearthmath«, pionir raziskovalne organizacje, nameščene v severni Kaliforniji, ki odkriva, da je človeško srce veliko več kot preprosto črpalka, ki pomika kri skozi naša telesa… In čeprav naša srca počno natanko to, je to verjetno še najmanj, kar srca izvršujejo.

Odkrivajo, da so srca najmočnejše magnetno polje v naših telesih… in elektromagnetno polje, ki ga srca ustvarjajo, ima učinke, ki segajo daleč onkraj naših teles.

Zgodnejše odkritje Hearthmath Inštituta je, da je okoli vsakega človeškega srca energetsko polje, ki ima obliko zvite cevi. Imenuje se »cevasti torus« in se razteza nekje med 1,5 in 2,5 metra onkraj srca.

Vprašanje pa je, ali v tem že priznanem polju obstaja še kakšna druga oblika energije, ki se prenaša s tem poljem onkraj naših teles.

Oblikovali so torej eksperiment, da bi preizkusili natanko to teorijo.

Nič ne preseneča, da so vzeli človeško DNA, jo izolirali in zaprosili posameznike, ki so bili izurjeni občutiti takoimenovana »jasna človeška čustva«… zelo čista čustva ljubezni, spoštovanja, sočutja… ali jeze, besa in sovraštva… da so na znak doživeli ta občutja. In ko so to storili, so merili kako se je DNA odzvala.

Odkrili so naslednje… v prisotnosti spoštovanja, ljubezni, sočutja, odpuščanja… je DNA postala izredno sproščena… In na podlagi drugih eksperimentov vemo, da to sproščeno stanje DNA dejansko povečuje našo imunsko odpornost.

In to nam lahko poda odgovor, zakaj nam občutja ljubezni in sočutja zvišajo imunsko odpornost… zato, ker je DNA takrat sproščena, in s tem, določenemu delu teh majhnih stikal, če si jih želite predstavljati na tak način, omogoča da se vključijo… in prav tako velja nasprotno… v prisotnosti jeze, besa, sovraštva, ljubosumja… se DNA stisne kot majhen oreh in v nekaterih primerih dejansko izključi ta mala stikala… kar izčrpa imunsko odpornost.

Intuitivno to vemo… vemo, da ko ljudje živijo v stanju ljubosumja, jeze ali besa, s tem tlačijo te male delce naših teles… in prav nasprotno… v stanju ljubezni, sočutja, razumevanja, odpuščanja… jih povečujejo.

In zdaj nam nemara ti eksperimenti prvič pomagajo začenjati razumeti »zakaj«.

Gre za učinek človeških čustev na, tako imenovano, strukturo oz. obliko DNA v naših telesih.

In kar so ti eksperimenti prikazali… kar so objavljeni laboratorijski izsledki dejansko opisali, je… da imajo zelo specifične vrste človeških čustev sposobnost spremeniti obliko DNA v naših telesih.

Izjaviti to je osupljivo, kajti to pomeni, da ko izberemo, da bomo izvabili točno določene vrste občutij, čustev znotraj našega telesa, dejansko dobimo sposobnost, da spremenimo način delovanja DNA v naših telesih. To je začetek »notranje tehnologije«, verjetno zelo starodavne tehnologije, ki je bila opisana že v jezikih, ki so preminuli in jih komaj začenjamo razumeti.

Vsak izmed teh treh eksperimentov je zanimiv in deluje sam zase.

V nekaterih primerih raziskovalci niso bili seznanjeni z eksperimenti, ki so jih izvajali v drugih laboratorijih.

In ti eksperimenti so le tipični predstavniki. Izvedenih je bilo še več drugih eksperimentov, po istih principih in z enakimi vrstami rezultatov.

Ko jih zložiš vse skupaj, raje kot to, da so zanimivi izolirani eksperimenti, začnejo pripovedovati zgodbo. In ta zgodba izgleda nekako takole….

Prvi, eksperiment Vladimirja Poponina pravi, da ima naša DNA neposreden vpliv na naš svet, na fizično snov, iz katere je sestavljen naš svet na energetskem nivoju.

Zadnji eksperiment prikazuje, da ima človeško čustvo sposobnost spremeniti DNA, katera ima vpliv na svet okoli nas.

In drugi eksperiment, eksperiment, ki ga je izvedla ameriška vojska, kaže, da je, ne glede na to ali smo v isti zgradbi, ali pa 600 kilometrov narazen, učinek še vedno enak. Nismo torej omejeni s prostorom in časom.

Pravzaprav ti eksperimenti trdijo natanko to, da imava ti in jaz znotraj najinih teles moč, ki ni omejena z zakoni fizike, kot jih razumemo danes… da nekaj znotraj nas, kar je neposredno povezano z našimi čustvi, mislimi, občutji, željami in verovanji, presega meje prostora in časa, kot ju danes začenjamo razumeti.

STARODAVNA MODROST

Starodavne tradicije so to opisale v jeziku njihovega časa. Ne samo, da pravijo, da smo povezani s svetom okoli nas, tako kot zdaj to odkriva zahodna znanost… pač pa nas vabijo korak dalje in pravijo: »tukaj je način kako to uporabiti v vašem življenju«.

Zapustili so nam izredno jasna navodila, rekoč : »to je način kako uporabiti to moč, to notranjo tehnologijo znotraj vas… da se bo vaš svet začel spreminjati, da se bo vaše telo začelo zdraviti, da bo v vaše družine, vaše skupnosti vnešen mir.« In v celoti, ko se bo več ljudi združilo, bodo ta načela delovala tudi kot mir med narodi.

Z vami bom delil nekaj opravljenih študij, ki natančno opisujejo, kako to začne delovati.

