Z Ebnerjevim kalilnikom do večje kalivosti, hitrejše rasti, vitalnejših in odpornejših rastlin

 
Z Ebnerjevim kalilnikom do večje kalivosti, hitrejše rasti, vitalnejših in odpornejših rastlin

 

Dedne značilnosti, ki so jih semena izgubila v teku evolucije z vzgojo ali degeneracijo je mogoče znova omogočiti. Genetske informacije, ki so bile zaprte v okviru razvoja, postanejo s kaljenjem v kontroliranem homogenem elektrostatičnem polju z novo generacijo zopet aktivne.

A ne samo to. Tudi kalivost in rast se spodbudi v električnem polju. Aktiviran pragen rastlin kaže značilnosti prednikov, kot na primer prakoruze, ki jo denimo še vedno skozi vso obdobje kmetijstva v izvirni obliki prisotna v naravi v Peruju. Pridelek koruze na polju v vasi Pobrež, sicer iz belega semena, je bil pred leti neverjetno raznobarvnih kombinacij. Siva, rdeče progasta, bela, rumena, temno rdeča in tudi nekaj črnih semen je bilo vmes. Dokaz, da je kaljenje v kalilniku uspelo. Pra-koruza je bila namreč črne barve, ki je v Mehiki najbolj cenjena vrsta, saj ima v sebi največ fito in ostalih hranilnih vrednosti ter je bolj odporna na škodljivce. Ta izpod kalilnika ima več storžev – do sedem na steblo (povprečno 3 do 4) in tudi sama rastlina je bila nadpovprečno visoka.

Kot taka se lahko uporabi za križanja s posevki, da bi se nadomestile izgube na degenerativnih genski ravni zaradi povečanja stopnje kalitev in hitrosti rasti. Guido Ebner, biolog iz Švice, je zapisal v svoj patent za kalilnik: »Kalilnik se na primer lahko uporabi za razvoj rastline, ki se kali v nezadostno svetlobnih pogojih. S tem se omogoči setev v prej biološko začrtanih mejah, tako so v kratki rastni sezoni rastline lahko primerne za uporabo.«

Ebnerjev kalilnik dokazuje, da bi bila pot obujanja spomina avtohtonih semen za človeka in naravo veliko uporabnejša kot nevarni eksperimenti z gensko manipulacijo.

Guido Ebner je dokazal, da se v semenu sleherne rastline skriva ogromno informacij, ki so se nabirale skozi stoletja in tisočletja. Nekatere so se med evolucijo zaprle, vendar so še vedno prisotne in jih je mogoče obuditi. S kaljenjem v nadzorovanem homogenem elektrostatičnem polju postanejo te informacije znova dejavne, rastline pa zmorejo uporabiti svoj »praspomin«.

Guido Ebner in Heinz Schürch, sta kot raziskovalca laboratorija Ciba (zdaj Novartis) že desetletja nazaj raziskovala vpliv električnega polja – polje visoke voltaže in brez pretoka toka, na semena rastlin in ribja jajčeca. Nepričakovani rezultati so ju presenetili. Iz ribjega jajčeca sta recimo razvila lososa, ki je sicer izumrl že pred 130 leti. Očitno sta povzročila “obuditev” genskega spomina. Podjetje Ciba je zadevo patentiralo, raziskovanje pa so ustavili. Ta semena so bila enostavno rečeno – predobra. Niso potrebovala kemije, torej tržno nezanimiva. Tudi rezultati so poniknili in malokdo je sploh vedel za njih. Ebner in Schürch beležita med drugim tudi naslednje: Večje število storžev na rastlino koruze (3-6 kosov, namesto enega ali dveh), kompaktno rast v primerjavi s standardno (široki listi, debelo steblo).

V patentih za Ebnerja za visokonapetostni kalilnik so osnovni tehnični podatki sledeči:

-Delovna napetost med ploščama se giblje od 0 do 12 000 V. Razdalja med plošćama od 1 do 50 cm.
-Delovni razpon električnega polja od 10 V/cm do 3000 V/cm
-Biološko zanimivi razpon 500V/cm – do 1500 V/cm
-Posebno zanimivo območje 500V/cm- 1000V/cm

Iz patentov sledi, da je optimalna jakost, oziroma največkrat uporabljena in preučevana jakost električnoga polja 750 V/cm (za semena)
Električna jakost ima preprosto formulo E=U/d (napetost/razdalja med ploščama)
750 V = 1500V/2cm=3000V/4cm=7500V/10cm=10500V/14cm
+ napetost je na spodnji plošči, na kateri je seme oz material.

Patenti pa pravzaprav zelo malo opisujejo tretiranje semena, bolj ribje ikre in celo vrsto bakterij, tretirati pa je možno vse razne rastlinske dele in različna jajčeca. Zanimivo bi bilo tretirati tudi kurja jajca . Napetostne plošče bi najbolje bilo vgraditi v valilnik.

ČAS TRETIRANJA: 2 do 8 dni za kaleča semena, 1 do 180 dni za spore praporti.
Opisujejo, da so semena osvetljevali z umetno svetlobo, in sicer 12 ur dnevno.
Idealno bi bilo, če bi zgornja plošča bila svetlobno prepustna, iz npr iz polikarbonata, ki bi spodaj imela kovinsko mrežo. In bi kalilnik dobil dnevno svetlobo.
Razdalja med ploščami bi se morala prilagajati, prav tako pa napetost, bi bilo lepo če se da nastavljati.

Letos znova zastavljamo eksperimentalno delo z Ebnerjevim kalilnikom.
Nazadnje, ko smo kalili fižol za kmeta, ki je vključen v našem Skupinskem naročanju živil je fižol zacvetel dva tedna prej kot primerjalni, ki ni bil tretiran v elektrostatičnem polju omenjenega kalilnika.
Delo posvečam prekmalu preminulemu prijatelju Martinu Kozjeku, ki je sodeloval v pionirskem razvoju kalilnika in čigarsnji kalilnik tudi uporabljam.

Vsa čast kolega

Kdor se želi pridružiti eksperimentiranju, je vabljen , da si preko spodnje povezave zagotovi lasten napajalnik in elektrode ali zgolj napajalnik, v kolikor bi si kot domač mojster slednje uspel sam izdelati.

