Povzetek predavanja: Mitološki pomen imen krajev, hribov in osebnih imen pri Savinjčanih v okviru dogodkov ODSTIRANJE ZNANJ PREDNIKOV

 

Odstiranje znanj prednikov je sklop predavanj, ki se navezujejo na odkrito znanje in dejstva s strani različnih raziskovalcev, ki pa se zaradi ustaljenih in okostenelih teorij, po navadi izpustijo iz znanstvenega proučevanja. Sam sem se ob pisanju knjige srečal z Janezom Bizjakom, Jožetom Munihom, Leopoldom Severjem, patrom Geržanom, Rokom Vodebom, Andrejem Škvarco in še kom. Skratka veliko je raziskovalcev, ki odkrivajo sledi starih od prednikov postavljenih takšnih in drugačnih struktur tako v naravi kot tudi v družbi. Lahko bi celo rekel, da smo v obdobju kopičenja odkritij in povezav, tudi hitrih povezav, ki jih omogoča novodobni internetni sistem, ki je pri tem zelo pomemben. Zdi pa se, da prihaja čas, ko se bo vse skupaj razvrstilo v nek red in na novo spisalo zgodovino, ki bo dosti drugačna od sedaj ustaljene zgodbe, ki se je napisala na nekih nepoštenih predvsem političnih temeljih v smislu konsolidacije človeških potencialov.

In sam sem skušal v tem  predavanju, vsaj deloma že ponuditi novo PRAVLJICO, ki se je v resnici zgodila v preteklosti in so jo živeli naši predniki. Včasih smo prepovršni in se niti ne zavedamo kakšno sporočilo nam do današnjih dni pušča jezik, ki so ga oblikovali pradedje in prababice. Zakaj so pravljici rekli pravljica in bajki bajka, pripovedka, basen in še kaj bi se našlo. Kje so bile razlike med temi pripovedmi. Nedvomno je bila pravljica postavljena na osnovo prava. Kako so naši predniki tvorili to besedo je za enkrat skrivnost. Vemo pa, da so svet bogov poimenovali Prav, da je bil svet v katerem živimo Jav in svet umrlih Nav. Kako bogato besedišče je iz teh korenov v našem in ostalih slovanskih jezikih, lahko preverite sami. Nedvomno pa so to važne besede naše kulturno socialne zgodovine.

Za naše prednike vemo, da so jezik gradili na onomanopoetičnih temeljih. Torej posnemovalno, posnemali so s svojimi govornimi organi zvoke iz narave. Tako je HREščalo, BUČalo, Trlo, KUKalo, ŠUMelo, BOBnelo, RJOvelo, SKOVikalo, BRUNDalo in tako naprej. So pa v našem jeziku tudi besede, ki niso in ne morejo biti posnemovalne oziroma nimajo svojega zvoka v naravi. Ena med njimi je prav gotovo VESOLJE/ VSELENA/VSEMIR/SVEMIR. Nedvomno je beseda nastala iz osnovnega pojma ves, vse, sve. Od tu se je besedišče razvijalo nato v različne smeri. Vesti se po vesti, pomeni doseči veselje.  Zavest, nezavest, zvest, nezvest, vestalka, vesta, nevesta. In potem verjetno prastara družbena skupnost vas/ves/vjos. In vse kar je povezano z vasjo. Vas je v prvotnem smislu pomenila vse pripadnike skupnosti.

Lotimo se še enega pojma, ki nima zvoka v naravi ali pač? To je človeški um. Tako zelo je to smiselno in zvočno podobno hinduističnemu OM-u, da vse skupaj težko spregledamo. Je morda ta UM neslišni zvok vesolja iz katerega se poraja vse. Je to zvok, ki napaja naše umevanje, je to praizvor vesoljstva, katerega zgolj povsem majhen delček smo mi, trenutno to naše telo na planetu Zemlja.

Torej PRAV+VESOLJE+UM; iz vesolja se preko razuma s pomočjo slov sporoča, kaj je prav. Pri tem bi opozoril na napačno zgolj v slovenščini uporabljan pojem beseda. Besede so bila tista slova, ki so iz človeka privrele ko je besnel. Skratka besede so bile slaba oziroma škodo povzročujoča slova. Od tu je dobil svoje ime tudi pes/bes, ki besni ko se oglaša z lajanjem in nebesa so prostor kjer vsega tega ni.

Sam prihajam iz Trebnjega oziroma iz vasi Roje pri Čatežu blizu Trebnjega. Krajev s korenom treb je veliko v Sloveniji, še več po vsem slovanskem svetu. Trbovlje,Trebnik, Trebelno, Trebuša in še kaj bi se našlo. Imamo pa seveda tudi trebuh, trebimo in iztrebimo. Tudi priimki iz tega izvora obstaja, recimo Trebec, Trobec, Trebušar, Trebušon pri čemer nismo našteli vseh. Ko se ozremo k rimskemu antičnemu času, vemo da je na njihovem prostoru obstajal kolegij svetčenikov, ki so se imenovali haruspiki, še iz etruščanskega izročila. Njihova naloga je, da so na oltarjih žrtvovali živali in iz njihovega drobovja prerokovali. Še posebno važen organ so bila jetra in njihov videz po iztrebljenju.

Žalec je kraj v katerem se odvija današnje predavanje. Kako je kraj dobil svoje ime? Nedvomno po žal-u, ki je prostor na rečnem bregu ali morski obali, po navadi peščen ali prodnat z lahkim dostopom do same reke oziroma morja. Nedvomno so bila taka mesta primerna za poslednje slovo od pokojnika. Naložilo se je veliko grmado, nanjo položilo pokojnika, se jo prižgalo in prej ali slej je reka ali plimovanje odneslo pogrebne ostanke. Tako se je zgodil prehod pokojnika v Maro Morano, ki je poosebljala vodno prostranstvo reke ali morja. Na takem mestu je bilo svojcem žal za umrlim. Niso pa žalovali. Žalovanje je izražanje čustev, ki je bilo našim prednikom tuje. Te navade so se kasneje prevzele od južnih narodov, Grkov, Rimljanov pa tudi od Semitov. Žal biti, žalet, žao biti je poznana oblika skoraj pri vseh Slovanih. Žalovati, pečalit, tugovat, bit smuten pa se močno razlikuje in po vsej verjetnosti, da je čustvo prišlo naknadno v kulturo družbe, ki ga prvotno ni poznalo.

Počasi slovo za slovom, pa tudi besedo za besedo skušamo v današnjem času rekonstruirati, primerjati, določiti pravi smisel in jo umestiti v prostor in čas. Tako sestavljamo mozaik bivanja v tako imenovani gradiščni kulturi. Tako počasi odkrivamo svet duhovnega premišljevanja naših prednikov. Nedvomno se je živelo v okviru drugačnih vrednot in je duhovni vsakdanjik determiniral povsem drugačno življenje, kot prihaja potem z veliko duhovno spremembo imenovano krščanstvo.

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s