KDO BO BRANIL NAS, PRED NAMI SAMIMI?

Empatija naj bi kot sposobnost sočutenja prežemala vse aspekte manifestiranega. Pomembno pa je vedeti, da v kolikor kot človeška vrsta nimamo in ne razvijemo empatije v kompletu do vseh naravnih resursov tj.:

  • rudninski svet,
  • rastlinski svet in
  • živalski svet,

ter se istočasno ne poistovetimo z materjo Zemljo, pridemo na vrsto za “klanje” slej ko prej tudi mi sami.
Članek Maše Blaznik TUKAJ namreč odstira problematiko empatije vezano
na sprevrženost sodobne živilske mesne industrije.
Dejstvo pa je, da je status stvari (samoupravičljivost brezobzirnega izkoriščanja) skozi zgodovino eksploatacije vseh naravnih resursov, sedaj končno že nekaj časa tudi pri neusmiljeni izkoriščevalski industriji človeka samega.

EMPATIJA DO RUDNINSKEGA SVETA

15621609_1471676309516860_8347801285158410997_n

Izkoriščanje naftnega peska so okoljevarstveniki poimenovali celo za »najbolj destruktiven energetski projekt na Zemlji« več TUKAJ

15541337_1471609029523588_5571894488740682243_n 15541449_1471609316190226_6079802937014580706_n

Greh prebivalcev Konga je edino ali največje nahajališče tantala in koltana oziroma vseh mineralov, ki so potrebni za visoko tehnologijo

V Demokratični republiki Kongo (DRK) so ženske in otroci pa tudi moški izpostavljeni nepredstavljivim grozotam. Ne gre le za posilstva, gre za krvoločnost. Zdi se, da je tako kot v drugih z naravnimi viri bogatih državah tudi v DRK pohlep po tistem, kar skriva Zemlja, glavni krivec za to, da so prebivalci revni in oropani človeka vrednega življenja

Več TUKAJ

15578573_1471614872856337_2659315733109878058_n

Greh Bougainvilcev največje nahajališče bakrene rude na svetu – 15.000 mrtvih zaradi ekološke vojne

Lokacija je otok Bougainville.
Zakaj so vsi poskušali izkoristiti otok? Ker je eden najbolj bogatih nahajališč z bakrovo rudo in drugimi minerali.
Tako se je začela dolga gverilska vojna na tem otoku, ki je sčasoma pripeljala do sedem let blokade in izolacije otoka in cca 20000 mrtvih otočanov, katere so desetkale tako enote Papue Nove Gvineje kot Avstralske čete. Vojna o kateri zahodna javnost ni vedela nič (še sedaj ni niti enega zadetka na googlu) se je končala leta 1997

Več v članku Dejana Ogrinca in TUKAJ

EMPATIJA DO VODE

15578563_1471618676189290_6795278538939487223_n

Privatizacija svetovne vode – Miha Jensterle

je usmeritev, ki jo vsem državam sveta vsiljujeta WTO in Svetovna banka. In vprašanje: »Je voda lahko privatna? Je sploh lahko državna? Ali korporacijska? Ali pa je voda ‘božje’ dobro vseh živih bitij sveta in je nihče nikomur ne sme odtujiti in zaračunati?« je trenutno postal največji etični problem, dilema celega človeštva.
Kaj pomeni lastninjenje in privatiziranje vode, so dobro na lastni koži občutili prebivalci mesta Cochabamba, Bolivia, katerim je ameriška korporacija ukradla vodo. In potrebna je bila revolucija in ljudstvo Bolivije je moralo zastaviti svoje življenje, da je spet spremenilo ‘privatno vodo‘ v ‘od boga dano tekočino’; in da so se spet lahko napili dežja in zalili vrt.Cochabamba Water Wars

EMPATIJA DO RASTLINSKEGA SVETA

15442274_1471646019519889_8201593924938766238_n 15589659_1471646032853221_6208413249895306837_n

Kljub dejstvu, da so deževni gozdovi bogastvo našega planeta, so eni izmed najhitreje izginjajočih ekosistemov tega časa. Vsako sekundo izgine okoli 4.000 m2 deževnega gozda ter vsak dan izumre okoli sto rastlinskih in živalskih vrst. Pašna živinoreja in pridelovanje živalske krme sta odgovorna za 70 do 80, v Amazonskem deževnem gozdu pa tudi do 90, odstotkov krčenja deževnih gozdov (Andersen in Kuhn 2014).
Deževni gozdovi veliko pripomorejo k preprečevanju erozije prsti, kajti drevesa s svojimi koreninami vežejo zemljo skupaj, s krošnjami pa jo ščitijo pred obilnim deževjem. Z izsekavanjem gozda preprečujemo drevesom, da zaščitila zemljo, ki jo obilno deževje spira v nižinske rečne struge, hkrati pa ostajajo gorske struge suhe. Še več, kar četrtina vseh sodobnih zdravil izvira iz tropskih gozdnih rastlin, kljub dejstvu, da je za zdravstvene namene raziskan le en odstotek vseh rastlinskih vrst iz deževnih gozdov (Rainforest Concern 2015).
več TUKAJ 
 EMPATIJA DO ŽIVALSKEGA SVETA

15622201_1471653159519175_6439208708577836621_n 15578603_1471653169519174_5340424681988296239_n

S SVOJIMI PREHRANSKIMI IN ŽIVLJENSKIMI NAVADAMI POSPEŠUJEMO DEVASTACIJO IN KRČENJE ŽIVLJENSKIH OKOLIJ MNOGIM ŽIVLJENSKIM VRSTAM
več TUKAJ

15578518_1471661209518370_5015714527855220404_n

Grotesknost masovne pridelave opisuje tudi Gail A Eisnitz http://www.meat.org.uk/slaught.html, glavna preiskovalka pri ameriškem Združenju za humano kmetovanje, ki je napisala knjigo Slaughterhouse (Klavnica), ki na žalost še ni prevedena v slovenščino. V svoji knjigi je objavila pogovore z ducati delavcev v klavnicah po vseh ZDA. Prav vsi so priznali, da so sami sodelovali pri mučenju živali ali pa niso prijavili sodelavcev, ki so to počeli, ker se je hitrost proizvodne linije oziroma tekočega traku dramatično povečala. V klavnici v vzhodnem delu države, zakoljejo 180 tisoč prašičev na teden. Delavci se zato mučijo, da obdržijo visoko hitrost proizvodne linije. To ne povzroča samo brutalnosti nad živalmi, ampak tudi resne poškodbe pri delavcih, predvsem bolezni zaradi ponavljajočih se gibov.”

Več TUKAJ

in

TUKAJ

 

 

Kdo so ZIONISTI, njihova vloga pri ZAMOLČANI ZGODOVINI I. in II. svetovne vojne in pri NWO ?

 

 

The Zionist Whistleblower- Benjamin H. Freedman 1961

Govor Benjamina H. Freedmana koji je održan pred skupom patriota 1961. godine u hotelu “Willard” u Vašingtonu u korist tadašnjih patriotskih novina “Common Sense” čiji je vlasnik bio Conde McGinley.
Benjamin H. Freedman je bio jedna od najinteresantnijih, najzapanjujućih ličnosti 20 veka. Rođen je 1890. godine i bio je uspešni jevrejski bizmismen iz Njujorka. Živeo je u bogatstvu od najmanje 2.500.000 dolara i dobar deo života posvetio otkrivanju zavere koja se odvijala u SAD.
U govoru koji prenosimo, on nam otkriva jednu sasvim drugačiju sliku o Prvom i Drugom svetskom ratu.

“Prvi svetski rat je objavljen leta 1914. Još uvek ima par ljudi mojih godina koji se toga sećaju. Taj rat se vodio između Velike Britanije, Francuske i Rusije na jednoj strani i Nemačke, Austro-ugarske i Turske na drugoj. Nakon dve godine rata, Nemačka je dobijala rat, ne samo da je bila bolja nego je i zaista pobeđivala. Nemačke podmornice su iznenadile svet i Nemačka je sve svoje konvoje prebacila sa Atlanskog okeana. Velika Britanija je mirovala bez municije za svoje vojnike sa rezervama hrane za jednu sedmicu i posle toga ih je očekivalo gladovanje. U to vreme Francuska vojska se pobunila. Oni su imali gubitke od oko 600.000 najboljih francuskih mladića zarad odbrane Verduna na Somi. Ruska armija je bila obmanjena pa su pokupili svoje igračke i otišli kući, jer više nisu hteli da se igraju rata – oni nisu voleli cara; i Italijanska vojska je doživela neuspeh.

Nijedan metak nije ispaljen na Nemačkoj teritoriji. Nijedan neprijateljski vojnik nije prešao Nemačku granicu, pa ipak je Nemačka ponudila Engleskoj mirovni sporazum. Oni su ponudili Engleskoj mirovne pregovore, tipa quo ante basis, kako kažu advokati. To znači: “Zaustavimo rat i pustimo sve da bude kao što je bilo pre nego je rat počeo”. Engleska, u leto 1916 je to ozbiljno shvatila, jer nisu imali izbora. Bilo je pitanje da li da se prihvate mirovni pregovori koje je njima Nemačka velikodušno ponudila ili u suprotnom da se rat nastavi i da Engleska doživi potpuni poraz.

U međuvremenu, dok se to dešavalo Cionisti u Nemačkoj, koji su predstavljali Cioniste iz Istočne Evrope, su otišli do Britanskog kabineta rata – i sam sam bio zbunjen – to je duga priča, ipak imam sve potrebne dokumente koji dokazuju svaku moju izjavu – rekli su: “Gledajte! Još uvek možete pobediti u ovom ratu. Ne morate se predati. Ne morate da prihvatite mirovne pregovore koje vam sad nudi Nemačka. Možete pobediti u ovom ratu, ako Sjedinjene države uđu u rat kao vaš saveznik”. U to vreme, Sjedinjene države još nisu bile u ratu. Bili smo sveži, mladi, bogati i moćni. Oni su rekli Engleskoj: “Garantujemo da ćemo uvesti Sjedinjene države u rat kao vašeg saveznika, da se bore na vašoj strani, ako nam zauzvrat obećate Palestinu posle vaše pobede u ovom ratu”.
Drukčije rečeno, oni su postigli dogovor: “Mi ćemo uvesti SAD u ovaj rat kao vašeg saveznika. Zauzvrat, nakon vaše pobede i poraza Nemačke, Austrougarske i Turske, morate nam dati Palestinu”. Engleska je imala isto toliko pravo da nekome obeća Palestinu koliko i SAD da Japan obećaju Irskoj. To je potpuno besmisleno da Velika Britanija, koja nije imala niti kakve veze niti interesa niti prava, na ono što je poznato kao Palestina, ponudi Palestinu kao sredstvo za trgovinu sa Cionistima za uvođenje SAD u rat.