Eno izmed vprašanj, ki mi je pogosto zastavljeno v zvezi s tem gradivom je: »Če ta razmerja resnično obstajajo, zakaj danes ne vemo za njih?…zakaj zahodna znanost ne razume teh principov? …zakaj jih odkrivamo šele zdaj?«

Odgovor na to vprašanje se začne z našim razumevanjem, da je naše znanje del izvorne modrosti, ki nas povezuje z našo preteklostjo. In vemo, da je bila ta vez, ki nas povezuje s tistimi, ki so prišli pred nami, v zgodovini vsaj dvakrat prekinjena.

V zgodovini je dvakrat zabeleženo, da se je nekaj pripetilo… odvil se je dogodek in izgubili smo informacije.

In v nekaterih primerih, so te informacije nanašale na natanko to, kar počnemo danes.

Prva prekinitev se je zgodila s požigom velike aleksandrijske knjižnice, v 4. stoletju.

Ne vemo, kaj natančno je bilo v tej knjižnici (o.p. Vatikan ve.), vemo pa, da so rimski zgodovinarji popisali količine in količine zvitkov informacij, ki so bili način zapisovanja v tistem času.

Rimski zgodovinar Calamachos je, naprimer, v aleksandrijski knjižnici popisal več kot 536.000 zvitkov, predno je bila le-ta požgana… in mnogo od teh je bilo zelo starodavnih že takrat, v 4. stoletju.

Vemo, da so zvitki vsebovali nekatere izmed najbolj starodavnih dokumentov »Hebreic-a«, starodavnih hebrejskih tradicij, egipčanskih astronomskih tradicij, medicinskih tradicij… mnogo znanj, ki so se prenesla izpred tisočih let in so opisovala naš odnos s svetom, odnos drug z drugim in verjetno še odnos s čim veliko pomembnejšim.

Zavedamo se, da smo s požigom te knjižnice, izgubili ogromno količino informacij.

Drugič se je to pripetilo z urejanjem zahodnih biblijskih besedil, biblijskih tradicij, v 4. Stoletju… in prav tako v letu 325 n.š. V tem času, času zgodnjih krščanskih tradicij, je cesar Konstantin sklical koncil. In v tistem času biblijska besedila niso bila zbrana in lepo urejena kot danes. Obstajala so kot nevezana zbirka mnogih besedil…

GREGG BRADEN- 3/6

Obstajala so kot nevezana zbirka mnogih besedil… mnoga besedila so bila zelo obširna, nekatera so bila slabo napisana. In zelo malo ljudi je imelo dostop do tega gradiva. Konstantin se je trudil, da bi postalo bolj dostopno širokemu splošnemu občinstvu, zato je sklical cerkveni koncil in zaprosil za nekaj priporočil… »kaj naj pustimo notri… kaj naj vzamemo ven… kako naj uredimo ta material?« In rezultat tega je to, kar danes imenujemo zahodna biblijska besedila. Vemo, da je bilo vsaj 20 knjig popolnoma odstranjenih, in drugih 20 do 25 izredno spremenjenih, preostala besedila pa so bila skrajšana in preurejena v to, kar danes poznamo kot biblijsko besedilo. In kolikor koristna je današnja Biblija, bodo najboljši biblijski učenjaki odprto in svobodno priznali, da je nepopolna. To vemo, ker te dokumente odkrivamo na mestih kot je knjižnica Mrtvomorskih zvitkov (Kumranskih spisov), zaradi česar so tudi bili tako sporni. Z odkritjem Kumranskih spisov, smo mnoge izmed teh knjig prvič videli v njihovi originalni obliki, nekatere izmed njih niso bile videne že 1700 let. In zanimivo je, da so mnoge izmed knjig, ki so bile spremenjene ali pa popolnoma odstranjene, ravno tisti dokumenti, ki opisujejo naš odnos z Univerzumom in Stvarstvom okoli nas, preko moči človeškega čustva.

MISLI, OBČUTJA, ČUSTVA in PREPRIČANJA

Zdaj torej, ko nam je znanost v svojem jeziku začela pripovedovati to, kar so starodavne spiritualne tradicije razlagale na svoj način in ko v besedilih in dokumentih vidimo natančne napotke, kako ti principi delujejo, se zastavlja vprašanje, kako naj jih vnesemo v naša življenja in kako naj se lotimo uporabljanja povezave med mislimi, občutji ter čustvi znotraj naših teles, in tem kar se dogaja v svetu okoli nas.

Verjetno je najbolje začeti z definiranjem tega, kaj v resnici so misel, občutje in čustvo… Ta razgovor sem ničkolikokrat imel s svojo mamo in mama mi vedno pravi: »Vedno sem mislila, da so občutja in čustva ena in ista stvar.« In čeprav so tesno povezana, obstaja razlika… Če pogledamo starodavne karte energijskih centrov v naših telesih, centrov čaker… vidimo, da so spodnji trije energijski centri tesno povezani s tem, kar imenujemo »moč človeških čustev«. In starodavna ljudstva pravijo, da smo zmožni samo dveh temeljnih, izvornih ČUSTEV… čustva LJUBEZNI in čustva, ki je NASPROTJE LJUBEZNI, karkoli že verjamemo, da to je… naj bo to STRAH ali pa SOVRAŠTVO. In ko se resnično poglobimo v te tradicije, ugotovimo, da sta dejansko oba nasprotje iste energije. V teh najnižjih centrih, v »moči čustev«, imamo torej dve osnovni izkušnji: ljubezen in nasprotje ljubezni, karkoli že verjamemo, da to v resnici je. To je moč, je sila, ki nas v življenju žene naprej, ruši zidove in podira pregrade, ki stojijo med nami in stvarmi, ki jih v naših življenjih cenimo. Kakorkoli, čustvo je raztreseno, moralo pa bi biti osredotočeno. Lahko si predstavljate to moč, kadar ljudje živijo strogo v svojih čustvih. Sami veste, da so naša življenja včasih malo kaotična. Čustva morajo biti osredotočena in takrat nastopi moč misli ali logike, ki je povezava z zgornjimi energijskimi centri našega telesa. MISEL je tista, ki osredotoča in usmerja ČUSTVA, z drugimi besedami, pravimo, da imamo misel o nečem, da imamo misel o oblačnem dnevu zunaj… In v to misel črpamo moč čustva, bodisi našo ljubezen do tega deževnega dne, ali pa strah, kaj nam ta deževen dan lahko prinese. In s tem, ko združimo moč čustva s smerjo misli, ustvarimo občutje. OBČUTJE je po definiciji torej združitev ČUSTVA in MISLI.