Skupinsko naročanje za napajalnik Ebnerjevega kalilnika in elektrode

 

Nekaj člankov in prispevkov

RASTLINE IN ELEKTROMAGNETIZEM

James Lee Scribner, inženir elektronike iz Greenvillea, South Carolina, ZDA je trideset let eksperimentiral z elektromagnetnim obsevanjem različnih vrst rastlinskih semen. Aluminijasti lonec, poln zemlje s semeni, je priključil na posebne elektrode in na ta način vplival na semena rastlin. Fižol je zrasel na nenormalnih 6,5 metrov višine in ena sama rastlina je dala 77 litrov plodov.
Na osnovi Scribnerjevih poskusov je Italijan Bindo Riccioni razvil postopek za električno prepariranje semen. Naprava, ki preparira 5 ton semen na dan, spušča semena med kondenzatorskimi ploščami. Tako preparirana semena so dajala do 37 odstotkov večji pridelek. V Rusiji so dosegli s podobno tehnologijo sledeče rezultate: pridelek zelene koruzne mase se je povečal za 15 do 20 odstotkov, ječmena in ovsa za 10 do 15 odstotkov, graha za 13 odstotkov in ajde za 8 do 10 odstotkov.

Iz Knjige Skrivnostno življenje rastlin

Do electrostatic fields influence organisms

 

Zanimivosti o izvoru sadja in zelenjave

Avtohtona vrsta je vrsta organizma, katere prisotnost na določenem geografskem območju (npr. na ozemlju države) je zgolj rezultat naravnih procesov. Pravimo, da je vrsta za to območje avtohtona, v uporabi pa so tudi izrazi samonikla, domorodna oz. domača vrsta. Pojem ne implicira, da je vrsta nastala na točno tem območju; areali vrst so se skozi Zemljino geološko zgodovino spreminjali zaradi sprememb podnebja ipd., intenzivno se je to dogajalo na primer med zadnjo ledeno dobo. Pomeni zgolj, da prisotnost vrste na območju ni zgolj posledica človekovega vpliva. Če je vrsto na neko območje vnesel človek, je za to območje alohtona.

 

Soroden, a ožji pojem je endemit, ki označuje vrsto, avtohtono na ozko zamejenem območju.

Ste kdaj pomislili na to, od kdaj poznamo posamezne vrste sadja ter zelenjave in od kod so prišle v naše kraje? Preberite nekaj zanimivosti.

Tako o izvoru zelenjavnih vrst in sadja npr. Marelice

Marelice so koščičasto sadje, ki je najprej raslo samo na Kitajskem. Arabci, ki so trgovali s Kitajci, so sadež prinesli v Sredozemlje in naprej v Evropo. Fižol

 

Fižol se nam zdi normalna, vsakdanja hrana. Pa vendar ga v Evropi dolgo nismo poznali. Stročji fižol, ki danes raste na skoraj vsakem vrtu, pa je k nam prišel šele po odkritju Amerike.

 

Korenček

To najbolj vsakdanje živilo v vsaki kuhinji spada med peteršilje in je k nam prišlo – ne boste verjeli – iz Afganistana in okoliških dežel. K nam so ga prinesli arabski trgovci, ki v Evropo niso prinašali samo svile in drugih dragocenosti iz daljnih dežel, temveč tudi številne začimbe.

 

Češnje

Prvotna domovina češenj je Daljni vzhod, od koder so se razširile tudi v Severno Ameriko. Češnja še danes velja za značilno japonsko drevo. K nam je prišla po svilni poti s Kitajske. Morda niste vedeli – češnje so v sorodu s slivami.

 

Kumare

Kumare spadajo med buče in so najstarejša vrsta zelenjave, kar jih poznamo. Prvi zapisi o njih prihajajo s Himalaje in severnih predelov Bengalskega zaliva. So idealna dietna in poletna hrana, ker vsebujejo ogromno vode in malo kalorij.Kivi

 

Kivi

oziroma kitajska kosmulja je eden od štiridesetih vrst endemičnega kitajskega grmičevja, od katerih pa imajo užitne sadeže samo tri sorte. Prvič so ga namenoma začeli gojiti na Novi Zelandiji leta 1910.

 

Paradižnik.

Domovina paradižnikov se imenuje Južna Amerika.

 

Krompir Izvira iz območja Andov v Južni Ameriki, divji sorodniki krompirja uspevajo po vsej celini do Združenih držav Amerike na severu. Sodeč po genetskih lastnostih je bil udomačen pred približno 7.000 do 10.000 leti na jugu današnjega Peruja in skrajnemu severozahodu Bolivije.

 

 

Buče

so zelo staro živilo. Berem, da so jih jedli že pred 15.000 leti. Izvirajo sicer z ameriške celine, v Evropo pa naj bi jih s Kube pripeljal Krištof Kolumb

Grah

Zgodovinsko je grah starejšega izvora kot fižol, arheologi menijo da je bil poznan pred več kot 2000 leti v prehrani ljudi in da je njegova domovina Azija.

Bob
Vicia faba  Severna Afrika
Južna in Južnozahodna Azija
Solata Egipt

Lactuca sativa

Jajčevec Južna in Vzhodna Azija
Solanum melongena
Čebula  Azija
Allium cepa

 

Česen Azija
Allium sativum

 

Paprika Severna in Južna Amerika
Capsicum annuum
Špinača Osrednja in jugozahodna Azija
Spinacia oleracea)
Pšenica

(znanstveno ime Triticum ssp.) je kulturna rastlina, ki zraste v višino do 1,5 m. Je ena najstarejših kulturnih rastlin na svetu. Pridelovali so jo že Egipčani, izvira pa iz Mezopotamije od koder se je razširila po svetu.

 

Ječmen

Današnji ječmen se je razvil iz divjega ječmena Hordeum vulgare subsp. spontaneum, izvira pa iz zahodne Azije in severovzhodne Afrike.

 

Korúza (znanstveno ime Zea mays) je enoletna žitarica, izvira iz Amerike, s perujskega višavja v Andih, ki je nastala iz naravno rastoče divje koruze. Udomačili so jo v Mezoameriki

 

Navadno proso (znanstveno ime Panicum miliaceum) je kulturna rastlina. Divji prednik prosa in njegov geografski izvor nista znana, vendar se je kot kulturna rastlina prvič pojavilo pred približno 7000 leti na območju Kavkaza in Kitajske

 

Navadna ajda

Ime ajda je prevzeto iz staronemškega Heiden, ki je v zvezi z nem. Heide ‘ajd, pogan’. Žitarica je tako poimenovana, ker so jo v 12. stoletju iz poganskih krajev in Kitajske v Evropo prinesli križarji.