Kako god bilo, oni su oktobra 1916. to i obećali. Malo nakon toga su, ne znam koliko se vas toga seća, SAD, koje su pretežno bile naklonjene Nemačkoj, ušle u rat kao saveznici Velike Britanije.

Ja sam rekao da su SAD bile veoma naklonjene Nemačkoj, jer su ovdašnje novine kontrolisali Cionisti, banke su bile u njihovim rukama, sva sredstva javnog informisanja, sve su kontrolisali Cionisti, a Cionisti su bili veoma naklonjeni SAD. Jevreji su bili naklonjeni Nemačkoj, jer su mnogi od njih došli iz Nemačke, a i pored toga želeli su da Nemačka obori cara. Oni nisu voleli cara, i nisu želeli da Rusija pobedi u ovom ratu. Ovi nemački judeo-bankari kao što su Kuhn Loeb i druge velike bankarske firme po SAD-u, nisu hteli da daju ni jedan jedini dolar, ni Francuskoj, ni Engleskoj. Oni su stali u stranu i rekli: “Dokle god su Engleska i Francuska u saradnji sa Rusijom nećemo dati nijednog centa”. Ali oni su uložili novac u Nemačku, zajedno sa Nemačkom su se borili protiv Rusije, pokušavajući da obore carski režim.

Dakle, ti isti ljudi, kada su videli mogućnost da prisvoje Palestinu, su otišli u Englesku i postigli taj dogovor. Tada se odjednom sve promenilo, kao kad se svetlo na semaforu sa crvenog promeni na zeleno. Novine koje su do tada bile izuzetno naklonjene Nemačkoj su govorile o poteškoćama koje ima Nemačka u ekonomskoj borbi protiv Velike Britanije, i na drugim poljima je sve odjednom bilo protiv Nemačke.

Oni su bili nitkovi. Oni su bili Huni. Ubijali su i medecinske sestre iz Crvenog krsta. Bebama su odsecali ruke. Oni nisu donosili ništa dobro.

Malo nakon toga, gospodin Wilson je objavio rat Nemačkoj.
Londonski Cionisti su poslali telegram SAD-u, sudiji Brandeis, govoreći: “Idi i završi posao sa predsednikom Vilsonom. Dobili smo od Engleske ono što smo tražili. Sada idi kod predsednika i uvuci SAD u rat.” Tako su SAD ušle u rat. Mi više nismo imali interesa za to, mi više nismo imali prava da budemo u tome, pre smo trebali da budemo na Mesecu nego u tome. Nije bilo nikakvog razloga da Prvi svetski rat bude naš rat. Mi smo se uvukli unutra samo da bi međunarodni Cionisti dobili Palestinu. To je nešto što ljudima iz SAD nikada nije rečeno. Oni nikada nisu saznali zašto smo mi ušli u Prvi svetski rat.

Pošto smo ušli u rat, Cionisti su otišli u Veliku Britaniju i rekli: “Dobro, mi smo ispunili naš deo dogovora. Mogli biste sada da napravite neki pisani dokumenat koji će garantovati da ćete održati vaš deo dogovora i da ćete nam predati Palestinu kada budete dobili rat”. Oni nisu znali da li će taj rat trajati još godinu ili narednih deset godina. Stoga su oni počeli da rade i preko dogovora. Potvrda je uzela oblik pisma, koje je bilo ispisano vrlo tajnim jezikom tako da ostali svet nije znao o čemu se radi. To je nazvano Balfourska deklaracija.

Ova deklaracija je bila samo obećanje Velike Britanije da će se odužiti Cionistima u skladu sa dogovorom, kao nagradu za uvođenje SAD u rat. Dakle, ta deklaracija o kojoj se toliko priča, je samo jedna obična prevara kao što je to i novčanica od tri dolara. Ne znam mogu li ovo bolje naglasiti nego ovako.

Tada su sve nevolje počele. SAD su ušle u rat i slomile Nemačku. I sami znate šta se tada desilo. Kada se 1919. rat završio, Nemačka je otišla u Pariz na mirovnu konferenciju gde je bilo 117 Jevreja kao delegacija koja je predstavljala same Jevreje i koju je vodio Bernard Baruch. Ja sam bio tamo, morao sam znati. Dakle, šta se tada desilo?

Cionisti su na toj konferenciji rasparčali Nemačku i skroz rasparčali Evropu svim onim nacijama koje su dobile pravo na određene delove evropske teritorije, i napokon rekli: “Kako bi bilo da mi sada dobijemo Palestinu?”

I tada su oni, po prvi put na znanje Nemaca, sproveli Balfoursku deklaraciju. Tek tada su Nemci shvatili: “Oh, u tome je bila poenta! Zbog toga su Sjedinjene države ušle u rat.” Nemci su tada shvatili da su oni poraženi zato što su Cionisti zahtevali Palestinu i bili spremni na sve da bi je dobili.

To nas dovodi do jednog drugog veoma zanimljivog dela. Kada su Nemci ovo shvatili, oni su to, naravno, odbili. Do tada, Jevrejima nije nigde bilo bolje nego što im je bilo u Nemačkoj.
Tu je bio gospodin Rathenau, koji je bio možda 100 **** značajniji industrijski i finansijski stručnjak nego što je to bio Bernard Baruch u ovoj zemlji. Tu je bio gospodin Balin koji je posedovao dve velike parobrodske linije, severnonemački “Lioyd” i “Hamburg – American lines” . Tu je bio i Bleichroder koji je bio bankar za porodice Hohenzollern. Tu je bio i “Warburgc” u Hamburgu, koji je bio veliki bankar – trgovac, najveći u svetu. Njima je veoma dobro išlo u Nemačkoj. Tu nema zbora. Nemci su se razočarali: “Pa, to je bila potpuna izdaja”.

To je bila izdaja koja bi se mogla hipotetički uporediti sa sledećom situacijom: pretpostavimo da su SAD bile u ratu sa SSSR-om. I SAD su pobeđivale. I SAD su rekle Sovjetima: “Pa, hajde da prekinemo. Mi vam nudimo mirovne uslove. Dajte da zaboravimo celu stvar”. I iznenada komunistička Kina ulazi u rat kao saveznik Sovjetima. I njihov ulazak u rat nama donosi poraz. Strašan poraz sa rasparčavanjima koja čovek ne može ni zamisliti.
Zatim zamislite, posle poraza, ako bi samo saznali da su nas Kinezi, koji žive u našoj zemlji, naši kineski građani, za koje smo sve vreme mislili da su odani građani koji su bili na našoj strani, prodali SSSR-u i da je zbog njih komunistička Kina ušla u rat protiv nas. Šta bismo mi u SAD, tada osećali prema Kinezima? Mislim da se niko od njih ne bi usudio da promoli nos na nekom javnom mestu. Ne bi bilo dovoljno zgodnih uličnih svetiljki za njih. Zamislite kako bismo se mi osećali.

Pa, to su tada Nemci osećali prema njima. Oni su bili tako dobri prema njima – od 1905, kada je propala prva Ruska komunistička revolucija i kada su Jevreji morali pobeći iz Rusije, svi su pobegli u Nemačku. Nemačka im je dala utočište. I prema njima se ophodila vrlo ljubazno. I sada su oni prodali Nemačku, na milost i nemilost, samo zato što su želeli Palestinu.
U ono doba, Nahum Sokolow i ostale velike vođe i značajne ličnosti o kojima ste čitali u vezi sa Cionizmom danas, 1919, 1920, 1921, 1922 i 1923. godine, pisalo je u svim njihovim novinama da je mržnja prema Jevrejima u Nemačkoj uslovljena činjenicom da su oni shvatili da je do velikog poraza Nemačke došlo zbog Cionističkog zauzimanja za uvođenje SAD u rat. Jevreji su to sami priznali. Nisu bila u pitanju osećanja uslovljena religijom. Nije došlo do ispoljavanja mržnje prema ovim ljudima na račun njihovih religijskih shvatanja. Sve je bilo na političkoj osnovi. Bilo je i na ekonomskoj osnovi. Bilo je zbog svega drugog samo ne zbog religije. Nikoga u Nemačkoj nije interesovalo da li će Jevrejin kada dođe kući da padne u senku uz reči “Shema’Yisroel” ili “Oče naš”. Do ovog rasta besa je došlo jer su Nemci Jevreje smatrali odgovornim za svoj poraz.

I Prvi svetski rat je započet protiv Nemačke bez razloga za koji bi Nemačka bila odgovorna. Nizašta nisu bili krivi. Samo zbog postignutog ekonomskog uspeha. Izgradili su jaku mornaricu. Razvili su svetsko tržište. Setite se da se Nemačka za vreme Francuske revolucije sastojala od 300 malih gradova – država, kneževina, vojvodstava itd. I u to vreme, između Napoleona i Bizmarka, oni su se učvrstili u jednu državu i nakon tih 50 godina oni su postali jedna od velikih svetskih sila. Njihova mornarica je bila takmac mornarici Velike Britanije, oni su obavljali poslove svuda po svetu, mogli su potkupiti svakoga, mogli su da naprave bolje proizvode. Šta se dogodilo kao rezultat toga?

Postojao je dogovor između Engleske, Francuske i Rusije da sruše Nemačku. Ne postoji nijedan istoričar na svetu koji bi mogao da pronađe valjan razlog zbog kojeg su ove tri zemlje odlučile da izbrišu Nemačku sa političke karte.