En energijski center, zanimivo je, da ga v drugih sistemih ne razlagajo in ostaja v teh starodavnih sistemih neizkoriščen, je srčni center. In ta je tisti, ki je namenjen moči občutenja. Občutimo v naših srcih. Občutje, ki ga imamo v naših srcih, je torej jezik, ki govori polju, ki ga zahodna znanost zdaj začenja razumeti skozi svoje eksperimente. Moč človeškega občutenja je torej tisti jezik, ki odpira vrata možnosti temu, kar ustvarjamo v našem svetu.

Ideja je tako nova, da se znanstveniki, ki danes razmišljajo o tem polju, šele dogovarjajo o enotnem terminu. Nekateri znanstveniki to imenujejo »kvantni hologram«, nekateri, na primer dr. Ed Mitchell, nekdanji astronavt, to imenujejo »um narave«, znanstveniki kot Stephen Hawking, to imenujejo »božji um«. Čeprav se poimenovanja zdijo različna, vsa govorijo o istem polju in to polje opisujejo kot splet ali mrežo, ki tvori osnovo strukture, ki vse povezuje. In z občutji, ki jih imamo v naših telesih, naših srcih, govorimo tej strukturi, temu spletu oz. mreži. Starodavne tradicije so, ne le poznale to povezavo, pač pa nas vabijo korak naprej, s tem ko so nam zapustile natančna navodila, kako to uporabiti v naših življenjih.

V poznih 1980-ih, sem bil inženir v družbah za obrambo zračnega prostora. Te koncepte sem pričel raziskovati kot inženir, tako da sem opazoval svet okoli mene, da bi razumel zgodovino tistih, ki so prišli pred nami. In to razmišljanje me je privedlo do potovanj na nekatere najbolj osupljive kraje sveta… od egipčanskih templjev, andskega gorovja v Boliviji in Peruju, indijskega Depala, visokogorja osrednje Kitajske in Tibeta ter čez celotno ameriško puščavo Southwest… iščoč informacije, ki bi pomagale razumeti, na kakšen način smo povezani s svetom in kako lahko uporabimo to moč občutenja… to moč, ki govori isti jezik, kot svet okoli nas.

Ko sem torej, kot inženir, pričel preučevati načela tistih, ki so prišli pred nami in informacije, ki so nam jih zapustili, da bi lahko razumeli svet okoli nas ter starodavno tehnologijo, ki jo danes imenujemo »molitev«… sem razmišljal, da so takšne informacije najbolj ohranjene na krajih, ki so najmanj moteni s strani zahodne civilizacije. In to me je privedlo do prvega potovanja, leta 1998, v visokogorja osrednje Kitajske, v Tibet, kjer smo imeli priložnost raziskati 12 meniških in 2 nunska samostana. Pogovori preko prevajalcev, s tistimi, ki dejansko živijo življenja po teh načelih, so resnična vrednost potovanj v kraje kot je Tibet, živeča kultura.

Obiščemo lahko egipčanske templje, ali majevske templje na Jukatanu… in čeprav so osupljivi in čeprav vsebujejo ogromno informacij, kulture, ki so zapustile te informacije ne obstajajo več. V najboljšem primeru torej le špekuliramo, kaj nam hočejo povedati. Ko pa obiščemo tibetanski samostan, pa lahko dejansko govorimo z ljudmi, ki tam živijo… lahko jih vprašamo: »Ko opazujemo vaše molitve, kaj takrat počnete na znotraj?… kaj se zgodi? …kaj se dogaja z vašimi telesom? …kaj razmišljate? …kaj občutite? …kaj čustvujete?«

Ko sem bil v Tibetu, sem se imel priložnost srečati z opatom enega izmed samostanov in preko prevajalca sem mu zastavil vprašanje, ki smo ga zastavili tudi vsem menihom in nunam. In to je bilo vprašanje, ki se je meni zdelo nedvoumno… Vprašal sem ga: »Ko vidimo vaše molitve 12, 14 in 16 ur na dan… ko vidimo mudre, mantre, zvonove, pojoče posode, gonge in obredne plese… ki jih pri svojih molitvah tako dolgotrajno izvajate, kaj takrat počnete znotraj? …kaj se godi znotraj?« In opat me je pogledal in všeč mi je bilo, da se je smejal z mano, saj bi se lahko smejal meni… kar mi je povedal preko prevajalca, je namreč bilo: »Nikdar nisi videl naših molitev, kajti molitve se ne da videti. To kar si videl, so bile torej stvari, ki ustvarijo občutje v naših telesih… in TO OBČUTJE JE MOLITEV.« Nato se je name obrnil z vprašanjem: »Kako to vi počnete v vaši kulturi?« In pričel sem razmišljati kako danes, v naši kulturi razmišljamo o »molitvi«… danes, ko smo izgubili besedila, ki opisujejo, kako sta moč čustva in občutja pravzaprav govorica, ki nas povezuje z Univerzumom in Stvarstvom okoli nas. Pričeli smo verjeti, da so besede preprosto molitve… da, če izrečemo pravilne besede, dovolj velikokrat, ob pravem dnevu v letu in ob pravi uri dneva, da smo izrekli »molitev«. In čeprav so te molitve lahko dobronamerne, vemo, da je NAČIN molitve tisti, ki nas bo ponesel daleč onkraj tega, kamor nas lahko ponese zgolj izrekanje besed.

