PRIKRITO VSAKODNEVNO SUŽENJSTVO in pravljica o “popolni svobodi” ekonomskega sužnja

“Ko se človek bori, da ima pravico do minimalne plače, do minimalne penzije, se vprašaš, kak to, da smo tak nizko padli, da še do minimuma nismo upravičeni.” Almira Catovič

Uvodna misel in iztočnica nadaljnega razmišljanja pa namiguje, da je fora zasužnjevanja očitno drugje, ne le v nizkih plačah.

V obdobju klasičnega sužnjelastništva so namreč menili, da več kot je sužnjev, toliko bolje  je to za državo. Toda več kot je bilo sužnjev, večja je tudi nevarnost upora. Prisiljeni so jih bili dobro hraniti, sicer ne bi mogli trdo delati. Bili so počasni in straža, ki se je prav tako polenila, jih ni priganja več z biči. Zato so sčasoma vsem sužnjem podarili “popolno svobodo” in uvedli plačilo za opravljeno delo. Ta denar je bilo mogoče zamenjati za hrano, obleko, bivališče, dvorec v mestu ali celo mesto. Efekt je rezultiral v tem, da je na tisoče bivših sužnjev opravljalo isto delo npr. je vlačilo enake kamne kot prej, le da so zdaj za to pričeli tekmovati med seboj. Nekateri so nesli celo po dva kamna, pot pa jim je v potokih tekel po telesu. Drugi so nesli po en kamen, ampak so tekli, da se je kar prašilo za njimi. Celo nekateri stražarji so jih nosili. Ljudje, ki so se zdaj imeli za svobodne, ker niso bili več vklenjeni v okove, so si prizadevali nabrati čim več denarja, da bi si ustvarili srečno življenje. Ljudje so si izbrali tudi usmerjevalce gibanja… kmalu so si izbrali vodje, sodnike… Čeprav so lahko izbirali in se imeli za svobodne, pa se bistvo ni spremenilo. Enako kot prej so vlačili kamenje.

Tako se ženejo že skozi tisočletja in v prahu vsi potni vlačijo kamne. In še danes potomci teh sužnjev nadaljujejo svoje nesmiselno gnanje…(povzel iz zbirke Anastazija)

Denar je postal naš bog, hočemo zgolj najnižje cene in kopičimo si bogastvo, ne glede na dolgoročne posledice. Rezultat našega pohlepa je ekonomsko
suženjstvo milijonov ljudi po vsem svetu, ki garajo za evro na dan, zato da mi lahko kupujemo poceni vse več stvari, ki jih v resnici ne potrebujemo. Sužnjev še nikoli ni bilo toliko kot danes, vendar pa nikakor ne kot se njihovo število ceni na 12 do 27 milijonov v obliki omejitev svobode, prisilnega dela, prisilnega tveganja nevarnosti za zdravje, rekrutiranja otrok v paravojaške formacije, zlorabe otrok za suženjsko garanje v Latinski Ameriki in nekaterih azijskih deželah, Prisilne prostitucija žensk in otrok, trgovine z ljudmi, ki jim bodo izrezali organe za presajanje …ipd

Globalna elita namreč ne potrebuje izobraženih osveščenih ljudi, temveč pohlevne, potrošniške sužnje, tj. nas , zahodni razvitejši del svetovne populacije tj. cca 25% in sužnje tretjega sveta, katerih s tlako izdelanih reči potem mi brezumno kopičimo v dobro dobičkov elite. Med tem ko se oblastniki menijo le za večje dobičke , smo zvečine že zdavnaj izgubili interes za dobrobit vseh bitij na tem planetu

Da bi lahko odplacevali dolgove, morajo nekateri izgubiti. In ker je dolgov že bistveno vec kot denarja v obtoku je postal boj za obresti vse ostrejši in seže vse dlje. Boj se ne tice le zadolženih, saj stroški obresti v cenah blaga široke potrošnje dosegajo od 30-50 odstotkov in jih placujemo vsi, tudi ce sami nimamo na grbi svojih posojil. Več o tem v članku B. Radeja Misliti obilje

Če so vse vodilne države zadolžene; če so države v razvoju zadolžene in se še bolj zadolžujejo, potem bi ta dolg moral kmalu priti naokrog in bi bili naenkrat vsi brez dolga
Ampak ni tako! Le komu potem “dolgujemo”??

Več v članku Izpovedi ekonomskega morilca: Kako korporacije ubijajo revne narode

ali videu

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s