Kada je Nemačka shvatila da su Jevreji odgovorni za njihov poraz, oni su se pobunili protiv njih. Ali ni jedna dlaka sa glave nije zafalila nijednom Jevrejinu. Profesor Tansill sa univerziteta “Georgetown”, koji je imao pristup svim tajnim dokumentima Stejt deparmenta, je napisao u svojoj knjizi i sitirao dokumenta Stejt Deparmenta koje je napisao Hugo Schoenfelt, Jevrejin, koga je Cordell Hull poslao u Evropu 1933. da ispita takozvane logore za političke zatvorenike, koji im je u odgovoru napisao da ih je zatekao u veoma dobrom stanju. Oni su bili u dobroj formi i dvi su se dobro ophodili prema njima. Bili su puni komunista od kojih su mnogi bili Jevreji, zato što sedesilo da Jevreji čine oko 99% komunista u tadašnjoj Evropi. Tu je bilo i nešto sveštenika, ministara, vođa radničkog pokreta, masona i drugih međunarodnih zvaničnika.

Naravno neki povodi su istinski: 1918-1919. komunisti su preoteli Bavarsku za samo nekoliko dana. Roza Luksemburg i Karl Liebknect i grupa ostalih Jevreja su preeuzeli vlast u roku od tri dana. Zapravo, kada je Kajzer zaustavio rat, pobegao je u Holandiju, jer je mislio da će komunisti osvojiti Nemačku kao što su i Rusiju, i da će ga zadesiti ista sudbina kao što je zadesila i samog cara. Zato je on pobegao u Holandiju na sigurno. Nakon otklanjanja komunističke opasnosti u Nemačkoj, Cionisti su i dalje radili, pokušavajući da povrate svoj raniji položaj, i Nemci su im se suprostavljali na sve moguće načine a da im nije falila dlaka sa glave. Oni su se, toj zemlji, borili sa njima kao što su se prohibicionisti borili sa svakim ko je bio zainteresovan za alkohol. Nisu se borili pištoljima. To je bio način na koji su se borili protiv njih u Nemačkoj. I u to vreme, setite se, bilo je oko 80 do 90 miliona Nemaca i samo 460 000 Jevreja. Otprilike oko 0,5% od ukupnog stanovništva. Pa opet su tada kontrolisali svu štampu i veći deo ekonomije zato što su došli sa novcem, kada je vrednost marke pala, i tada su kupili gotovo sve.

Jevreji su pokušali da sakriju ovu činjenicu. Oni nisu želeli da svet sazna da su oni prodali Nemačku i da je to razljutilo Nemce.

Nemci su preuzeli odgovarajuće mere protiv Jevreja. Oni su ih raskrinkavali gde god su mogli.
Posle izvesnog vremena, međunarodno Jevrejstvo je sazvalo sastanak u Amsterdamu. Jevreji iz svih država na svetu su jula 1933. prisustvovali ovom sastanku. I oni su rekli Nemačkoj: “Oborite Hitlera, i vratite svakog Jevrejina u njegov pređašnji položaj, bez obzira da li je bio komunista ili bilo šta drugo. Ne možete se više ovako ophoditi prema nama, mi, međunarodno Jevrejstvo vam postavljamo ultimatum”. Možete zamisliti kako su im Nemci odgovorili. Pa šta su uradeli Jevreji?

1933. godine, kada je Nemačka odbila da se preda svetskoj konferenciji Jevreja u Amsterdamu, konferencija se rastala i gospodin Samuel Untermajer, koji je bio predstavnik američke delegacije i predsedavajući cele konferencije, se vratio u SAD i odmah sa parobroda otišao pravo do studija “Columbia Broadcasting System” i radiom raširio poruku kroz SAD u kojoj je on nadahnuto rekao: “Međunarodno Jevrejstvo objavljuje SVETI RAT protiv Nemačke. Mi smo sada ušli u svetu borbu protiv Nemačke. I mi ćemo je izgladnjivati dok se ne predaju. Organizovaćemo bojkote protiv njih širom sveta. To će ih uništiti jer oni zavise od svog izvoza”. Činjenica je da se dve trećine Nemačkih zaliha hrane moralo uvoziti, a to se jedino moglo uvesti kao rezultat njihovog izvoza. Stoga, ako Nemačka ne bi mogla uvoziti, dve trećine njenog stanovništva bi moralo da gladuje. Dakle, u toj objavi, koju ja sada ovde imam, i koja je bila štampana u Nju Jork Tajmsu koji je izašao 7. avgusta 1933, gospodin Untermajer je drsko izjavio da je ovaj bojkot naš način samoodbrane. Presednik Ruzvelt je podržao ovo u National Recovery Administration, čega se neki od vas sećaju, gde je bio bojkotovan svako ko se nije pridržavao pravilnika koji je izneo NEW DEAL i koga je Vrhovni sud tog vremena proglasio nezakonitim. Bez obzira na to, svi Jevreji su proglasili bojkot protiv Nemačke i to je bilo toliko uspešno da nigde, ni u jednoj prodavnici u svetu, niste mogli naći stvar na kojoj piše “Proizvedeno u Nemačkoj”. U stvari, izvršilac kompanije Woolworth mi je rekao da oni moraju da bace u reku grnčarije i posuđe vrednih milione dolara, pošto bi njihove radnje bile bojkotovane ako bi neko ušao i našao artikal proizveden u Nemačkoj. U radnji koja je pripadala lancu R.H.MACY, koji je posedovala porodica Strauss, koji su slučajno isto bili Jevreji, jedna žena je pronašla čarape koje su iz Chemintiza sa etiketom “”Proizvedeno u Nemačkoj”. Tada je bojkotovan MACY, od stotina ljudi koji su hodali sa parolama kao što su: “ubice”, “hitlerovci” itd. U to vreme ipak nije falila nijedna jedina dlaka sa glave nijednom Jevrejinu u Nemačkoj. Nije bilo patnje, nije bilo gladovanja, nije bilo ubistava, nije bilo ničega.

Nemci su tada rekli “Ko su ti ljudi da objavljuju bojkot protiv nas i da zbog njih svi naši ljudi ostanu bez posla i naprave zastoj za našu industriju? Ko su oni da nam to urade?” Nemci su to odbili. Sigurno je da su crtali “svastike” na radnjama čiji su vlasnici bili Jevreji. Zašto bi Nemac tu ulazio i davao svoj novac prodavcu koji je bio deo tog velikog bojkota koji bi trebalo da izgladni Nemačku i natera je da se preda.

Bojkot se nastavio još neko vreme, ali su tek 1938., kada je mladi Jevrejin iz Poljske ušetao u Nemačku ambasadu u Parizu i ubio Nemačkog zvaničnika, Nemci stvarno počeli sa grubostima prema Jevrejima. I tada ćete ih moći opaziti kako razbijaju prozore, tuku ih, itd.
U međuvremenu, živeo sam u Nemačkoj i znao sam da su Nemci odlučili da Evropa mora biti ili hrišćanska ili komunistička, ili jedno ili drugo. I Nemci su odlučili da, ako budu mogli, ipak sačuvaju Hrišćanstvo i ponovo su se počeli naoružavati.

Novembra 1933., SAD su priznale SSSR. SSSR je postao veoma moćan i Nemačka je shvatila “”približava nam se naša propast, osim ako ne budemo bili jaki”. Ista rečenica koju mi danas izgovaramo u našoj zemlji (Americi). Naša vlada troši 833 ili 844 milijardi dolara godišnje za odbranu. Odbranu od koga? Odbranu od 40 000 Jevreja u Moskvi koji su preuzeli Rusiju, a zatim i kontrolu nad mnogim drugim zemljama. Ova zemlja je bila na ivici Trećeg svetskog rata, iz kojega mi ne možemo izaći kao pobednici. Svaki tračak nade je samo mašta. Znam da se nuklearne bombe mere u megatonama. Megatona je izraz koji se koristi za milion tona TNT. Naše nuklearne bombe su bile zapremine od 10 megatona kada su napravljene (ili 10.000.000 tona TNT-a). Sada su dostigle sigurno zapreminu od 200 megatona i samo nebo zna koliko megatona nuklearnih bombi ima SSSR? Sa čime se mi sada suočavamo? Ako mi započnemo sledeći svetski rat koji lako može da se razvije u nuklearni rat, to će biti kraj čovečanstva. Zašto se raspravlja o mogućnosti rata? To će se pokazati kada se zavesa podigne za početak trećeg čina.

1. čin je bio Prvi svetski rat
2. čin je bio Drugi svetski rat
3. čin će biti Treći svetski rat

Cionisti i svi njihovi saplemenici su odlučili da će ponovo upotrebiti SAD da im pomogne da trajno prisvoje Palestinu kao oslonac za svoju vladavinu svetom. To je istinito kao i činjenica da ja sada stojim ovde. Nisam samo ja to pročitao, već su mnogi od vas to pročitali i to je poznato celom svetu.

Šta ćemo mi uraditi? Živote koje ćete spasiti mogu da budu životi vaših sinova. Vaši momci su možda već večeras na putu ka tom ratu, a vi ne znate ništa osim onoga što ste znali da su u Londonu 1916. Cionisti postigli dogovor sa Britanskim ratnim kabinetom i poslali vaše sinove u Evropu da ratuju. Da li ste to tada znali? Niko u SAD to nije znao. Vama nije bilo dozvoljeno da znate. Ko je to znao? Predsednik Vilson je to znao. Znali su to i ostali koji su u tome učestvovali.

