Počasi umira, kdor postane suženj navad

Počasi umira, kdor postane suženj navad, ki si vsak dan postavlja iste omejitve, kdor ne zamenja rutine, kdor si ne upa zamenjati barv, kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna… Počasi umira, kdor beži pred strastmi in njihovimi močnimi emocijami, zaradi katerih se zasvetijo oči in znova oživijo osamljena srca… Počasi umira, kdor ne zamenja življenja, ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo, kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči, kdor ne sledi svojim sanjam, kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom… Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere, kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi… Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen, kdor ne dovoli, da bi mu pomagali, kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem… Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti, kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve, kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve…

Pablo Neruda – Počasi umira

Ne dovoli si počasnega umiranja! Tvegaj in uresniči želje še danes! Živi za danes!

Avtor tega dokumentarca, ki izpostavlja resnico o tem, da živimo v laži in skorumpiranem svetu, je Spencer Cathcart. Iz neznanih razlogov je facebook njegov video blokiral, je pa dostopen na youtube in v tem članku, zato ga brez težav delite naprej z vsemi tistimi, ki bi morali slišati resnico o tem, kako živimo, in da je čas, da nekaj spremenimo.
Zaključek
Vzrok , posledica in tako tudi težava , kakor hkrati tudi rešitev smo mi sami, problem obstaja  v toliko, dokler ga kot takega percepiramo, mu dajemo veljavo in moč, ko o njem razmišljamo , se zaradi njega pritožujemo in obremenjujemo ter iz katerega sledijo našše frustracije
 

sem zapisal Vztrajno brcamo v prazno , ker preprosto ne razumemo funkcioniranja stvari. Max Igan pove to zelo razumljivo in celotvito. Pritoževanje je izraz nepoznavanja principov v osnovi, v kolikor bi te principe poznali in se po njih ravnali tega ne bi ni u snovima počeli, kajti s tem le podpiramo sistem, ki nas ne opolnomoča pri življenju “Sistema ne uspemo spremeniti zato, ker se vedno spoprijemamo le z njegovimi simptomi, posledično pa so naši odzivi razdrobljeni in zato neučinkoviti. Kaj ukreniti? Kako vnesti v sistem zdrav razum in svobodo, ki ju oblasti ne dovolijo?

V objavi https://marjankogelnik.wordpress.com/2015/02/08/drama-gonilo-se-iz-casov-kruha-in-iger-pomembnejse-od-vecine-res-esencialnih-potreb/ sem zapisal

Prepričan sem sicer, da stvari ne gre preskakovati, razvojni proces kar tiče zavedanja človeka pač pelje prek mnogih neumnosti, ki povzroča tako ali drugačno gorje.

Najprej pa se MORAMO vseeno zavedati osnovnih DEJSTEV Realnega Pogleda na svet skozi opazovanje čez ta trenutek pač še vedno zelo omejena čutila. In ta čutila bomo lahko širili le če bomo NAJPREJ razumeli kako delujejo taka kot so danes. Kajti šele takrat bomo bili pripravljeni na spoznavanje tistega kar nam danes z njimi ni dostopno Priznajmo si predvsem to, da smo ranljivi, zmotljivi, neuki, da v svojih sposobnostih dojemanja in čutenja iz stanja odtujenosti od pristnosti, dojemamo zelo zelo malo stvarstva. Iz tega pa so tudi naša dejanja, načrti  in predstave o tem  kaj je nujno, dobro, smiselno, kakšen je svet…, precej oz. zelo zelo omejena.

Vse skupaj potrjuje tudi skupno spoznanje iz srečanja s Tomom Križnarjem, da nas najbolj pesti pozaba pristnosti, originalnosti, naše integritete z naravo, to , da le tega ne čutimo več kot primarno. Kar se dogaja v Darfurju ni le zaradi vode in nafte , marveč tudi zaradi zadnjih ostankov pristnih ljudi , bogastva pristnosti človeštva. Iz pozabe pristnosti posledično namreč izhajajo vse vrste težav , njih brezplodnih poskusov reševanja in problemov naše civilizacije.

Paradoks pri vsem je, da ničesar ne moremo reševati, ker pravzaprav ni kaj rešiti, ker stvari so neizogibno take kot pač so edino možne predvsem zaradi naše skupne aktivnosti/ neaktivnosti oz. stanja zavesti.Nobenih problemov niti ne moremo reševati s pozicije zavesti, ki je teiste probleme ustvarila, kvečjemu stvari le še bolj zakompliciramo. Motiv reševati stvari je  po moje napačen oz. nujno ne rešuje nič. Kar edino je pomembno in kar edino ne stopnjuje drame, zaradi katere sem pričel ta sestavek, je nemotivirano soustvarjanje skozi entuziazem, igro in veselje početi lepe stvari skupaj z ljudmi, ki so nam blizu in tako prek polja, matrike ob prepoznavi lastnega poslanstva nehote efekt soodvisne prepletenosti rezultira tudi kjerkoli v vesolju po njemu lastnemu principu holograma(*). In čudeži postanejo nekaj povsem vsakdanjega in običajnega.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s