 

Breskev so v naše kraje prinesli Rimljani v 3. ali 4. stoletju. Rimljani so breskev prevzeli od Grkov, ti pa od Perzijcev. Dolgo časa so ta plod imenovali “Perzijsko jabolko”.

 

Hruške

 

Izvor naj bi segal v zahodno Azijo, a jih jemljemo kot sadno vrsto, ki je izvorna severni Afriki, južni Evropi in Vzhodni Aziji.

 

Primerjava tipalnega testa koreninskega sistema pri sadikah radiča z dodajanjem ORMUS-a.

 

Prva sadika je bila zalivana zgolj z vodo, druga izmenično z vodo in raztopino Ormus -a, tretja pa z raztopino Ormusa.

S testom se je potrdilo, da rastline tretirane z Ormusom potrebujejo za svojo rast manj vode, zato imajo podzemni koreniski del manj razvejan, nadzemni pa kljub temu opazno vitalnejši.

Nadaljni tipalni test v kontroliranem okolju predvidoma pokaže tudi kar zadeva hranilnih snovi v užitnih delih oz. listih. Preveriti želimo domnevo, da rastline, obdelane z ORMUSom, niso le veliko bolj rodovitne, ampak tudi zorijo prej, potrebujejo manj gnojil in so bolj odporne na škodljivce, predvsem pa so okusnejše.

Meritve v tujini pa celo dosledno kažejo, da pridelki v drugem in naslednjih letih po tretmaju kažejo trend progresivnega povečevanja količine in velikosti pridelka. To gre verjetno pripisati vplivu ORMUS-a na povečanje števila mikorize – glivičnih simbiontov, potrebnih za rast rastlin.

Poleg izjemno povečane produktivnosti pri vzgoji rastlin se beleži tudi druge koristi:

– večja odpornost proti škodljivcem,
– suši in mrazu;
– predhodno zorenje;
– daljši rok uporabnosti
– povečana vsebnost hranil, kot so sladkorji, beljakovine, mineralov in vitaminov.

Več o Ormus u si prečitajte na

“Ko človek obrača prst, mu Zemlja obrne hrbet” (R. Špiler)

 

“Oranje in prekopavanje ena največjih okoljskih katastrof moderne družbe!

S takšnimi dejanji se uničijo organizmi v tleh, njihove medsebojne povezave, povzroča se erozija zemlje, tla se zbijajo in postajajo slabo zračna, zemlja je izpostavljena negativnim vremenskim vplivom. Zato se zemlje NE obrača, ampak se dodaja biološko aktiven kompost, kompostne čaje ter druge z mikroorganizmi bogate pripravke. Zemljo pa pokrivamo z zastirko, da ni izpostavljena vremenskim vplivom. ” (Permakulturni Inštitut Maribor)

Fotografija osebe Marjan Kogelnik.

»Le nekaj centimetrov žive prsti nas loči od svetovne lakote.

Če bomo uničili to opno življenja planeta, bomo uničili našo prihodnost. Prst je produkt življenja in daje življenje. Humus v prsti je biotsko analogen vsebini našega črevesja – našemu notranjemu humusu, zato je delovanje koreninskih laskov analogno delovanju črevesnih resic. Zdravje prsti se odraža na človekovemu zdravju, naše zdravje torej korenini v prsti. Grožnja, ki kot Demoklejev meč visi nad človeštvom, je strašljiva: okrog 40% kmetijskih površin je resno degradiranih in s tem tempom bomo v naslednjih šestdesetih letih, torej v času dveh generacij, na planetu uničili ves zgornji ustroj tal. Ali se zavedamo, da za nastanek enega centimetra prsti narava potrebuje povprečno petsto let? Ali sploh dojemamo, da nas le nekaj centimetrov prsti loči od katastrofalne svetovne lakote?«  ( Anton Komat )

Skrivnostno življenje prsti

13082552_1099208126768922_1566983882963496964_n

V żivljenju prsti delujejo kreativne sile in ne le snovi, prst je namreč kot živ organizem gostitelj mikroorganizmov, rastlin in talnih živali. Ljudje vse bolj spoznavamo, da je prst v najtesnejši povezavi z življenjem in ne s smrtjo, saj ustvarja živa bitja in ona ustvarjajo njo. Bistveni premik v miselnosti je v tem, da bi żivljenje prsti morali spoznavati v energiji in ne v formi.

Vile za prezračevanje in rahlanje tal v vrtu brez obračanja zemlje

so pomemben pripomoček vsem vrtnarjem kot rešitev za pripravo vrtnih tal brez prekopavanja (štihanja, frezanja, oranja..)

Fotografija osebe Marjan Kogelnik.

Prednosti obdelave tal z prezračevalnimi vilami

  •  Priprava tal je brez obračanja zemlje
  •  Omogočajo globoko rahljanje zemlje.
  •  Izboljšajo kakovost tal in pozitivno vplivajo na talne organizme.
  • Po obdelavi tal ni potrebno dodatno drobljenje zemlje z motiko.
  • Lažje in z manj napora ter hitreje opravimo obdelavo zemlje.
  • Razbremenijo hrbtenico in roke
  •  Pripomorejo k obnovi rodnosti prsti in povečanju pridelka ter manjši porabi vode

 

Vile za prezračevanje in rahlanje tal v vrtu brez obračanja zemlje lahko naročite preko povezave TUKAJ

Minimalna obdelava tal, Spoznanje popolnega poljedelstva

“V Nemčiji konvencionalnii kmetje propadajo, zaradi visokih stroškov in nizkih tržnih cen, ter slabega pridelka na uničeni zemlji kmetje propadajo in obdelavo opuščajo. Opustelo zemljo prevzemajo biokmetje in jo z minimalno obdelavo revitalizirajo.”

vec v objavi Minimalna obdelava tal, Spoznanje popolnega poljedelstva na ter v videu spodaj

Dodatno gradivo

Delavnica Kromatografija, pogled v oko zemlje, Maj 2019

 

Bi imeli sliko, s katere bi lahko razbrali pomembne lastnosti svoje zemlje, ali pa npr. “zrelost” komposta? S katere bi lahko razbrali, kako vitalna je vaša zemlja, koliko je v njej življenja, kako bogata ali siromašna je z minerali, v kakšni meri so prisotne organske snovi, kakšen delež hranil ima v sebi?