Da li sam ja to znao? Ja sam imao veoma dobru sliku toga što se dešavalo. Bio sam povezan sa Henry Morganthaujem, za vreme kampanje 1912. kada je izabran presednik Vilson i tada su kružile priče po kancelariji. Henry Morganthau, koji je bio presednik finansijske komisije, me je smatrao za pouzdanog čoveka, bio sam veza između njega i blagajnika po imenu Rollo Wels. Prisustvovao sam tim sastancima i sedeo na čelu stola sa presednikom Vilsonom i sa svima drugima i tada sam čuo kako bombarduju mozak presednika Vilsona zagarantovanim prihodima i šta je postala Federalna rezerva i takođe sam čuo o njegovoj saradnji sa Cionističkim pokretom. Sudija Brandeis i presednik Vilson su bili toliko bliski koliko i dva prsta na ovoj ruci. Presednik Vilson je bio nesposoban da otkrije šta se dešava koliko i jedno novorođenče. Tako su nas uveli u Prvi svetski rat dok smo mi još spavali. Oni su poslali naše momke da budu ubijeni. Zbog čega? Da bi Cionisti mogli da dobiju Palestinu kao svoju državu. Oni su vas toliko namagarčili da vi niste sigurni da li treba krenuti ili ostati po strani. Svaki sudija, kada se obrati poroti kaže: “Gospodo, kada primetite da je bilo koji svedok rekao barem jednu laž, možete da zanemarite celo njegovo svedočenje”.

Koje su činjenice u vezi Jevreja? (Ja ih zovem Jevreji zbog vas, jer ih vi znate pod tim imenom. ja ih tako ne zovem. Pričam o njima kao o takozvanim Jevrejima, zato što ja znam ko su i šta su oni). Istočno-evropski Jevreji, koji sačinjavaju 92% ukupnog broja onih ljudi koji sebe nazivaju Jevrejima, su u stvari Kazari (odnosno Hazari). Oni su bili ratoborno pleme koje je živelo duboko u srcu Azije. I oni su bili toliko ratoborni da su ih čak i sami Azijati proterali iz Azije u Istočnu Evropu. Oni su stvorili veliko Kazarsko kraljevstvo veličine od oko 800.000 kvadratnih milja. U to vreme Rusija nije postojala, niti mnoge druge Evropske zemlje. Kazarsko kraljevstvo je bila najveća zemlja u celoj Evropi – tolilo velika i moćna da kada bi neki vladari želeli da idu u rat, Kazari bi im pozajmili po 40.000 vojnika. Bili su toliko veliki i moćni.

Oni su bili obožavaoci falusa što je bilo toliko sramotno da ja ne bih želeo da ulazim u detalje. Ali to je bila njihova religija, kao što su bile religije mnogih drugih paagana svuda u svetu. Kazarskom kralju se smučilo da gleda degeneraciju svog kraljevstva, pa je odlučio da usvoji neku jednobožačku veru, ili Hrišćanstvo ili Islam ili ono što je danas poznato kao Judaizam, što je u stvari Talmudizam. Posle slušanja vrhovnih poglavara tih religija i birajući po principu “eci, peci, pec” on je izabrao takozvani Judaizam. To je postala državna religija. Otišao je do Talmudskih škola Pumbedita i Sura i doveo hiljade rabina i otvorio sinagoge i škole i njegovi ljudi su postali ono što mi danas zovemo Jevrejima. Nijednom od njih predak nije, ni nožnim prstom, ni zgazio, na “Svetu zemlju”. Ne samo u istoriji Starog zaveta, već nikada. Nijedan od njih! Pa ipak oni dolaze kod hrišćana i traže podršku za njihov oružani ustanak u Palestini govoreći: “Vi želite da se božiji izabrani narod vrati u svoju obećanu zemlju – zemlju svojih predaka, zar ne? To je vaša hrišćanska dužnost. Mi smo vam dali jednog od naših mladića kao vašeg Gospoda i Spasitelja. Vi nedeljom idete u crkvu i klečite i molite se Jevrejinu, i mi smo Jevreji”. Ali oni su u stvari paganski Kazari koji su primili Judaizam isto kao što su se i Irci preobratili.

Smešno je da ih nazivamo “ljudi sa svete zemlje”, љto bi bilo isto kao kada bi smo zvali “arapima” 54. Miliona kineskih muslimana. Muhamed je umro 620. nove ere i od tada je 54.000.000 Kineza primilo Islam kao svoju veru. Sada zamislite Kinu, 2.000 milja daleko od Arabije, od Meke i Muhamedovog rodnog mesta. Zamislite kada bi 54.000.000 Kineza odlučilo da sebe naziva Arapima. Vi biste morali reći da su oni poludeli. Svako ko poveruje da su tih 54.000.000 Kineza u stvati Arapi, mora da je skrenuo sa pameću. Sve što su oni uradeli jeste usvajanje religijskih ubeđenja koja potiču iz Meke, u Arabiji. Isto kao i Irci. Kada su Irci postali Hrišćani, niko ih nije bacio na okean i uvozio na “Svetu zemlju” kao novu grupu stanovnika. Oni se nisu promenili. Oni su ostali isti narod ali su prihvatili Hrišćanstvo kao svoje versko ubeđenje.

Ovi Kazari, ovi pagani i azijati, ovi Turko-finci, su bili Mongoloidna rasa koja je izbačena iz Azije u Istočnu Evropu; zato što je njihov kralj prihvatio Talmudizam oni u stvari nisu imali izbora. Isto kao u Španiji: ako je kralj bio katolik svi su morali biti katolici. Ako neko nije hteo da bude katolik, morao je biti izbačen iz Španije. Tako su Kazari postali ono što mi danas nazivamo Jevrejima. Sada zamislite koliko je bilo glupo od velikih hrišćanskih zemalja što su rekle: “Mi ćemo upotrebiti svu našu moć i uticaj da vratimo Božiji odabrani narod na zemlju njihovih predaka, na njima obećanu zemlju”. Da li postoji veća laž od ove? Zato što kontrolišu dnevne novine, časopise, radio, televiziju, izdavačke kuće i zato što ministri i političari pričaju istim jezikom, ne iznenađuje me da vi verujete u tu laž. Poverovali bi ste i kada bi pričali da je crno zapravo belo, ako bi to dovoljno često slušali. Sigurno ne bi ste više crno zvali crnim već bi ste ga počeli zvati belo. Niko ne može da vas krivi zbog toga.
To je jedna od velikih istorijskih laži. Ovo je osnov za sve nesreće koje se dešavaju na svetu. Ne zaboravimo da Talmud uči da kad god treba da položite neki zavet ili obećanje treba da se setite molitve “Kol Nidre” koja se recituje na “Dan iskupljenja”. Tada se čovek oslobađa potrebe za ispunjenjem obećanja. Koliko se onda možemo pouzdati u data nam obećanja? Amerika će patiti isto koliko su patili i Nemci i to iz tog istog razloga.”

 

Izvor ZIONIZMA – dodatno pojasnilo Tona Švab

Za originalne Zioniste veljajo Babilonski Kaldejci (svečeniška kasta Antibrahmanov – “Abraham(e)”) in njihovi potomci, ki so dandanes Vatikanovci in “kraljevske” družine in taglavni svetovni bakirji (Rockefellerji in Rothschildi), torej tisti, ki se jih nasplošno smatra kot “13 glavnih krvnih linij “ill-uminatov”. Vladarji v Rimskem imperiju so namreč bili potomci izgnanih Kaldejcev, Vatikanovci in “kraljevske” družine in taglavni svetovni bakirji pa so potomci Rimskih cesarjev. Po mojem mnenju so ti tisti, ki (kar je zame več kot očitno) so “vladarji sveta”, ker so le-ti očitno vladali v preteklih dveh tisočletjih oz. še vladajo dandanes. Tudi njihovi nazivi in(skrivne) vloge v današnjem svetu kažejo na to. Tudi vsi predsedniki, ko so izvoljeni se hodijo priklanjat le tem, ne pa Kazarskim lažno-židovskim bankirjem. Po mojem tudi, če bi bili res Kazari oz. kazarski “zionisti” vladarji sveta, dvomim, da tako Vatikanovci kot tudi drugi “kraljevski” imperatorji, ko so se v preteklosti polastili dovolj oblasti in moči, ne bi izkoristili kdaj v tem času priložnosti, pobili kazarske “zioniste” in se polastili popolne oblasti. Tudi prerokbe prikazujejo Vatikanovce in “kraljevske” imperialiste kot te tihe vladarje, in tudi točno sedanjega papeža “Petra Rimskega” navajajo kot tistega, ki ukaže začetek Tretje Svetovne Vojne. Tudi simboli in zgradbe, ki se uporabljajo in gradijo dandanes, nakazujejo na zionizem Rimskega Imperija (npr. zastava združenih narodoov, ki je ekvivalent Rimske Republike, Rimsko pravo, imperializem, itd. itd.) in njihovih prednikov Babiloncev (simbol leva, Sol Amonov Tempelj, šestkraka – “Davidova” zvezda, evropski parlament v Štrasburu, ki je bil zgrajen po podobi Babilonskega stolpa, itd. itd.). Tako da po mojem, če kdo kontrolira koga, potem Vatikanovci in “kraljevske” družine in taglavni svetovni bankirji kontrolirajo kazaske kvazi zio-žide, kot pa obratno.

Glede Kazarov pa jaz ne vem nič drugega, kot da so možni potomci Babiloncev, ki so od židovskem (Hebrejsko-Judejskem) uporu bili izgnani iz Babilona, da so nekje po letu 1000 prevzeli židovsko vero in da predstavljajo veliko večino današjih bogatih (lažnih) židov.

Komentar

To kar je Tona napisal v zadnjem odstavku je menda vezna nit in tako ni nasprotnih razlag o izvoru zionizma. Mislim, da je skladno s slednjim tudi Freedman razlagal v predavanju, le da je on obravnaval ocitno le kazarske zioniste.