PET NAČINOV MOLITVE

Zahodni raziskovalci molitve, so danes opredelili štiri načine molitve. Pravijo, da na zahodu, ko molimo, uporabljamo en način, ali pa nekakšno kombinacijo teh štirih načinov molitve. Prvi način je neformalna molitev, ki se imenuje »pogovorna molitev«… Imel sem prijatelja, ki je živel v San Franciscu, in je vsak petek, ko se je vračal z dela domov, izrekel tako pogovorno molitev…

GREGG BRADEN – 4/6

Imel sem prijatelja, ki je živel v San Franciscu, in je vsak petek, ko se je vračal z dela domov, izrekel tako pogovorno molitev… »Dragi Bog, če mi pomagaš priti do bencinske postaje, predno mi zmanjka goriva, ne bom nikdar več dopustil, da bi bil moj rezervoar prazen.« …in to je neformalna molitev k Bogu.

Drugi način molitve, se imenuje »prosilna molitev«, kjer prosimo za moči, prosimo angele ali Boga… »Dragi Bog, daj mi moč, da zdravim oz. se ozdravim… zdaj in v vseh bodočih manifestacijah« …to bi bil prosilni način molitve.

Tretji način molitve je »ritualna molitev«… »Zdaj, ko bom zaspal… Bog je vsemogočen… Bog je dober…«

In četrti način molitve, je molitev, ki ne uporablja besed… je preprosto »meditativna molitev«, kjer se začnemo zavedati prisotnosti in tišine okoli nas… Obstajajo razprave o tem, ali je to sploh oblika molitve ali ne. Vendar je to tipičen način, kako zahodni raziskovalci molitev razmišljajo o molitvi v našem svetu.

In kolikor dobri so ti načini in kolikor dobro opisujejo kako molimo… je od nekdaj obstajal še en način… peti način, ki pa ni opisan med naštetimi. In to je natančno ta, o katerem nam je razlagal opat v Tibetu. Razlagal je način molitve, ki temelji na občutju. In povedal je: »Vživeti se moramo v občutje, kot da je molitev že uresničena.« In v tem občutju govorimo energijam Stvarstva, omogočamo svetu, da se odziva na nas, omogočamo temu polju, kvantnemu hologramu, božjemu umu, da nam odgovarja s tem, kar sami občutimo v svojih srcih. Namesto da bi se torej počutili nemočne v dani situaciji in molili: »Dragi Bog, naj bo mir na svetu.«… nas ta način molitve vabi, da sodelujemo v tem miru. Ravno tako kot je John Wheeler namignil, da smo del vsega, kar vidimo. In s tem, ko občutimo mir v svetu ali zdravljenje v telesih naših najdražjih, omogočamo temu polju, da nam to zrcali nazaj, tako da privede te spremembe v naša življenja in naš svet. In to je natanko to, kar nam je govoril opat v tibetanskem samostanu.

V zgodnjih 1990-ih sem imel priložnost videti ta način molitve, molitev, ki temelji na občutenju… delujočo v resnični situaciji. In rad bi delil to zgodbo, ker verjetno najbolje opisuje to, kar je sicer le nejasna predstava o tem, kako molitev, ki temelji na občutenju, deluje v naših življenjih.

V zgodnjih 1990-ih je puščava Southwest, doživljaja eno največjih sušnih obdobij v zgodovini… in prijatelj, ki je domoroden Američan, me je povabil, da se mu nekega dne pridružim na kraju v visokih puščavah severne Mehike, da bi prisostvoval pri molitvi za dež. In ni mu bilo treba dvakrat vprašati in rekel sem mu: »Seveda, z veseljem bi prisostvoval in videl za kaj gre pri teh molitvah!« Dobila sva se torej na dogovorjeni lokaciji, pešačila skozi več deset tisoč hektarov prelepih viskogorskih puščavskih kadulj, dokler nisva prišla do kraja, ki je bil tako star, da ljudje še danes ne vedo, kdo je ga je zgradil. V osnovi je bil to kamnit krog in vsak kamen je bil položen natanko tako, kot so ga položili predniki davno nazaj. Ko sva bila na tem kraju, je prijatelj pričel s svojo molitvijo. Sezul si je čevlje in z bosimi nogami stopil v krog. Počastil je vse svoje prednike s preprostimi besedami: »Vsi moji predniki, vsi moji predniki…« … počastil vse štiri strani neba… zatem se obrnil s hrbtom proti meni in za samo nekaj sekund roke sklenil v molitveni položaj… nato pa se je obrnil, me pogledal in rekel: »Lačen sem. Pojdiva si kupit nekaj za jesti.« In jaz sem rekel: »Mislil sem, da boš delil molitev?… da boš molil za dež?« In pogledal me je in rekel: »Ne… Če bi molili ZA dež, dežja nikdar ne bi moglo biti. Ker takrat, ko moliš ZA nekaj, si s tem že priznal, da to v tistem trenutku NE obstaja.«

Pomislil sem na to, kar mi je rekel in zdelo se mi je zelo smiselno. Če rečem: »Dragi Bog, naj bo mir na svetu,« je to, kar v tistem trenutku pravim to, da miru tam NI. In v tej nepazljivosti omogočam vsako stanje, ki bi ga rad spremenil… in enako velja za zdravljenje lastnega telesa, ali pa teles tistih, ki so mi blizu.