 

Kromatografija je fotografski proces, s katerim lahko sami preverimo stanje zemlje in učinkovitost in koristnost določenih postopkov, ki jih izvajamo vrtičkarji in kmetovalci, da bi imeli na razpolago čim bolj optimalno sestavo prsti, za zdravo in obilno rast svojih pridelkov.

 

Slika – kromatogram – pa je še mnogo več od zgoraj zapisanega. Je simbioza tehnike in umetnosti – je pogled v oko zemlje, ki združuje praktično uporabnost in umetniško dovršenost.

Fotografija osebe Marjan Kogelnik.

 

 

Pridružite se nam na delavnici na Zaplani, kjer boste spoznali tehniko papirne kromatografije in jo konkretno preizkusili na svojem izbranem vzorcu.

 

DOGODEK: DELAVNICA

 

Datum: 17. maj 2019

Trajanje delavnice: 17. do 20. ure

Kraj: Gajin vrt, Zaplana 54 F, 1373 Rovte

Cena: 33 €

Vodenje delavnice: Bojca Januš, Andreja Sivec

 

VSEBINA DELAVNICE

 

Delavnica ima 3 sklope:

  1. Teorija: Kaj je kromatografija? Teoretične osnove, zgodovina uporabe metode, postopek metode.
  2. Teorija+Praksa: Kako uporabljamo kromatografijo v praksi za ugotavljanje sestave in vitalnosti snovi (na tokratni delavnici: zemlja).
  3. Praksa: Vsak udeleženec dobi kromatogram svojega vzorčka zemlje s pisno razlago. Sledi interpretacija kromatogramov, primerjave in utrjevanje in poglabljanje znanja, pridobljenega v prejšnjih dveh sklopih delavnice.

 

 

 

Prijave: do 10.5.2019

Kontakti: 0590 22 066, 040 325 939 ali bojca@gajin-vrt.com

 

Darilo za vas: na delavnici boste prejeli kromatogram svoje zemlje z razlago. Vzorček zemlje nam pošljite najkasneje 10.5.2017.

  • Kako vzamete vzorček zemlje:
  • Kam pošljete vzorček zemlje:

 

POGLED V OKO ZEMLJE

Kaj je kromatografska analiza zemlje?

 

Kromatografski pristop k analizi zemlje je drugačen od siceršnjih: je celosten oz. holističen.

Vitalnost zemlje, ali česarkoli drugega, je pojem, ki je širši in globji od zgolj tega, iz česa je neka snov sestavljena. Je obširnejši od zgolj nivoja (koncentracije) dušika, kalija in fosforja v zemlji. In prav od njene vitalnosti je odvisno, kako žive bodo rastline, ki rastejo v njej. Od živosti rastlin, ki jih zaužijemo, pa je odvisna tudi naša vitalnost. Prav zaradi tega je kromatografija kot metoda ugotavljanja kakovosti prsti tako zelo zanimiva, saj podatki, ki jih dobimo z njo, zagotovijo vpogled, ki se zdi edini dovolj dober, če želimo s svojim vrtom oziroma prehrano vplivati na svoje zdravje in vitalnost.

 

Beseda kromatografija ima svoj izvor v grščini: chroma in graphein. Dobeseden prevod kromatografije bi torej bil “pisanje z barvami”. S pomočjo kapilarnega in fotografskega procesa se na okroglem filtrirnem papirju postopoma pojavijo barve in vzorci, ki nam pripovedujejo zgodbe o prisotnosti ali odsotnosti gradnikov prsti, kot sta dušik in kisik, mineralov, življenja v prsti (makro in mikroorganizmi), humusa in organskih snovi.

Slike prsti, ki nam jih pripravi kromatografija, so kvalitativne in do določene mere kvantitativne, saj nam omogočijo vpogled v to, kako prst deluje in ne le, iz česa je.

 

Kromatografska slika prsti, ki se na koncu postopka razvije pred našimi očmi, je kromatografski profil vzorčka zemlje. Kromatograf zemlje je vizualni prevod, kako zelo dobro se organske snovi, minerali in organizmi, ki živijo v prsti, vključujejo v proces izgradnje prsti. Videti so zelo podobno, kot šarenica naših oči, zato jim lahko rečemo kar »oko zemlje«. Kromatografi zemlje so lahko živahni, žareči; takšni nam pripovedujejo, kako zelo dinamična in živa je prst. Kromatografska slika zdrave, dinamične prsti, v kateri biva veliko mikroorganizmov ter je bogata s široko paleto mineralov in humusom, spominja na sliko žarečega sonca. Podoba že na prvi pogled posreduje vtis zdravja, vitalnosti, sreče. Izkušenemu opazovalcu pa pove tudi to, kateri sestavni elementi so v testirani prsti. Kadar pa so kromatografi bledi in upadli, nam povedo, da je zemlja, katere odsev so, bolj ali manj mrtva. Zato bi lahko rekli, da so kromatografi zemlje okna v dušo zemlje.

 

KAJ BOSTE PRIDOBILI Z OBISKOM DELAVNICE?

 

Na delavnici boste pridobili:

  1. znanje iz teoretičnih osnov metode kromatografije
  2. informacije o zgodovini, razvoju in načinih uporabe kromatografije
  3. izvedeli boste, kako poteka postopek izdelave kromatograma zemlje
  4. naučili se boste razlagati kromatogram, kaj pomenijo posamezne cone na njem, kaj pomenijo različne barve in oblike
  5. naučili se boste, kako na osnovi podatkov, pridobljenih s kromatogramom, izboljšamo zemljo
  6. DARILO: dobili boste kromatogram svojega vzorčka zemlje in njegovo razlago

 

ŠE NEKAJ O ZAČETKIH: “Kako sva se z Andrejo lotili kromatografije?”

Junija 2014 sem na konferenci o biooglju v Oxfordu prvič slišala o metodi ugotavljanja kakovosti in vsebnosti prsti, imenovani kromatografija prsti, ki jo je uporabljal  že pionir biodinamike Rudolf Steiner. Med večernim klepetom v restavraciji hotela mi je eden od udeležencev g. Robert Duke povedal za zanimivo metodo analize prsti, ki je več kot zgolj kemično seciranje vsebine, pač pa skoraj že umetniški vpogled v njeno vitalnost. Za kromatografijo je izvedel, ko se je udeležil neke delavnice na to temo in z veseljem delil svoje navdušenje z mano.