Dodatno gradivo

The REAL History of World War II That You Were Never Told

http://tomatobubble.com/worldwarii.html

N.W.O. Prepovedana zgodovina

NAMERNO USTVARJANJE KAOSA, SISTEMATICNO LANSIRANJE LAŽI in NASLEDNJI KAOS V EU-“jEBO LUD ZBUNJENOG”

NAMERNO USTVARJANJE KAOSA, SISTEMATICNO LANSIRANJE LAŽI in pospeševanje drame odlično posluzi za dezorientacijo in manipulacijo množic od bistvenih vprašanj. Tovrstne agende so ciljane zgolj, da izzovejo nasprotovanje in konflikt med ljudmi s čimer se omogoča RIBARJENJE V KALNEM. Slednje je preizkušena strategija premetenih nosilcev oblasti, da bi odvrnili pozornost od zares pomembnih tem. Analogno temu tudi sestanek skupine Bilderberg med nogometnim prvenstvom

13537776_1132720566751011_6075125754890002221_n

NASLEDNJI KAOS V EU-“JEBO LUD ZBUNJENOG”

Če ne prej zaradi vsiljevanja migrantskih kvot in novih milijonov ilegalnih migrantov, bo začela EU močno razpadati s sprejetjem Turčije v EU. Počasi odpirajo in zapirajo poglavja z njo v pogajanjih, ukinitev viz je tudi na vidiku, če Turčija s kakim trikom umakne del sporne protiteroristične (beri protidemokratične) zakonodaje, ki jemlje Kurdom in civilistom večino pravic v državi. Država s 75 milijoni ljudi, ki ima le polovico BDP najrevnejše članice EU, brez prave demokracije, z močno vlogo vojske in policije, vere, z velikim notranjim konfliktom s 15-milijonsko kurdsko manjšino, bo najbrž preplavila Evropo ter ji zasejala še več terorizma, migracij, verskega spopada, balkanizacije, kaosa, nereda, zniževanja vseh kriterijev. Turčija bo izsiljevala, igrala nepošteno, mafijsko, tihotapsko; kar že počne z migranti. Tudi zaradi tega se je Velika Britanija umaknila. Namesto, da se EU obrača k Turčiji, bi se raje k Rusiji in Ukrajini ter Belorusiji, uredila odnose na Kosovu, v Moldaviji. Nenazadnje so po kulturi bližje Evropi, Evrope ne ogrožajo z vero. In Rusija je most do Kitajske. Milijoni ruskih turistov potrebujejo za EU vize. Neumnost! EU je neumna, neum pa pripelje do propada. Z Junckerjem, Nemčijo, Merklovo ji ni pomoči. Nemčija bo EU tokrat uničila na miren način – v trgovinski vojni; v trgovinski vojni in ekspanziji čez Balkan v Turčijo, ki je bila nemški zaveznik že v I.svetovni vojni. Zavedajte se, da so kolikor toliko dobro razvite le nekatere četrti Carigrada, Ankare in turističnih središč, da pa je zelo slabo razvita in izobražena celotna družba in manjka vsa vrsta institucij in znanj. Pravtako sta jug in vzhod bližje srednjemu veku. Pravtako poteka v Turčiji konzervativna reislamizacija, ki je protidemokratična in nepluralna. Turčija preprosto še zdaleč ni za vstop v EU! In Turčija bo zmeraj imela apetite po restavraciji Otomanskega imperija. Kar poskuša zdaj neuspešno in v kaosu z Erdoganom pri Iraku, Siriji in ji ni s strmoglavljenim egiptovskem predsednikom Morsijem ter njegovimi vahabitskimi Muslimanskimi brati, ker je še pravočasno posredovala vojska s pomočjo civilne družbe! Nemčija hoče na JV, Turčija na SZ. V tem primežu pa smo spet mi, kot že velikokrat v zgodovini. Vedno je bilo nasilno, vedno polno janičarjev!

Nigel Farage, predstavnik Stranke za neodvisnost Združenega kraljestva (UKIP), v videu razkrije resnične nevarnosti dogovora EU s Turčijo.

KAOS predhodnik sprememb?

Vsaka stvar je za kaj dobra?

13501697_1134128069943594_6529851454028165641_n

Lastniki planeta Zemlje, gospodarji globaliziranega sveta – Skupina Bilderberg

KAJ JE SKUPINA BILDERBERG? KDO SO NJENI ČLANI?

 

23

 

Od leta 1954 so Bilderbergi predstavljali elito in njeno bogastvo vseh zahodnih držav – finančnike, industrialce, bankirje, politike, voditelje nadnacionalnih družb, predsednike držav in vlad, finančne ministre, zunanje ministre, najvišje predstavnike Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, predsednike svetovnih medijskih korporacij in vojaške voditelje.
bilderberg-chart
Člani skupine Bilderberg med drugim vodijo centralne banke in imajo možnost vplivati na diskontne stopnje, količine denarja v obtoku, obrestne mere, cene zlata, pa tudi na to, katere države bodo imele dostop do posojil. Z usmerjanjem denarja po poslovnih verigah pa mimogrede tudi zase ustvarjajo milijardne dobičke. Njihovo gibalo sta ideologija kapitala in sla po oblasti.
10 Corporations

Korporacije so povsod okoli nas, le malokdo pa ve, da za množico teh podjetij stoji zgolj 10 super igralcev.
Skupini Bilderberg je pripadal vsak ameriški predsednik po Eisenhowerju, prav tako tudi Tony Blair in večina pomembnejših članov britanskih vlad. Celo nekdanji ugledni kanadski premier Pierre Trudeau je bil član. Med izbranci so bili David Rockefeller, nekdanji predsednik ameriških zveznih rezerv Alan Greenspan, Hillary in Bill Clinton, John Kerry, Melinda in Bill Gates, Henry Kissinger in Richard Perle.

‘Nobenih političnih odločitev ne sprejemajo, samo pogovarjajo se, in nekateri od teh pogovorov so zelo plehki in prazni,’ je izjavil urednik londonskega Observerja Will Hutton, ki se je srečanja Bilderbergov udeležil leta 1997. ‘Toda ob tem nastaja soglasje, ki je potem izhodišče za politično odločanje po vsem svetu.

V resnici se usklajena gospodarsko politična stališča Bilderbergov takoj po koncu njihovega zasedanja začnejo kakor po naključju širiti po vseh najvplivnejših medijih, hkrati pa jih kot skupno politiko začnejo sprejemati tudi ustanove, ki zastopajo na videz različne interese v mednarodnih odnosih.

Največjo grožnjo Bilderbergom predstavlja možnost organiziranega odpora. Člani skupine si nikakor ne želijo, da bi navadni prebivalci planeta vedeli, kakšno prihodnost jim načrtujejo: enotno Svetovno vlado (ali bolje rečeno, eno globalno korporacijo), z enim in enotnim svetovnim trgom, ki bi ga varovala Svetovna armada in katerega finance bi urejala Svetovna banka z enotno, globalno valuto.

Tule je še nekaj primerov vmešavanja skupine Bilderberg v zadeve suverenih držav:

– Bilderbergi so sklenili, da morajo ZDA vzpostaviti diplomatske odnose s Kitajsko, še preden je to sklenila in objavila Nixonova vlada.

– Na srečanju v Saltsjöbadnu na Švedskem leta 1973 so Bilderbergi sklenili, da naj se cena za sod nafte poveča na 12 dolarjev. To je predstavljalo 350% podražitev in povzročilo gospodarsko krizo v Združenih državah in v zahodni Evropi, naftne družbe pa so žele bogate dobičke. Domnevno pomanjkanje nafte je bilo del inscenirane arabsko izraelske vojne, vse skupaj pa kulisa za kartelni dogovor o novih cenah nafte, ki je bil sklenjen še pred izbruhom vojne.

– V krogu Bilderbergov je bila sprejeta odločitev, da je potrebno s položaja predsednice britanske vlade odstraniti Margaret Thatcherjevo, ker je nasprotovala prenosu britanske suverenosti na Evropsko skupnost, ki je nastajala po načrtu Bilderbergov. In potem je lahko ves svet opazoval, kako jo je v korist bilderberškega pudlja Johna Majorja odslovila njena lastna stranka.

– Leta 1985, veliko prej, preden je odločitev sprejela ameriška vlada, so Bilderbergi podprli ameriško strateško obrambno pobudo (Vojno zvezd).

– Ko so se Bilderbergi prvič sestali v Torontu leta 1996, so se pogovarjali o prodaji več milijard vredne kanadske družbe Ontario Hydro, ki je bila takrat v državni lasti. Kmalu zatem je družba razpadla na pet samostojnih podjetij in bila privatizirana.

– Poročila, ki so pricurljala s srečanja leta 2002, so govorila, da je vojna v Iraku prestavljena na marec 2003, čeprav so vsi vodilni svetovni mediji napovedovali, da naj bi se napad začel v začetku jeseni 2002. Vojna se je zares začela 20. marca 2003.

– Leta 1999 so britanski konzervativni poslanec Kenneth Clarke, predsednik ameriškega Urada za ekonomske raziskave Martin S. Feldstein, namestnik direktorja Mednarodnega denarnega sklada Stanley Fisher, član upravnega odbora Evropske centralne banke ter guverner francoske centralne banke, začeli razpravo o enotni svetovni valuti, ki naj bi sledila uspešni uveljavitvi evropske valute. Bilderbergi razpravljajo tudi o ustanovitvi azijskega območja svobodne trgovine pod japonskim vodstvom ter z enotno valuto in politično unijo po zgledu Evropske unije. Podobno unijo načrtujejo na ameriški celini.

NOVINARSKE VLAČUGE

‘Ni naša naloga dajati ljudem, kar oni hočejo; mi odločamo, kaj naj dobijo.’

Nekdanji predsednik CBS News, Richard Salant

Ena od najbolje varovanih skrivnosti je stopnja nadzora nad globalnim pretokom informacij, za katerega skrbi peščica medijskih konglomeratov, ki vsi po vrsti sodelujejo v delu skupine Bilderberg. Oni odločajo, kaj bomo videli na televiziji, poslušali po radiu in brali v časopisih, revijah, knjigah in na internetu.

Bilderberg je od samega nastanka gostil predstavnike vseh večjih ameriških in evropskih časopisov in tiskovnih agencij. Ljudje iz medijev so povabljeni pod pogojem, da ne bodo o ničemer poročali.

Ideje in politike, ki se oblikujejo na letnih sestankih Bilderbergov, so podlaga za ustvarjanje novic v največjih svetovnih medijih. Njihova naloga je predstaviti prevladujoča stališča Bilderbergov tako privlačno, da postanejo sestavni del javnega mnenja in predstavljajo pritisk na svetovne voditelje, da se podredijo potrebam gospodarjev univerzuma. Svetovni ‘svobodni tisk’ je Bilderbergom povsem na voljo za razširjanje njihove propagande.