Vprašal sem torej svojega prijatelja: »Če takrat nisi molil za dež, kaj si torej počel? …kaj se je zgodilo, ko si zaprl oči… ko si se obrnil stran za tistih nekaj trenutkov?« In povedal mi je naslednje: »Ko sem zaprl oči, sem se vživel v občutje… ki ga občutiš, kadar dežuje v naši vasi.« Rekel je: »Vonjal sem vonjave… kakršne so, kadar dež pada s prstenih zidov naših zgradb… In začutil sem občutek, kako s svojimi bosimi nogami stojim v blatu… bilo je veliko blata, saj je tako močno deževalo.« In dejal je: »Na ta način sem odprl vrata možnosti, da v naš svet prikličem dež.«

Veliko razmišljam o tem načinu molitve… kasneje, v istem popoldnevu, se je namreč zgodilo nekaj izjemnega… Gledal sem vremenske karte in slika, ki se je odvijala tako dolgo, se je nenadoma spremenila. Lahko smo videli, kako se sistem visokega zračnega pritiska premika preko Utaha, nato od Kolorada daleč navzdol do severne Mehike, zatem pa se je ponovno obrnil in prišel prav nazaj gor. Tisto noč je deževalo… deževalo je cel naslednji dan… in deževalo je in deževalo… Poklical sem prijatelja in ga vprašal: »Tako veliko dežja je… doline so poplavljene, ceste so poplavljene… kaj na svetu se to dogaja??« In za trenutek je bil tiho, nato pa rekel: »To je del molitve… nikdar nisem zares ugotovil.«

Nimam torej nobenih znanstveno veljavnih podatkov, da je imela molitev mojega prijatelja, karkoli opraviti s tem dežjem, vendar so korelacije tako velike… tolikokrat smo že videli, da se je to zgodilo, da vemo da obstaja učinek.

Leta 1972 so uporabili 42 ameriških mest, za izvedbo eksperimenta, v katerem so sodelovali ljudje, ki so bili izurjeni na prav poseben način občutiti občutek miru… in strateško so bili razporejeni po teh mestih. Vsako mesto je imelo več kot 10.000 prebivalcev. To je bilo dokumentirano v nekih znanih TM študijah, ki so bile izvedene v zgodnjih 70-ih letih. In zgodilo se je naslednje… v času, ko so ljudje doživljali občutja miru, so skupnosti okoli njih, izven stavb v katerih so doživljali njihova doživetja… doživele statistično izmerljivo zmanjšanje kriminala… upadlo je število nasilnih dejanj in prometnih nesreč… V mestih, kot je Chicago, kjer se izmenjuje kapital, je medtem, ko je bil tja nameščen mir, kapital poskočil… In ko so končali z »molitvami«, so se vse statistike zopet obrnile. In to so napravili znova in znova, do take mere, da je bil učinek lahko merjen… In uporabljen je bil v še večjem eksperimentu… Obstaja dokument v reviji »Reševanje Sporov« (JCR- Journal of Conflict Resolution) iz leta 1988… in ta eksperiment se je imenoval »mednarodni mirovni projekt na osrednjem vzhodu«. Kar se je, kot rezultat teh prejšnjih študij, zgodilo med Izraelsko- Libanonsko vojno v zgodnjih 1980-ih je, da so bili ljudje, ki so bili izurjeni vživeti se v občutje miru, nameščeni po vseh razdejalnih vojnih območjih v Izraelu in Libanonu. In v tem času… raziskovalci mu pravijo »okno« oz. »molitveno okno«… ko so ti ljudje doživljali občutje miru, so teroristične aktivnosti padle na nulo. Zločini zoper ljudi so upadli… potreba po nujni bolnišnični oskrbi je upadla.

Te eksperimente so preizkušali ob različnih urah dneva… ob različnih dnevih v tednu, da so se prepričali, da to ni vpliv tednov, vikendov ali praznikov… in v različnih obdobjih v mesecu, da so se prepričali, da ne gre za učinek luninih ciklov, ki vplivajo na ljudi. In ko so bile te študije zaključene, čeprav morda ne vemo, zakaj natančno pride do tega učinka na tak način, pa vemo, da so korelacije tako velike, da ko določeno število ljudi začne doživljati občutje miru, ali zdravljenja njihovih teles v nekem prostoru, da se učinek prenese na skupnost, ki je izven prostora, kjer so ti ljudje. In tako zelo je precizen, da zdaj vemo, da so bili statistiki zmožni določiti natančno število ljudi, ki so bili potrebni, da so lahko zagnali oz. sprožili ta učinek. Z vami bom delil formulo in nato razložil kaj ta formula pomeni.

Učinek je najprej zapažen, ko sodeluje določeno število ljudi… in to minimalno število je kvadratni koren enega odstotka dane populacije. To torej pomeni, da če ima, na primer, mesto en milijon ljudi, izračunaš en odstotek od enega milijona in nato kvadratni koren tega enega odstotka… in število, ki ga dobiš, ti pove, koliko ljudi je potrebnih… kolikšen je številčni prag, da lahko zaženeš ta učinek… In kot je očitno, več ljudi kot sodeluje, večji je učinek. Za mesto z 1 milijonom ljudi je to število samo okoli 100. V svetu s 6 milijardami ljudi, je kvadratni koren enega odstotka dane populacije le okoli 8.000 ljudi. Glede na te študije je torej potrebnih le 8.000 ljudi…

GREGG BRADEN- 5/6

Glede na te študije je torej potrebnih le 8.000 ljudi… to je število ljudi, ki morajo v danem momentu v svojih srcih istočasno doživeti občutje miru, da sprožijo… da zaženejo to zavest, ki je povezana preko polja, za katerega danes vemo da obstaja… šele nato se ta mir lahko začuti v svetu okoli nas.

KVANTNI JEZIK ZDRAVLJENJA, MIRU IN (ČUDES, ČUDEŽEV)

V razpravi o molitvi, ki temelji na občutenju… o tem izgubljenem načinu »molitve«… se včasih le-ta zdi bolj teoretičen, dokler ga dejansko ne uporabimo v naših življenjih. In videli smo ga uporabljenega v naših življenjih…

V poznih 1990-ih sem imel priložnost videti natanko to… videl sem posnetek, ki je dokumentiral zdravljenje življenjsko ogrožajočega stanja v telesu žive ženske, pri katerem so uporabljali natanko te tehnike, o katerih ravnokar govorimo. Zame je bila to take vrste informacija, ki je ta izgubljeni način »molitve« potegnila izven področja teoretiziranj in ga prikazala kot nekaj zelo resničnega in kot nekaj, kar lahko uporabimo v naših življenjih.