 

Po vrnitvi v Slovenijo mi informacija ni dala miru. Lotila sem se zbiranja podatkov, naročila potrebne pripomočke, in prosila za več znanja vse, za katere se mi je zdelo, da ga morda imajo. Žal moje znanje dela v laboratoriju ni zadoščalo, navodila, ki sem jih dobila, pa očitno tudi niso bila dovolj popolna. Pravega rezultata nikakor ni in ni hotelo biti. Po letu dni »samskega« poskušanja sem za pomoč prosila prijateljico Andrejo Sivec, ki je univ. dipl. inž. kem.inž.

 

Znanja ji torej ne manjka! A je na videz preprosta metoda tudi zanjo predstavlja trši oreh, kot se je zdelo na prvi pogled. A kjer je volja, je pot – po skoraj natanko enem letu poskušanja, učenja na napakah, vztrajnosti, nama je končno uspelo. Rezultat so prve domače, slovenske, kromatografske slike prsti in komposta. In res je – kromatografi so tako čudovito lepi, vsak je drugačen – še lepši pa morda zato, ker za čudovitimi oblikami ni zgolj abstrakten občutek, pač pa zanimiva vsebina, ki pripoveduje zgodbe o živosti zemlje, iz katere zraste vse, kar je živega na kopnem delu našega planeta. Vpogled v dušo zemlje te takoj začara in z veseljem bi sliko obesil na steno svoje sobe. Zato povsem razumem mehiške ekološke kmete, ki s kromatografi svoje zemlje krasijo stene svojih hiš! Bojca

 

Fižol; naša kulturna in naravna dediščina

Fižol je zaradi velike prehranske vrednosti in zdravilnih učinkovin v svetovnem merilu daleč najpomembnejša stročnica v vsakodnevni prehrani ljudi.

V genski banki Kmetijskega inštituta Slovenije hranijo več kot 1000 genskih virov fižola, ki so bili v devetdesetih letih zbrani na območju Slovenije

Fižol; rastlina iz družine metuljnic pa je več kot pomembna beljakovinska hrana, je del naše identitete, del preživetvenih strategij in tudi del naše kulture. Ta  mala zrna različnih velikosti, barv in okusov združujejo tradicijo, kulturo, preteklost in sedanjost …  OHRANIMO FIŽOL z lastnim semenarjenjem

V nadaljevanju nekaj sort ki jih osebno vzgajam na našem vrtu

1.Laški fižol

Fotografija osebe Marjan Kogelnik.
Sejanje / sajenje: 
april
maj
junij
Semena posadimo na stalne grede, ko minejo spomladanske pozebe. Sadimo jih 5 cm globoko in v krogih, kjer so semena medsebojno oddaljena okoli 15 cm
Čas cvetenja: 
julij
avgust
september
Nabiranje: 
avgust
september
oktober
2. Češnjevec. Nizek
Za zrnje, obilno rodi. Nitast .
Fotografija osebe Marjan Kogelnik.
Čas setve: Vsake 3–4 tedne od aprila do konca junija.
Sadilna razdalja: Med vrstami 40 cm, med semeni 6–8 cm.
Čas pobiranja pridelka:  Zrnje avgust–september.
Srednje pozen nizki fižol za pisano zrnje. Stroki so ravni in zeleni. Je zelo rodna sorta, primerna za pridelavo zrnja. Zrnje je rumeno s svetlo vijoličnimi in rdečimi lisami. Sejemo ga v vrstice, ne v kupčke.
3. Berggold. Nizek stročji fižol, rumeni tanek strok, obilno rodi.
Fotografija osebe Marjan Kogelnik.
Tradicionalna evropska sorta. Najzgodnejši nizek fižol, ki dozori v dveh mesecih. Ima zlato rumene, fine okrogle stroke. Tudi za zamrzovanje. Poživi solate. Fižol sadimo na prosto vsake 3-4 tedne od konca aprila do konca julija
4. Češnjevec Visok fižol za zrnje, pisani strok, obilno rodi.
Fotografija osebe Marjan Kogelnik.
5.Ribnčan Nizek fižol za zrnje in strok (ko je strok star je nitast), obilno rodi.
Rdeči fižol, ima več imen, mehiški, ledvičkar, Ribnčan. Ima zelo dober okus, obdrži lepo obliko, ko je kuhan, zelo primeren za rižote, solate in mehiške jedi, da močno temno juho, a ga je potrebno dlje kuhat
Fotografija osebe Marjan Kogelnik.
Cvetovi so najprej kremaste barve, potem bele in ko ovenijo spet kremasti:
Stroki na rastlini:
“dr. Kristina Ugrinovič iz KISa pravi, da to ni čisto ta pravi Ribnčan, ampak malo izboljšana različica, ki je nastala iz rdečih mehiških fižolov. Tudi ta se množično razmnožuje v Ribnici, je zgodnejši in bolj rodoviten. Ta pravi Ribnčan zori šele v septembru, je polplezalec, saj za rast rabi delno oporo. Navadno je bil med koruzo ali pa v krompirju. Ta pravi Ribnnčan ima poleg rdečkaste barve še temnejše črtice.”
Pravi Ribnčan ima pisana rdečerjava zrna z majhnimi temnimi črticami
Višina:
nizek, v=cca 60-85cm, brez tendence ovijanja
Cvetovi:
beli

Stroki:
zeleni, ploščati,imajo nitke

Zrnje/seme:
rjavo oranžno rdeče, ledvičaste oblike, 100g vsebuje cca 168 suhih zrn

Uporaba v kulinariki:
Stročje: ni primeren za stročje (mehak, a nitkast)

Zrnje:
– Čas kuhanja: s prednamakanjem čez noč se kuha 30min, se ne razkuha. Zrnje spremeni barvo v rdečerjavo.
– Meso kremasto, lupina srednje debela
– Okus dober

6. Top crop. Nizek stročji fižol, zelen debeli in sočen strok, obilno rodi.
Fotografija osebe Marjan Kogelnik.
Zgoden NIZEK fižol z zelenimi okroglimi stroki. Zelenostročni. Veliki, kakovostni pridelki dolgih in debelih, mesnatih, okusnih, okroglih strokov. Zgodaj zori. Tradicionalna evropska sorta!
Čas setve: april-julij
Čas pobiranja: maj-september
Zeleno stročni. Veliki, kakovostni pridelki dolgih in debelih, mesnatih, okusnih, okroglih strokov. Zgodaj zori. Tradicionalna evropska sorta. Stroki niso nitasti in so zelo okusni. Sejemo
ga v presledkih treh tednov. S tem podaljšamo čas zorenja.
7. Rdeči lišček. Visok fižol za zrnje , .
Fotografija osebe Marjan Kogelnik.
Cvetovi:
Beli s pridihom roza barve
Stroki:
zeleni, ploščati, 11,5cm, brez nitkSemena/zrnje:
Zrnje kroglasto, belo z rdečo liso v predelu popka, meja med barvama ostro določena. V 100g= cca 160 zrn