‘Hvaležni smo Washington Postu, New York Timesu, reviji Time in drugim odličnim publikacijam,’ je izjavil David Rockefeller, ‘katerih direktorji so se udeleževali naših srečanj in skoraj štirideset let držali obljubo, da bodo molčali.’ Nato je nadaljeval: ‘Nikoli ne bi mogli uresničiti naših globalnih načrtov, če bi bili v vseh teh letih pod žarometi javnosti. Toda zdaj je svet razvitejši in bolj pripravljen za nastop svetovne vlade. Nadnacionalna suverenost intelektualne elite in svetovnih bankirjev je vsekakor boljša od samoodločanja nacionalnih držav, ki smo mu bili priča v preteklih stoletjih.’«

(http://www.zazdravje.net/razkrivamo.asp?art=168)

 

Knjiga Daniela Estulina »Skupina Bilderberg, gospodarji globaliziranega sveta«

Kdo je Daniel Estulin? Je Kanadčan ruskega porekla in je eden redkih avtorjev, ki spremljajo in javno pišejo o prikritem delovanju elitne skupine globalnih voditeljev – skupine Bilderberg, katere cilj je novi svetovni red z eno vlado, eno valuto, eno centralno banko in eno vojsko.

»Pred štirinajstimi leti sem se podal na raziskovalno pot, ki je postala moje življenjsko delo,« piše avtor. »Počasi, korak za korakom, sem prodiral skozi plasti skrivnosti, ki obdajajo skupino Bilderberg. Brez osveščenih skesancev med samimi Bilderbergi in pomoči od zunaj mi ne bi nikoli uspelo. Njim sem dolžan globoko zahvalo za informacije, brez katerih te knjige ne bi bilo.«

Daniel Estulin je eden izmed dveh legendarnih raziskovalcev Bilderbergov.
Pred leti je izdal knjigo *The True Story of The Bilderberg *(Resnicna
zgodba o Bilderbergih), ki je postala prava knjižna uspesnica, prevodi se
kar vrstijo in knjigo lahko kupite tudi v slovenskih spletnih knjigarnah. *Kot
raziskovalni novinar se ze 20 let ukvarja z raziskovanjem Bilderbergov in
njegove ugotovitve so kredibilne, dokazljive in tocne.*

 

Estulin v knjigi Gospodarji senc

 

Svet se pogreza v močvirje dolgov

Komu pa smo dolžni pravzaprav? Lastnikom planeta?

10176019_712166705507144_3509936428008809475_n
Zadolženost na globalni ravni se je od preloma tisočletja, torej v zadnjih 15 letih, več kot podvojila, je v svoji študiji ugotovila svetovalna hiša McKinsey, poroča spletni Spiegel. V drugem četrtletju lani (2015) je globalni dolg po teh podatkih znašal 199.000.000.000.000 dolarjev oziroma 175.000.000.000.000 evrov.
Katera država na svetu je najbolj zadolžena?

 

Svetovni javni dolg lahko napišemo z gromozansko številko (tekoče spremljanje), ki se vsako sekundo poveča še za nekaj sto milijonov evrov. Ogromen fiktivni denar, ki so ga države porabile, je vsakega prebivalca planeta v povprečju zadolžil za več kot pet tisoč evrov (Slovenca za nadpovprečnih 7.500 evrov), da bi se ga odplačalo pa bi bilo treba delati osem mesecev in pri tem ničesar porabiti.
Zaključek
“Da bi lažje razumeli, kaj se danes dogaja okrog nas, kaj nas je pripeljalo v sedanje gospodarsko stanje, iz katerega ni videti rešitve niti na svetovni ravni, zakaj so se tudi naši politiki spremenili v pohlepne osebke, ki sprejemajo razmišljujočim ljudem povsem nedojemljive odločitve in državo ter z njo sodržavljane pehajo v lakoto, obup in brezperspektivnost, je nujno v roke vzeti knjigo Izpovedi ekonomskega morilca, avtorja Johna Perkinsa.” – Sonja Čujović
Kapitalizem ima namreč za svoj obstoj nujno samodejno vkomponirano tudi revščino, ki jo z našo potrošniško vnemo ne le generiramo, ampak tudi pospešujemo.
Na tem planetu prevladuje mišljenje in glavna skrb, da je edino gonilo razvoja nenehna rast, profit, vendar niti rast niti profit ne sme biti gonilo ljudi.
Da bi lahko odplacevali dolgove, morajo nekateri izgubiti. In ker je dolgov že bistveno vec kot denarja v obtoku je postal boj za obresti vse ostrejši in seže vse dlje. Boj se ne tice le zadolženih, saj stroški obresti v cenah blaga široke potrošnje dosegajo od 30-50 odstotkov in jih placujemo vsi, tudi ce sami nimamo na grbi svojih posojil.
Zakaj revni postajajo še bolj revni in zakaj bogati še bolj ­bogatijo, tako države kot posamezniki? V čigavem interesu je, da se zadolžene države še bolj zadolžujejo? Kdo so glavni igralci te nore in pokvarjene­ igre? Korporacije in njihovi vodilni uslužbenci, ki si pravijo ekonomski morilci.
Ref.
Dogma neomejene gospodarske rasti

 

 

Preostalo gradivo

 

 

 

 

Abraham Lincoln – humanist ali strateg kapitalistične tiranije

Pokojnega ameriškega predsednika Abrahama Lincolna zgodovina prišteva med največje humaniste v vsej doslej znani in opisani zgodovini sveta. V krvavi vojni med severom in jugom je kot dober strateg združil severne in južne države, istočasno pa je osvobodil 3 milijone sužnjev. (3.000.000).

 

Rojen je bil 12.2.1809 v zvezni državi Kentacky. Umorjen, pa je bil na današnji dan 15.4.1865. torej natanko pred 151 leti. Bil je trgovec, drvar, pravnik. Pred atentatom je bil izvoljen za predsednika takratnih ZDA. V dinastiji ameriških predsednikov je bil 16 po vrsti. Predsedoval je 2 mandata. Odličen politik in še boljši strateg.

 

Vojna med severnimi in južnimi državami se je pričela leta 1861, ter je trajala 5 let. V njej je umrlo 600.000 državljanov. Svobodo pa je dobilo 3.000.000 črnih sužnjev.

 

11 držav, ki so tvorile konfederacijo južnih držav je vodil njihov predsednik Jefferson. V začetku so imele južne države iniciativo, potem pa so jih pričele severne države, zaradi boljšega orožja, odlične strategije, kateri je načeloval A. Linkoln, dobivati bitko za bitko. Osvajali so čedalje več ozemlja in njemu pripadajočih mest in nazadnje so konfederacijske sile podpisale kapitulacijo.

 

Vsa strategija te krvave bratomorne vojne ter osvoboditev sužnjev je rezultate pokazala v največji meri šele znatno pozneje. Velika večina osvobojenih sužnjev je zaradi nuje in ker s svobodo niso vedeli kaj početi, odšla na sever, kjer je bilo delo lahko dobiti. Sever je imel poleg  močne industrije tudi razvito kmetijsko zaledje.

 

Višek delovne sile je takoj povzročil 30% znižanje mezd. S temi strateškimi potezami je Lincoln še bolj pridobil kapitaliste na severu. Istočasno je spravil na kolena jug, ki je bil prisiljen sodelovati s severom, ne samo zaradi izgubljene vojne, sedaj tudi zaradi delovne sile. Vse to je vodilo jug v močno ekonomsko in politično odvisnost od severnih držav. Zaradi poceni delovne sile je bil sedaj sever še močnejši, industrija pa je dobila nov zagon. Izvoz in s tem bogastvo kapitalistov se je enormno povečalo. Predsedniku je uspelo notranjo povezanost in slogo, sedaj že  Združenih Držav  Amerike dvigniti na višji nivo. Znižal je ceno delovni sili, povečal konkurenčnost, osvobodil sužnje, povečal ekonomsko in politično moč.

 

S temi strateškimi potezami pa ni samo ustvaril samo zgoraj omenjene uspehe, s tem je nakazal celemu svetu, kaj je potrebno storiti v podobnih primerih. Zgodbe pa še s tem ni konec.

Sedaj so prišle na vrsto še ženske. Zunanje, nam neznane sile, ter notranji pritiski so ženske prisilili v borbo za njihove pravice. Dobile so volilno pravico, ter pravico enakopravno sodelovat v vseh vidikih človeškega udejstvovanja. Rezultat vsega tega pa je bil ponovni padec cen delovne sile. To je bilo nujno saj je žena v  načelu več kot moških. To se je zgodilo brez da bi ženske vedele zato. Trend in strategija sta bila namreč znana, znan pa je bil tudi cilj.

 

Potrebno je najti samo ustrezen teren in primerno politično situacijo in cena delovne sile bo ponovno padla.

 

Ne vemo, kam bi ZDA njegova politična in vojaška strategija pripeljala, če ga ne bi doletela usoda številnih ameriških predsednikov. V gledališču ga je na današnji večer v tilnik ustrelil južnjaški fundamentalist. On je umrl. Njegova strategija pa je čedalje bolj živa.

(tekst Jože Laubenstain)

Dodatno

Je hotel Abraham Lincoln osvoboditi sužnje? Da. Jim je hotel zagotoviti enakost? Ne. Črnce je imel za nižjo raso. Zakaj jih je hotel potem osvoboditi? Ker so bili, pravi Jim Cullen v knjigi Ameriški sen (The American Dream, 2004), brezplačna delovna sila in s tem nelojalna konkurenca belski delovni sili. Belci so bili zaradi sužnjev slabše plačani, kot bi bili sicer. Lincoln je hotel le urediti oziroma osvoboditi trg dela. Suženjstvo ni bilo slabo za črnce, ampak za belce, pa ne le za belsko delovno silo, ampak tudi za male belske podjetnike, male belske kmete, ki – drugače od veleposestnikov – niso imeli denarja, da bi kupovali sužnje. Lincoln je itak mislil, da se bodo črnci po osvoboditvi vrnili v Afriko.