Takrat sem imel priložnost videti posnetek, ki je prikazoval zdravljenje raka na sečniku, kateri je imel v premeru okoli 7 centimetrov in so ga po zahodnih medicinskih standardih diagnosticirali, kot raka, ki se ga ne da operirati. V zadnjem upanju se je ta ženska zatekla k nemedicinski bolnišnici v Beijingu, na Kitajskem. V tej nemedicinski bolnišnici so začeli preprosto z nagovorom o načinih, ki potrjujejo življenje in s katerimi lahko svoje življenje spremeni. Naučili so jo življenjsko potrdilnih načinov dihanja in negovanja telesa… naučili so jo počasnih, uglajenih premikov, da bi stimulirala energetske centre v svojem telesu. In s tem, ko je to počela in krepila svoje telo, je v nekem trenutku postalo smiselno, da se podvrže postopku. In zdaj bi to rad delil z vami, ter opisal, kot zelo prepričljiv primer tega, kako ima svet občutij, znotraj naših teles, neposreden in v tem primeru zelo nazoren učinek na svet izven naših teles.

V video dokumentaciji film prikazuje žensko, ki leži v bolnišnični sobi… je popolnoma budna, pri popolni zavesti in verjame v postopek, ki se bo odvil. Pred njo je tehnik za ultrazvok, ki upravlja z ultrazvokom, napeljanim preko spodnjega dela njenega trebuha, katerega lahko vidimo na razdeljenem televizijskem ekranu. Na levi strani ekrana je statičen posnetek enega trenutka, kot referenca, tako da lahko vidimo, kako je njeno stanje izgledalo v tistem momentu. Na desni strani ekrana, lahko opazujemo realni čas, ko trije zdravniki stojijo za njo in delujejo z energijo v njenem telesu ter občutji v njihovih telesih. In kar počno je, da intonirajo besedo, za katero so se strinjali, da v njih krepi občutje, da je ona že ozdravljena. Intonacija v bistvu pravi: »že ozdravljena… že opravljeno«. In ko začnejo znotraj sebe izgovarjati te besede in doživljati to občutje… lahko na ekranu v živo opazujemo, kako ta rakav tumor izgine v manj kot treh minutah realnega časa. Ne gre za časovno prekrivanje, kakršno je na primer v dokumentarnih filmih, kjer vidimo, kako se roža razpre v tridesetih sekundah, kar sicer traja nekaj dni. To se zgodi v manj kot le treh minutah. Njeno telo se je odzvalo na občutja zdravnikov, ki so bili izurjeni doživljati te vrste občutij. In vse kar so občutili, je bilo občutje biti v prisotnosti ženske, ki je že ozdravljena in popolnoma sposobna. Niso je videli kot bolno žensko in govorili: »ti poredni rak, moraš iti stran…«

Gre za povsem drugačno razmišljanje o stvareh in to je zelo nazoren primer, kako ti principi delujejo.

Imel sem priložnost govoriti z gospodom Lu Chen-om, ki je ustvaril ta film. In zastavil sem mu vprašanje: »Kaj če teh treh zdravnikov ne bi bilo tam… bi ta ženska lahko to napravila sama?… bi kdorkoli od nas lahko to napravil sam?« Ko sem ga to vprašal, se mi je nasmehnil in rekel: »Gregg, po vsej verjetnosti bi to lahko napravila sama, vendar, gre za nekaj o ljudeh… zdi se, da se počutimo bolj sposobne in močne, kadar nas drugi podpirajo v stvareh, v katere verjamemo in katere smo si zadali, da jih dosežemo.«

Medtem, ko ona verjetno ne bi zmogla imeti tega občutja in vsega opraviti sama, so bili ti trije zdravniki, ki so sodelovali z njo, prag, ki je bil potreben, da se je njeno telo odzvalo. Vse kar so počeli, je bilo vživetje v občutje, da je ona že ozdravljena in v manj kot treh minutah, se je njeno telo odzvalo.

Kar nam je zahodna fizika zdaj začela pripovedovati je, da ista energija, isto polje, ki je privedlo do ozdravljenja te ženske, prav tako vodi do miru med narodi… gre za isto stvar, le drugo razmerje… in gre za isti princip.

Sodeloval sem v eksperimentih, kjer se je sto tisoče ljudi združilo preko svetovne mreže. Usklajeni smo bili preko interneta… In ob določeni časovni uri… »časovnem oknu«… smo se, kot smo bili izurjeni, vživeli v občutje miru v naših telesih. In ko smo to napravili, se je z dogodki po svetu zgodilo naslednje… V tistem času so se po svetu namreč odvijali vojni dogodki. V Iraku je prihajalo do načrtovanih zračnih bombnih napadov, ki so se v tem »časovnem oknu«, v času ko se je odvijala molitev, zreducirali. Nasilje nad ljudmi je upadlo, upadla je potreba po nujni bolnišnični oskrbi…

Na Princentonski univerzi je obstajal računalniški raziskovalni projekt, s katerim so bili zmožni dokumentirati polje zavesti na globalni ravni, v času, ko so se te molitve odvijale… in na ekranu so videli majhno napako… brazdo, ki je pokazala, da se je zavest odzvala na sto tisoče ljudi, ki so v tistem trenutku doživljali občutje miru. In to nam pove, da je polje s katerim smo delovali izmerljivo… lahko ga »ujamete« z opremo, ki se jo da izmeriti na računalniškem ekranu. To je bil del raziskovalnega projekta na Princentonski univerzi, ki se je imenoval »Projekt globalne zavesti«.