Uporaba v kulinariki:
– Stročje:nima nitk, je pa žilav. Manj primeren za stročje
– Zrnje:

8. Nizek stročji fižol, obilno rodi.
Fotografija osebe Marjan Kogelnik.
9. Kafetar. Visok fižol za zrnje in strok, zgodnje in obilno rodi, zgodnji, hitro kuhan, ne povzroča plinov. Podoben tudi Vosceni ledvicar. Morda slednje krajevno ime na Savinjskem za Kafetar
Fotografija osebe Marjan Kogelnik.
10. Nizek fižol za zrnje.
Fotografija osebe Marjan Kogelnik.
11. Cipro ali morda Nežika. Nizek fižol za zrnje.
Fotografija osebe Marjan Kogelnik.
12. Nizek fižol za zrnje.
Fotografija osebe Marjan Kogelnik.
13.
Fotografija osebe Marjan Kogelnik.
14. Visok, odporna, nezahtevna, a rodna in trdoživa sorta, stara sorta za strocje in zrnje..
Fotografija osebe Marjan Kogelnik.
15. Barjanec. Dober za stročje, zgoden za visok fižol.
Fotografija osebe Marjan Kogelnik.
Zelo dober fižol z dolgimi, širokimi, ploščatimi, rumenimi stroki tipa maslenca, ki pa se relativno hitro polnijo, zato ga je potrebno sproti pobirati. Rodi  v dveh etapah, prvo zgodaj poleti in še jeseni .  V poletni vročini pa ne nastavlja strokov. Zraste visoko.

Stroki so sprva svetlo zeleni, kasneje svetlo rumene barve, dolgi 20 cm, krhki, mesnati, brez niti in odličnega okusa. Zgodnejši stroki se obirajo že konec julija. Zrna so črna, srednje velikosti.

Barianec je toleranten na bolezni, zelo dobro prenaša vročino in sušo in tudi v ekstremnih pogojih daje soliden pridelek. V dobrih letinah so pridelki strokov zelo veliki.

Prednosti pred drugimi sortami:

rani pridelek, odlična rodnost, atraktiven videz – zdravi srednje široki, mesnati rumeni stroki, brez niti do fiziološke zrelosti, odličnega okusa, primeren za svežo porabo in zamrzovanje, dobra odpornost na bolezni in klimatske ekstreme.

16. Limski. Visok fižol
Fotografija osebe Marjan Kogelnik.

Seme kali 7-20 dni. Visok, bujno rastoč (do 4 m), pozen limski fižol, toleranten na vročino. Potrebuje oporo. Posadimo 6 zrn okoli ene oporne palice. Zanimiv tudi v okrasnih posodah na vročih terasah. Stroke redno obiramo, ker s tem spodbujamo rast novih.

V ploščatih, pribl. 7,5 cm dolgih strokih so velika, ploščata, ledvičasta, vijolično-bela semena. Semena imajo okus po kostanjih in masleno teksturo, zato je to idealen fižol za pripravo enolončnic. Semena uživamo sveža ali sušena. Zelo zdrav fižol.

17. Tetovec

Fotografija osebe Marjan Kogelnik.
Fižol tetovec je užitek vsakega vegetarijanca in poslastica za vsakega kuharja, saj služi kot eden glavnih sestavin vseh kuhinj. Ker je poznan v vsakem kotičku sveta, je upravičeno dobil ime kralj fižola.
Je srednje pozni visokifižol za zrnje. Seme je veliko, ledvičaste oblike in bele barve. Odličen zakuhane jedi (pasulj).
Pravi tetovec je širok, dolg, ploščat. Za gravče tavče, prebranac in slično.
18. Čudo Piemonta
Je nizek, zgoden (dozori v 60 dnevih) fižol za stročje in zrnje. Okusni stroki brez niti so ploščati, široki in mesnati, vijolično marmorirani. Pri kuhanju se obarvajo rumeno. Seme je marmorirano (pisano).

Splošno o fižolu

 

Domovina fižola je Južna Amerika. Pred davnimi leti so ga že Indijanci sadili skupaj s koruzo, bučami in konopljo. Uživali so zelenega in posušenega, pa tudi fižolovi listi so bili priljubljeni. V Evropi se prvič omenja leta 1542, Slovenci pa smo ga začeli gojiti v 17. stoletju.

Fižol je danes nenadomestljiva skupina zelenjave. Med povrtninami ima suho fižolovo zrnje visoko energijsko vrednost, saj 100 g vsebuje 335 kalorij. To vrednost predstavljajo ogljikovi hidrati, ki zavzemajo 55 odstotkov od vseh sestavin v zrnu. Lupina suhega zrna je celulozna in težje prebavljiva. Z rednim uživanjem fižolovih jedi telo bogatimo s fosforjem, magnezijem, kalcijem, železom in kalijem. Ker vsebuje fižol malo natrija in veliko kalija, učinkuje diuretično. Vsebuje tudi vitamine iz B skupine, karotin in vitamin C ter vitamin D.

Inki so fižol pridelovali že pred 7000 leti, še posebej v Peruju, Mehiki, Gvatemali in Kostariki. Od tam se je pridelovanje razširilo vse do Kanade in na jugu do Argentine in Čila. Po odkritju Amerike smo ga začeli uporabljati tudi v Evropi. Tu se je pridelava hitro razširila. Odraz tega so številni domači kultivarji.

Lastnosti fižola

Najbolj razširjena vrsta enoletnih zelnatih fižolov je vrsta Phaseolus vulgaris. Korenina fižola prodre v zemljo kar za več kot en meter. Ima tanko steblo, ki se imenuje vit, vse viti grma pa vitje. Fižol cveti belo, rumeno, bledorožnato, rdeče ali vijolično. Plod fižola je rumen, zelen ali pisan strok z nitmi ali brez. Najbolj znani varieteti fižola sta nizki in visoki fižol. Slednjega poznamo tudi kot fižol preklar.