Sužnjelastništvo in kapitalizem sta dolgo živela drug ob drugem, potem pa so ugotovili, da lahko vlogo sužnjelastništva odigra kar kapitalizem – še bolje od sužnjelastništva. In več kot ironično je, da je George Fitzhugh, lastnik plantaže in »politični filozof« iz Virginije, tik pred ameriško državljansko vojno objavil knjigi Sociologija Juga ali Neuspeh svobodne družbe (Sociology for the South, or, the Failure of Free Society, 1854) in Sami kanibali! ali Sužnji brez gospodarjev (Cannibals All!, or Slaves Without Masters, 1857), v katerih je trdil, da je sužnjelastniška ureditev družbe boljša in humanejša od kapitalistične. Zakaj? Ker kapitalizem delavce bolj izkorišča kot sužnjelastništvo. Lastnik sužnjev namreč sužnju zagotavlja hrano, streho in zdravstveno oskrbo. Pa tudi delo, se razume. Delavci v sužnjelastništvu niso pod takim pritiskom kot v kapitalizmu. Kapitalizem je represivnejši od sužnjelastništva. Le sužnjelastništvo lahko delavcem – no, sužnjem, črnim ali belim – zagotavlja ekonomsko in socialno varnost. Fitzhugh je v prostem trgu, ki sta ga oznanjala Adam Smith in John Locke, videl zlo, ker le bogati bogate, revne pa dela še revnejše. Tudi v kapitalizmu je videl zlo, ker ustvarja razredno vojno – vojno med bogatimi in revnimi. Edina alternativa kapitalizmu je sužnjelastništvo. Sužnjelastništvo je priporočal črncem in belcem. Sužnji so svobodnejši od mezdnih delavcev, le univerzalno sužnjelastništvo pa lahko odpravi neenakost, ki jo je ustvaril kapitalizem. »Devetnajst od dvajsetih posameznikov ima naravno in neodtujljivo pravico do suženjstva.«

Novodobni kapitalizem je z vrnitvijo k sužnjelastniški ekonomiji izpolnil vse Fitzhughove fantazije in aforizme.

http://www.mladina.si/173452/polovico-so-vam-zamolcali/

 

»Naravni gospodarski red« model Silvio Gesell, ki je dogmo monetaristov postavil povsem na glavo

Neredki proučevalci denarnih sistemov so zaprepadeni nad spoznanjem, kako malo ljudje na splošno vemo o denarnih alternativah, in kako docela so pozabljene tiste uspešne epizode iz denarne zgodovine, ki so ogrozile vladajoči centralizirani monetarizem. Enega prvih celovitih predlogov za korenito drugačen denarni sistem je na prelomu XX. stoletja v knjigi »Naravni gospodarski red« predstavil Silvio Gesell, ki je dogmo monetaristov postavil povsem na glavo – če ne morda šele na noge.

Silvio Gesell, nemški trgovec in teoretični ekonomist, je 1916. leta predlagal t.im. naravni ekonomski red, od katerega se še danes učijo tako makroekonomisti kot anarhisti. Novi red bo naravni ekonomski red (v izvirniku Natürliche Wirtschaftsordnung), ki bo na temeljih svobodnega gospodarstva omogočil nastanek svobodnega gospodarstva (Freiwirtschaft), temelječega na ideji svobodnega denarja (Freigeld) in svobodne zemlje (Freiland), ki bo vsa v javni lasti. V takšnem ekonomskem redu bi bil vsak odvisen le od svojih talentov, kar bi izboljševalo zmožnosti cele skupnosti, da skrbi za revne. V tem je izvir razlike med njim in Karlom Marxom, ki je ekonomski red obravnaval kot družbeno ustvarjeno strukturo.

 

 

Skratka, Gesell je na denarnem področju opazil, da skladiščenje katerega koli blaga, razen denarja, nekaj stane – žito izgublja svojo vlago, kovinski izdelki rjavijo, hiše se amortizirajo zaradi vremena ipd. Tako ima denar veliko prednost pred vsemi drugimi vrstami blaga, ker je cenen hranilec vrednosti. Gesell je dojel naslednje: denar v kroženju rabi spodbudo zato, da svojo menjalno nalogo opravi čim hitreje in čim večkrat v enoti časa, tako da lahko manjša količina denarja pri zadostni hitrosti obrata nadomesti celoten izpad obtoka denarja zaradi varčevanja. Če se denar obrne samo enkrat, tedaj nakup sto vrednostnih enot proizvodnje zahteva sto vrednostnih enot denarja; če bi se denar obrnil desetkrat, bi za nakup sto enot proizvodnje zadoščalo že samo deset enot denarja itn. Njegov predlog torej izhaja iz tega, da je treba denar, ki ga človek ne prihrani ampak nameni potrošnji, obvezno kaznovati z razvrednotenjem, če predolgo leži v žepu in se ne ‘obrača’. Zato predlaga, da bi centralna banka namesto obresti varčevalcu in posojilodajalcu zaračunala ležarino za denar v obtoku ali prispevek za obtok.

Takšen predlog, četudi najprej precej sumljiv tistim z malo denarja, ima dve veliki prednosti: skupno povpraševanje po denarnih sredstvih ne bi več naraščalo z eksponentno rastjo, saj bi denar ostajal v obtoku z zelo veliko hitrostjo obrata; obenem pa je pomembno tudi to, da medtem, ko gredo danes plačane obresti v zasebne žepe, pa bi prispevek za obtok pomenil javno pridobitev, ki bi zmanjšala potrebo po obdavčenju dohodkov iz dela in obdavčenju nakupa osnovnih dobrin, kar je ljudem z malo denarja neposredno v prid.

Praktični poskusi uporabe Gesellovega predloga so izjemno odločno potrdili njegova predvidevanja. Svetovno je odmeval velik uspeh in propad denarne reforme v avstrijskem mestecu Wörgl, ki je leta 1932 izpeljal denarno reformo, ki še danes navdihuje.

To je bil čas velike svetovne depresije, ki jo je Avstrija po razpadu imperija že dočakala v slabem stanju, kriza pa je vse skupaj le še poslabšala. V Wörglu je brezposelnost takrat dosegla 30% stopnjo, davčni prihodki občine so se krčili, močno so usahnila nakazila iz državne in pokrajinske blagajne, za vratom pa so jim visela še bremena visokih dolgov, ki jih ni bilo več mogoče odplačevati – občina je bila skratka na robu bankrota. V takih brezupnih razmerah se je mestni svet odločil izdati 12.600 potrdil oz. t.im. brezobrestnih šilingov, ki so bili zavarovani z enako vsoto pravih šilingov, naloženih v običajni banki. Mestni svet je potrdila izdal za financiranje projektov kot so popravila cest, gradnja mostu in smučarske skakalnice, namestitev uličnih svetilk ter podobnih komunalnih del. Z novoustvarjenim denarjem so lahko plačali delavce, kupili material, sprejemali so ga v mestnih trgovinah in pri lokalnih obrtnikih,  z njimi pa je bilo mogoče plačati tudi dajatve občini. Z možnostjo kroženja potrdil torej ni bilo težav. Ker v takem denarnem sistemu ni smiselno kopičiti denarnega bogastva, je s pomočjo denarja ustvarjena resnična koristnost.

V Wörglu je skratka veljalo, da mora ob koncu meseca imetnik potrdila nanj nalepiti znamko v protivrednosti enega odstotka vrednosti, kar pomeni, da je denar devalviral letno po 12% stopnji. To je negativna obrestna mera ali strošek posedovanja denarja. Pravilo je povzročilo t.im. ‘taljenje denarja’, zato so vsi potrebne nakupe skušali opraviti čim prej in se pred koncem meseca znebiti potrdil – denar se je stekal v trgovine in k obrtnikom, ti pa so z njim na koncu plačali svoje davke, tako da se je denar vsak mesec vrnil nazaj Mestnemu svetu.

Zaradi spodbude kroženju se je v enem letu celoten znesek potrdil obrnil 416-krat ali 13-krat hitreje, kot se je takrat povprečno obračal avstrijski šiling, in s tem ustvaril za tolikokrat večji obseg transakcij v lokalnem gospodarstvu. Poleg tega je na koncu mestni svet dobil nazaj vseh svojih 12.600 brezobrestnih šilingov, tako da je lahko sprostil bančno garancijo in s pobiranjem ležarine zbral še za 1.512 avstrijskih šilingov taks. Z minimalnim dodatnim obdavčenjem, ležarino, je ukrep mestnega sveta na koncu omogočil toliko dodatnih del v lokalni ekonomiji, da je stopnja brezposelnosti v enem samem letu padla za četrtino. Edina težava za širjenje wörglskega denarnega sistema je bilo neposredno vmešavanje imperialne denarne politike, saj je wörglske šilinge zaradi ogrožanja monopola tiskanja denarja v naslednjem letu prepovedala osrednja avstrijska banka. In to kljub temu, da so se za dosežke mnogi osebno zanimali, npr. takratni francoski premier Edouard Daladier in ameriški ekonomist svetovnega slovesa, Irving Fisher. (Povzeto po Ukradena blaginja – Bojan Radej )

 

 

Bojan Radej na temo »Naravni gospodarski red«

Pripomba k »Naravnemu gospodarskemu redu« oz. modelu  Silvio Gesell

“Blagovna menjava dopušča koruptivno vedenje, zato ne bo nikoli uspešna. Edini uspešni sistem je blagovno podarjevanje in blagovno “fehtanje” oziroma izražanje pristne potrebe po nečem. In nato podarjevalec s svojo intuicijo lahko presodi, ali ti res pripada stvar, ki jo ima v posesti, da ti jo podari. Tudi glede na reference tvoje podarjevalnosti. Sploh nismo več navajeni fehtat in prosjačit, vzgojeni smo kot da je to nekaj slabega, nadležnega ali negativnega. Ravno nasprotno.” Mihael Simič

Prevod knjige – povabilo Bojan Radej

Ključna knjigo za izgradnjo alternativne, ekonomsko svobodne skupnosti Silvia Gesella na voljo z linka