Polje je torej resnično… je tam zunaj… in se na nas odziva na načine, ki jih šele začenjamo razumeti.

Nedavno je znanstvenik Masaru Emoto izvedel raziskave o povezavi med človeškim čustvom, človeškim občutjem in vodnimi kapljami. In ta odnos prikazuje še bolj pronicljivo. V tem raziskovalnem projektu so odkrili, da se vodne kaplje, ki mimogrede tvorijo več kot 70% našega sveta in 70% naših teles, odzovejo na človeško čustvo, ne glede na to ali je le-to občuteno v telesu, ali pa je napisano na etikete, ki so nameščene na posodice z vodo. In medtem ko je raziskovalec pisal na etikete in jih nameščal na posodice, ki so jih za tem določen čas zamrzovali, nato pa odstranili iz procesa zamrzovanja, je bilo v njem čustvo… in ko so pričele tajati, so kristalizirale… in kristali so kazatelj kaj se dogaja s čustvom.

Na primer: vzeli so močno onesnaženo, izredno toksično vodo, iz enih izmed najbolj onesnaženih nasipov v središču Japonske. Nikdar ni bilo znano, da bi bila ta voda zmožna kristalizirati… enostavno jim to nikdar ni uspelo. In ko jo pogledaš skozi mikroskop, je to zelo nejasna, zelo motna oblika… v njej ni nikakršne simetrije, nikakršne kristalne strukture. Tako izgleda predno so vpletena čustva. Ko pa se vpletejo čustva, ko naprimer 500 ljudi »moli« ob neki količini te najbolj onesnažene vode, pa se njen izgled spremeni. Predhodna slika jo prikazuje v njeni toksični obliki, kasnejša slika ISTE vode, pa jo prikazuje kot lepo oblikovano, izredno čisto, kristalno in popolnoma simetrično. In vse to zgolj kot rezultat vzajemnega delovanja človeškega čustva… človeškega občutja s poljem te vode.

Nekatere druge raziskave so prikazale družine… otroke in njihove starše… ki so v sobi obkrožili posodo z vodo, ki jo nikdar niso mogli kristalizirati… zopet torej zelo onesnaženo in toksično vodo. In iz tega so napravili igro… otroci so vodi »pošiljali« ljubezen… govorili so: »ljubimo te voda… spoštujemo te voda… voda, hvala ti za tisto, kar prinašaš v naš svet, v naša življenja…« In v tej nedolžnosti so izvabljali pristno stanje čustva.

V nadaljevanju raziskave, je voda v posodah, ki je od otrok in njihovih družin prejela te vrste energijo… ta občutja, ki jih starodavna ljudstva imenujejo »molitev«, pričela kristalizirati v prelepe simetrične in izredno čiste forme, kar ponovno kaže, da obstaja neposredni učinek med tem, kar občutimo v naših telesih in tistim, kar se dogaja v svetu izven naših teles. In to je izredno lep in zelo pronicljiv primer, kako lahko vsak izmed nas sodeluje… ne kontrolira in manipulira, pač pa SODELUJE v dogodkih našega sveta, v dogodkih našega življenja, naših družin, naših skupnosti in naših teles… preko polja, ki povezuje celotno Stvarstvo.

GREGG BRADEN- 6/6

POLJE KOT HOLOGRAM

Eno izmed najmočnejših načel, z ozirom na to, kako to polje deluje, je dejstvo, da se to polje v naravi zdi holografsko. Definicija holograma je, da je to vzorec, ki ne glede na to kolikokrat je deljen, ostaja enak tudi v njegovem najmanjšem delcu.

Na primer: nekaj let nazaj so obstajali knjižni označevalci, mali svetleči trakovi folije… in ko si jih postavil na direktno svetlobo, se je na njih prikazala podoba cvetoče vrtnice, Marije, ali podoba delfina, ki skače čez piramido. In te označevalce, če so resnični hologrami, lahko vzameš in jih razrežeš na manjše delce. Nato vzameš najmanšega izmed teh delcev, ga ponovno razrežeš in pogledaš pod povečevalom. In celoten vzorec obstaja tudi v njegovem najmanjšem delcu.

In o tem principu govorim, ker se zdi, da naša zavest preko polja deluje na natanko tak način. To pomeni, da smo vsi mi, kot manjši delci večjega vzorca, povezani. In navidezno majhne stvari, ki jih počnemo v naših življenjih, vsak dan znova in znova… način, kako se ob večerji za družinsko mizo odzivamo drug na drugega, kako se počutimo ob poročilih, kako se odzovemo na voznika, ki nam na avtocesti preseka pot, ravno ko pridemo do našega izvoza… v teh navidezno nepomembnih trenutkih življenja imamo v resnici pogovor s tem poljem… s kvantnim hologramom, božjim umom… individualno! In ko vse te naše male pogovore združimo, pride do kolektivnega odgovora… polje zrcali nazaj našo kolektivno ljubezen, naše kolektivno spoštovanje in hvaležnost… ali pa kolektivno jezo, bes in strah. Ko torej opazujemo dogodke, ki se odvijajo v naših življenjih in našem svetu, se vprašamo, zakaj se dogajajo te stvari in kako se lahko dogajajo na način kot to vidimo.

Kar želim je, da obdržite ta načela v svojih mislih in se vprašate, če verjamete… če vidite da načela, ki sem jih ravnokar opisal, igrajo svojo vlogo v svetu okoli vas… in če je tako… če ta načela delujejo v eno smer… potem delujejo tudi v drugo, nasprotno smer. Ko se začnemo vživljati v občutja stvari, za katere smo si izbrali, da jih izkusimo v naših življenjih in našem svetu, nam, po definiciji, hologram mora zrcaliti te stvari nazaj k nam.