Fižol slabo prenaša vročino in sušo, potrebuje pa toplo in vlažno podnebje. Dobro uspeva na peščeno-ilovnatih tleh. Ustregli mu boste, če boste fižolu vsaj v začetku rasti poskrbeli, da bo imel na voljo veliko svetlobe.

Zanimive sestavine fižola

Rafinoza v fižolu spodbuja rast in aktivnost koristnih bakterij. Fitat v fižolu deluje proti raku, preprečuje nastanek ledvičnih kamnov in oksidaciji. Tudi polifenoli v fižolu so znani kot snovi z antioksidativno aktivnostjo. Poleg tega delujejo proti raku in mutacijam. Izoflavona v fižolu genistein in daidzein, naj bi bila v pomoč pri premagovanju težav v menopavzi, za sestavini fižola kamferol in kvercetin pa velja, da lahko posredno delujeta proti vnetju. Saponine povezujejo z različnimi koristnimi in zaščitnimi vplivi na zdravje s proti glivičnim in proti bakterijskim delovanjem, zniževanjem holesterola ter zaviranja rasti rakavih celic.

Glukokinin v fižolu je pomemben za sladkorne bolnike, saj zmanjšuje količino sladkorja v krvi in seču za 30 – 40 %. Nekatere snovi v fižolu pospešujejo izločanje seča, vežejo, raztapljajo in odvajajo sečno kislino iz telesa, kar je priporočljivo za bolnike, ki imajo težave z ledvicami in mehurjem. Uporaba fižolove moke pomaga pri težavah z nečisto kožo, aknami, ekcemi, lišaji, oteklinami, srbenjem kože in nosečniškimi pegami.
več na https://www.nutris.org/prehr…/zivila-meseca/…/220-fizol.html

Z ORMUS minerali do večje kalivosti, hitrejše rasti, vitalnejših in odpornejših rastlin ter bogatejšega pridelka

Neverjetna snov, za katero so vedeli tudi stari Egipčani in jo imenovali MFKZT (mufkuzt)  ter jo uporabljali za zagotovilo nesmrtnosti Faraonov

Ta članek predstavlja uvod v novo in doslej slabo poznano odkritje, ki bi lahko bilo zelo pomembno za prihodnost sveta. Vendar pa so znanstvene vloge visoke: če se te trditve dokažejo kot dokončne, bomo morali razmisliti o skupini snovi – verjetno kemijskih elementov – za katere sploh nismo mislili, da obstajajo. Za te snovi je nastal izraz ORMUS. V tem besedilu so predstavljene nekatere zelo sporne ideje o tem, kaj je ORMUS, kot tudi njegove izredne kemijske in fizikalne lastnosti.

Predvsem  pa je praktični pomen odkritja v koristnih učinkih teh elementov na rastlinski in živalski svet. Kot je podrobno opisano v besedilu, je učinek dodajanja teh elementov na pridelek gojenih rastlin naravnost fenomenalen. Izredne koristi so bile dosežene za zdravje ljudi in živali

Fotografija osebe Marjan Kogelnik.

Fotografija osebe Marjan Kogelnik.
Fotografija osebe Marjan Kogelnik.

Kako je David Hudson odkril ORME

Zgodba o tem odkritju se je začela v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja z bogatim lastnikom bombažne rastline iz Arizone z imenom David Hudson. Ker so vulkanska tla te regije imela nenavadne lastnosti in je bilo dobro vedeti, da kamnita tla v zemlji vsebujejo plemenite kovine, se je odločil vzeti vzorce za popolno kvantitativno analizo vsebine elementov. Analitiki so bili zmedeni, ko so odkrili, da ena frakcija nasprotuje analizi: ni pokazala lastnosti kovine, ni kemično reagirala in ni imela spektroskopskega podpisa. Na koncu je eden od operaterjev spektroskopa predlagal, da se ga “praži dlje časa”.

Šele takrat so se začele pojavljati spektralne lastnosti in, kar je bilo še posebej presenetljivo, nakazovalo prisotnost nekaterih plemenitih kovin. To je očitno zahtevalo nadaljnje raziskave, zato je Hudson, ki je imel na voljo pomembna zasebna sredstva, najel kemike in se odločil, da bo rešil problem. Rezultati, ki jih je predstavil, so precej podrobni v njegovem patentu.

Vendar pa noben članek na to temo ni bil objavljen v nobeni znanstveni reviji. Ker so Hudsonove trditve tako zahtevne, sem odlašal pisati o njih, v upanju, da bom našel akademsko potrditev

Čeprav se zdi, da v teku ni nobenega uradnega znanstvenega raziskovanja, se slabo povezana skupina znanstvenikov in laikov ukvarja s tem vprašanjem že vrsto let. Brez ugodnosti prejemanja denarja ali razpolaganja z uradnim laboratorijem, ki nimajo nobene zveze s Hudsonom, so lahko pridobili vsaj nekaj njegovih domnevnih rezultatov. Njihovo delo, skupaj s Hudsonovim, je povzeto v nizu člankov Barryja Carterja na njegovi zelo obsežni in informativni spletni strani.

Kakšne zaključke lahko zdaj pripravimo?

Jasno je, da s tem odkritjem vstopamo v novo in zelo zapleteno področje, vendar smo še vedno na samem začetku njegovega poznavanja. Pravzaprav bi lahko rekli, da je novo poglavje v fiziki, kemiji in biologiji odprto. Zdaj se zdi, da je Hudsonovo delo in delo neodvisne skupine nedvomno osnovno dejstvo, da lahko obstaja veliko plemenitih (in nekaj ne tako dragocenih) kovin, vključno z rodijem, iridijem, zlatom, platino, paladijem, bakrom in nekaterimi drugimi. v popolnoma drugačnem stanju, v katerem nimajo kovinskega sijaja, vendar so v obliki sivega ali belega prahu, ko so izolirani v trdnem stanju.

Hudson je podal še tri pomembne trditve, ki bi lahko bile sporne. Trdil je, da je v ORMUS-u oblika teh elementov elektronsko urejena tako, da ne sodelujejo več v kemijskih reakcijah. Prav tako so odsotne povezave, ki imajo v normalnih okoliščinah kovinske atome skupaj, zato so praktično monoatomske. Zato so se prvotno imenovali “orbitalno reorganizirani monoatomski elementi” ali ORME. Novejša dela zdaj kažejo, da so vsaj nekatere od njih lahko diatomične in da so lahko zelo šibke povezave z nekaterimi drugimi elementi, zlasti z alkalnimi kovinami. Zato se splošno ime spremeni v ORMUS. Pogosto jih imenujemo tudi M-stanja teh elementov.