Silvio Gesell – The Natural Economic Order

V premislek – bi se lotili prevoda v slovenščino? Samo 200 strani;

 

Dodatno

Revščina, družbene spremembe in razlogi zanjo

Dogma neomejene gospodarske rasti vodi v kolektivni samomor človeštva

Svobodni denar iz Wörgla – Čudež v Wörglu Povzetu po članku Franceta Susmana: Čudež tirolskega župana

 

Zadolžili so nas, da bi nas zasužnjili

Njihov cilj je kontrola. Zadolžili so nas, da bi nas zasužnjili, prek dolga hočejo zasužnjiti vse naše vlade, vse politike pa hočejo imeti pod kontrolo kot odvisnike od denarja, ki ga namenjajo za njihove volilne kampanje. Odkar imajo elite v lasti tudi vse velike medije, tudi ti ne poročajo, da je sistem v osnovi zgrešen. To ne govori nekdo, ki bi bil zagovornik teorij zarot, ampak Karen Hudes, …

Karen Hudes: “Globalni finančni sistem obvladuje majhna skupina skorumpiranih in oblasti željnih ljudi, zasebnikov, ki so zbrani okrog ameriške centralne banke Federal Reserve (FED), na vrhu piramide pa je baselska banka za mednarodne poravnave.”vir http://www.vecer.com/clanek2013101005964261

 

S SVOJIMI PREHRANSKIMI IN ŽIVLJENSKIMI NAVADAMI POSPEŠUJEMO DEVASTACIJO IN KRČENJE ŽIVLJENSKIH OKOLIJ MNOGIM ŽIVLJENSKIM VRSTAM

V primeru spodnjega videa tudi nam bližnjim primatom
Palmovemu olju se pravzaprav težko izogneš. Mogoče je, da  si dzjutraj  z njim umijemo roke, ker je zelo pogosta sestavina mila. Palmova maščoba je v kremi za telo, pralnem prašku, plastiki in farmacevtskih izdelkih, tekstilu in, kar je morda najbolj vprašljivo, v biogorivu.Več TUKAJ
Da bi to omejili ali povsem zreducirali naj bi bila naloga zavestnih Slovencev lokalna pridelava in uživanje pretežno lokalne hrane.
VENDAR PA: Ali veste, da je Slovenija povsem na repu Evropske Unije po obdelovalnih in kmetijskih površinah? Da Imamo 8,8 % obdelovalnih in 24,3 % kmetijskih površin (EU povprečje 27,4 % obdelovalnih, 45 % kmetijskih). Pri samooskrbi s hrano močno pešamo, še posebej slabi smo pri samooskrbi s zelenjavo, saj je pridelamo le 38 %.
A po drugi strani, ali veste, da smo v količinah zavržene hrane med boljšimi? Na ravni EU se v povprečju zavrže 123 kg hrane, pri nas 72 kg letno na prebivalca.
Piše: Urša Zgojznik
REZIME: Na vsakem koraku , z vsakim nakupom iz uvoza pospešujemo devastacijo ogroženih vrst, domačinov, celotnih predelov in ekosistemov.
KLJUB VSEMU ILUSTRATIVNA IZKUŠNJA SLO : V Skupnosti Letni časi – direktno Naročanje živil https://www.facebook.com/letnicasi/ in http://www.letnicasi.si/ smo na primeru primerljivih uspešnih projektov v Evropi ustvarili rešitve in poslovni model, ki je uporaben, družbeno koristen, po našem mnenju celo neobhoden za vsakodneven odnos in skrb za zdravje zavedajočih Slovencev in družbe kot celote. Kljub neprofitni naravnanosti, se je projekt izkazal za nerentabilen. Pridelovalci pričakujejo (pre)velike prihodke v kratkem času, splošna ozaveščenost za pomen uživanja zdravo pridelane lokalne ekološke hrane med ljudmi pa je pri nas na prenizki ravni. Tudi z 2-3 krat nižjimi cenami od običajnih, odnosa ljudi do hrane nismo uspeli spremeniti.

Izkazalo se je, da način kot smo nadelovali doslej ni vzdržen, na splošno deležniki namreč niso prepoznali zadeve kot priložnost zase in za svoje, zato ni bilo zadostnega odziva in rezultatov, ki bi omogočali kmetom, naročnikom in nasploh sistemu varnost, predvidljivost in finančno opravičljivost oz. pokritje za raven dela in organizacije kot smo si jo zadali.

Marjan Kogelnik

Dogma neomejene gospodarske rasti vodi v kolektivni samomor človeštva – A. Komat

Na tem planetu prevladuje mišljenje in glavna skrb, da je edino gonilo razvoja nenehna rast, profit, vendar niti rast niti profit ne sme biti gonilo ljudi. O tem Bojan Radej na TUKAJ

Na planetu ima filozofijo neomejene rasti samo rakavo tkivo, za katero pa vemo, da gresta na koncu k vragu in rak in njegov gostitelj – A. Komat791949ab-ac7b-40e1-b380-f02bab518040

 

Uničujemo Zemljo, da delamo izdelke kratkega roka trajanja, da bi jih ljudje čim hitreje menjali. Ustvarjamo nove in nove potrebe ljudi, da bi čim več kupovali. ref Več v objavi Načrtovana pokvarljivost, zastarelost in hiperprodukcija izdelkov ne le ukrep izhoda iz krize, marveč politika mnogih podjetij in celotnih vej industrije TUKAJ
Neprodane izdelke moramo nekam pospraviti/skriti, ker če bi jih dali ljudem na uporabo, bi s tem zadovoljili njihovo potrebo po njih in ne bi več toliko trošili. Tako obstajajo celo pokopališča NOVIH neprodanih AVTOMOBILOVref. Več v objavi Smo družba hiperprodukcije in paradoksa v vseh ozirih TUKAJ

Da bi lahko odplacevali dolgove, morajo nekateri izgubiti. In ker je dolgov že bistveno vec kot denarja v obtoku je postal boj za obresti vse ostrejši in seže vse dlje. Boj se ne tice le zadolženih, saj stroški obresti v cenah blaga široke potrošnje dosegajo od 30-50 odstotkov in jih placujemo vsi, tudi ce sami nimamo na grbi svojih posojil. Več o tem v članku B. Radeja Misliti obilje TUKAJ .

Iz tega je treba denar za odplacilo obresti vzeti tistim, ki so v konkurencnem boju neuspešni in propadejo, njihov dohodek in premoženje pa se porazdeli med zmagovalce.
Prvi VIDIK; v svetu hiperpotrošništva, kjer ljudje s nakupi zapolnjujejo notranjo praznino, drugače niti ne more biti.. tudi to je samo odsev naše notranjosti.TUKAJ

DRUGI vidik ; z brezkompromisnim vzgajanjem novih potrošnikov že iz plenic . Neutruden propagandni stroj, vreden več milijard dolarjev sedaj prodaja za otroke in njihove starše vse od junk hrane, nasilnih video iger in lažnih izobraževalnih izdelkov do družinskih avtomobilov. Propagandisti za svoje žrtve namreč uporabljajo najnovejše dosežke psihologije , antropologije in nevrologije. Kapitalizem je znanstveno voden sistem. In to je povezano z vzgojo. Vzgajamo potrošnike. To je razlog, zakaj kapitalizem ne more propasti. Kapitalizem potrebuje današnji tip vzgoje, da to uspe, pa je treba ukiniti tradicionalno socializacijo in tradicionalno družino. Več TUKAJ

Zaključek

Će povežem vse pike skupaj potem domnevam , da imamo kot vrsta zelo malo možnosti da obstanemo, spomnim se da je Tomaž Humar zase v Himalaji predvidel nekje 30% možnosti preživetja. Ta stopnja verjetnosti je kar tiče človeštva nasploh po moje dosti manjša. Skratka, ves krog že od pridobivanja energentov do končnega izdelka  združuje premnogokrat SPORNE METODE pridobivanja surovin, proizvodnje, trženja kot tudi pridobivanja energentov ; tako npr.

1.Izkoriščanje naftnega peska so okoljevarstveniki poimenovali celo za »najbolj destruktiven energetski projekt na Zemlji«

2.s FRACKINGom dobičkonosna industrija z uporabo strupenih kemikalij uničuje pitno vodo, stotine tovornjakov s cisternami, polnimi strupov, ki se noč in dan valijo k vrtinam, pa uničujejo življenjsko okolje lokalnega prebivalstva. Metan, ki se dviguje v zrak ob črpanju, prispeva k učinku tople grede in ozračje segreva še bolj kot izpusti ogljikovega dioksida. Zaradi razpok, ki nastajajo s frakingom, se premikajo zemeljske mase, s tem pa veča verjetnost za potrese. Strupeni odpadki, tudi radioaktivni, ostajajo v zemlji in na površini še dolgo po tem, ko naftniki poberejo profite in se umaknejo.Več v objavi Dvoje je neskončno, univerzum in človeška neumnost TUKAJ

Dodatno

Slovenija v globalnem svetu – Anton Komat

 

Se bomo prebudili? Intervju z Marcelom Messingom (iz leta 2006)

Intervju z Marcelom Messingom o njegovi knjigi WWW se bomo prebudili? (iz leta 2006)

Marcel Messing je študiral antropologijo, filozofijo in primerjalno bogoslužje. Že dolga leta povezuje globoka ezoterična znanja z znanostjo, umetnostjo in poezijo. Je cenjen in v tem trenutku zelo zaželen predavatelj v večini evropskih držav, poleg tega pa je tudi avtor številnih knjig, člankov in poezije.

V prvem delu pogovora Marcel Messing razkrije skrite sile v ozadju svetovnega dogajanja, nato razloži od kod le-te prihajajo oz. kaj je njihov izvor. Na koncu Marcel podeli še svoje globoko ezoterično vedenje o duhovnem cilju človeka. Skratka, gre za zelo navdihujoče in upanja polno sporočilo.

Prevod intervjuja

Marcel Messing, dobrodošli v studiu. Kaj vas je spodbudilo, da ste napisali to knjigo?
Nadaljujte z branjem