Od mnogo ljudi sem slišal, da ko iz naših teles ponudimo naše »molitve«, da morajo biti le-te poslane na kraj, kjer želimo da so. Če želimo, da so molitve na Srednjem Vzhodu, potem moramo to energijo poslati tja… ali če želimo moliti za ozdravitev naših najdražjih, moramo to energijo na nek način prenesti iz naših teles tja, kjer oni dejansko so…

Vem da so ti principi dobronamerni, vendar nam hologram pravi, da nam ni potrebno ničesar nikamor pošiljati… Pravi nam, da ko občutimo občutje v naših telesih, da le-to že obstaja povsod, ker smo del te celote. Prav tako kot je vzorec cel, ne glede na to, na kako majhne delce razrežemo knjižni označevalec.

Mi smo majhni delci tega večjega holograma, te večje zavesti. In s sposobnostjo preprostega občutja in uporabe energije, da znotraj naših teles ustvarimo tisto, kar smo si izbrali, le-to že obstaja, povsod in vedno.

Morda ste imeli izkušnjo, da ste nekoga, ki vam je blizu, želeli poklicati po telefonu in ste ugotovili, da je že na drugi strani linije. Z mamo sva imela take izkušnje. Poklicati jo poskušam vsaj enkrat na teden, kjerkoli že sem… in zame ni nič nenavadnega, da dvignem slušalko in je ona že na drugi strani, ali pa je linija zasedena, ker me ravno v tistem trenutku kliče. Kaj se torej takrat dogaja? Kako pride informacija od tam, kjer sem jaz, do tja, kjer je ona, tako da pride do istočasne povezave? In skoraj vsak je že imel tako izkušnjo…

Odgovor na to vprašanje je morda kvantni hologram… princip holograma. Saj, ko nekaj občutimo na enem kraju, to do neke mere obstaja že na vsakem drugem kraju. In do mere kot se lahko osredotočimo, ta občutek v naših telesih izbrusi našo sposobnost, da ta občutja neovirano občutimo v naših srcih, raje kot da jih mislimo v naših umih. Do te mere imamo možnost za take vrste zdravljenj, kot smo to videli v nemedicinski bolnišnici… in možnost, da se bodo emocije, ki jih čutimo znotraj naših teles prenesle preko naših teles v svet okoli nas.

Kaj nam torej danes ta informacija pove o tem, kako živimo naša življenja in o tem, kar vidimo, da se dogaja v našem svetu? Najmanj kar pove je, da tam zunaj nekaj obstaja… obstaja polje, živa inteligenca, ki povezuje, združuje vse v Stvarstvu… ničesar ne izključuje. Na podlagi tega principa vemo, da je vse kar se dogaja v našem svetu, vse kar se nam dogaja v telesih, del vsega drugega. Vemo, da smo s poljem povezani preko misli, občutij in čustev. In posebno občutja v naših srcih so govorica, ki govori temu polju… so govorica, ki jo polje prepoznava. Polje morda ne prepoznava mentalnih procesov govorice, ko rečemo: »Dragi Bog, naj bo mir v našem svetu,« vsekakor pa prepozna govorico občutja v naših srcih, ko v naših srcih občutimo, kot da je ta mir že tam. To so eni izmed najbolj nosilnih in najsposobnejših principov, ki so nam jih starodavna ljudstva zapustila v jeziku njihovega časa. Danes, 400 let po rojstvu zahodne znanosti, natanko te principe komaj začenjamo razumeti .

Čeprav vsega ne razumemo popolnoma, je vse kar moramo vedeti o tem polju, od kod prihaja in zakaj je tam… Dovolj vemo, da lahko v naših življenjih uporabimo principe, ki smo jih videli delovati pod laboratorijskimi pogoji in katere so nam prav tako zapustila starodavna ljudstva. Iz moje perspektive je to zelo usposobljeno telo informacij, saj idejo »molitve« dvigne iznad kakršnekoli verske ali spiritualne tradicije in jo napravi za »notranjo tehnologijo«, ki je odprta za vse, ne glede na naša prepričanja, naše življenjske stile, naše krvne linije, naše dediščine… ali kako in kje si izberemo živeti naša življenja. Govori nam, da imamo v vsakem trenutku življenja občutje in s sposobnostjo tega občutja komuniciramo s svetom okoli nas. Rajši torej, kot da »molitev« vidimo kot nekaj, kar počnemo vsake toliko, ko želimo spremeniti naš svet, potem pa »molitev« ustavimo in odkorakamo stran, lahko »molitev« morda definiramo kot način kako občutimo v naših življenjih. In ker občutimo v vsakem trenutku našega življenja, življenje postane »molitev«. Življenje postane živa »molitev«. Vedno imamo lahko občutja miru v naših srcih… ne glede na to ali se vozimo po avtocesti, se učimo v učilnici, ali se odpravimo na letališče… do neke mere lahko občutimo to občutje miru. In življenje postane »molitev«.

Ko se zazremo v svet okoli nas, kjer se tako veliko ljudi tako zelo hitro spreminja… imajo nekateri ljudje občutek, da je svet popolnoma izven kontrole in se počutijo nemočne, da bi v zvezi s tem lahko kakorkoli ukrepali. Ti nosilni principi pa nas opozarjajo, da smo del vsega, kar vidimo.

Svet okoli nas ni nič več in nič manj kot odsev tega, kar smo postali znotraj sebe. In v jeziku tistih, ki so prišli pred nami, smo opozorjeni, da moramo postati prav vse, kar si izberemo doživeti v naših življenjih. Postati moramo mir, zdravljenje, sodelovanje, sočutje, ljubezen, negovanje… vse kar smo izbrali, da doživimo v naših življenjih…. zato, da ima polje nekaj, kar nam lahko zrcali nazaj. In na ta način, vsak izmed nas daje smernice, v upanju, da nam pomagajo, da postanemo boljši ljudje. In s tem, ko postanemo boljši ljudje, gremo v boljši svet.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s