Druga, še bolj radikalna trditev je bila, da nova elektronska ureditev vključuje nastanek Cooperjevih parov, tako da lahko (ali lahko postanejo pod določenimi pogoji) supresibilni pri normalnih temperaturah. Kot dokaz tega je Barry Carter izdal kratek video material, ki prikazuje, kako se sivi prah odbija od magneta.

Lahko pa bi trdili, da ta pojav “poskakujočih zrn” sam po sebi ne dokazuje dokazane superprevodnost.

Ne da bi se poglobili v to polemiko, je vredno omeniti, da obstaja več  publikacij mainstreama, za katere je Hudson trdil, da lahko nudi posredno potrditev. Opisujejo stanje “visokega vrtljaja”, v katerega se lahko vpeljejo nekatere kovine in v katerih se jedro podaljša in dobi višjo vrednost vrtenja. Vendar pa nihče ni uspel proizvajati te vrste snovi v večjih količinah.

Hudson je analiziral veliko število različnih materialov in poročal, da je v večini vzorcev tal, ki jih je testiral, našel ORMUS elemente, zlasti v tleh iz vulkanskih področij. Drugi raziskovalci so kasneje ugotovili njihovo prisotnost v večini testiranih  vzorcev naravnih voda, posebej visoke koncentracije pa so bile odkrite v morjih, zlasti v Mrtvem morju. En raziskovalec jih je celo odkril v zraku. (V zvezi s tem morda ni presenetljivo, da se lahko celo težki elementi v monoatomski obliki obnašajo kot redki plini.)

Hudsonovi kemiki so izvedli analizo velikega števila rastlinskih tkiv in ugotovili, da je ORMUS prisoten v najvišjih koncentracijah v rastlinah, zlasti v aloe (Aloe vera), ki se gojijo na vulkanskih tleh. Prav tako so analizirali telečje in prašičje možgane in ugotovili neverjeten petodstotni delež v suhi snovi. Te analize ni enostavno izvajati, ker zahtevajo pretvorbo ORMUS-a nazaj v kovinsko obliko. Za namene analize se to zgodi med dolgim ​​cvrtjem pred spektroskopskim postopkom, ki ga je uporabil Hudson. Toda priprava kovin v velikih količinah je zelo dolgotrajen postopek, ki ni niti podrobno obdelan niti opisan. Žal se zdi, da se Hudson iz različnih razlogov (navajajo finančna in pravna) ne ukvarja več s tem delom.

Med fizičnimi in kemičnimi lastnostmi je treba še veliko storiti, da bi izpostavili nekatere opazne pojave. Na primer, potem ko je bil vodni pripravek ORMUS rodija posušen na soncu, je Hudson opazil, da je izginil z močnim bleskom, vendar brez zvoka ali udarnega vala. Kar je še bolj nenavadno, ko je delal z ORMUS iridijem in ga izmenično izpostavljal segrevanju do rdečice in ohlajanja, je odkril, da njegova teža močno niha z vsakim ciklom kaljenja – tudi do tega da je v eni točki izgubil in nato ponovno pridobil vso svojo težo. Ti rezultati so vključeni v hiperdimenzionalno teorijo finskega teoretičnega fizika Mattheija Pitkänena

Neodvisni raziskovalci so potrdili tiho  svetlobo bleska, obstaja pa tudi trditev o potrditvi spremembe mase. Več jih je opazilo še en čuden pojav: na zunanji površini zaprtih posod se tvorijo tekoče kapljice, ki vsebujejo koncentrirane ORMUS elemente – še posebej pod vplivom magnetnih polj. To jih je pripeljalo do predpostavke, da lahko atomi ORMUS elementov preidejo skozi stene kvantnih tunelov in z njimi potegnejo malo vode. Prav tako še ni bilo pojasnjeno, da nekateri ORMUS pripravki v vodni raztopini prejmejo statični električni naboj. Izpraznitev se pojavi z zvočno iskro, po kateri se naboj ponovno ustvari in se lahko spet izprazni neštetokrat.

Biološki učinki ORMUS-a

Biologija teh materialov je tudi popolnoma odprta za raziskave. Lahko bi rekli, da se je novo poglavje v biologiji že začelo – s kvantnim razumevanjem življenja. Po tem mnenju je mogoče holistične atribute življenja razložiti le na podlagi kvantne koherentnosti; to pomeni, da navidezno naključna aktivnost bioloških molekul (v skladu s klasično termodinamiko) dejansko koordinira isto kvantno načelo, ki ureja delovanje laserjev. To radikalno revizijo biologije je prepričljivo predstavil dr. Mae-Wan Ho.5

Novi vidiki kvantne biologije so se odprli z nedavnimi razburljivimi dokumenti, ki kažejo, da medtem ko  je majhen del DNK namenjen za kodiranje proteinov, njegov večji del (tako imenovani “odpadki DNK”), na način, ki je neodvisen od kemije, deluje kot informacija za kvantno “polje” telesa.  To, skupaj s številnimi objavljenimi prispevki, ki kažejo na prisotnost souperprevodnosti v živih organizmih, bi lahko pomenilo potrditev Hudsonove špekulacije o tesnem odnosu med ORMUS-om in DNK – da lahko celo v resnici  popravi napake DNK.

Hudson je predvidel, da bi ti materiali lahko imeli velik potencial v industriji – še posebej, ko ga je njegova analiza privedla do sklepa, da te plemenite kovine na svetu obstajajo veliko večjem obsegu v tem kot v kovinski obliki. V nekem trenutku pa je njegov stric, ki ga je zanimala alkimija, izrazil stališče, da je mogoče  najti povezavo z “belim zlatom”, ki so ga opisali nekateri alkimisti, kateri je imel zdravilne lastnosti in podaljšal življenjsko dobo.

Zato je preparat z ORMUS-om je dal zelo bolnemu psu. Ko je pes okreval, so se ljudje prostovoljno odločili, da ga sprejmejo sami, rezultati pa so se zdeli dobri. Hudson je nato razdelil vzorce številnim zdravnikom in jim predlagal, da poskusijo ORMUS na nekaj njihovih umirajočih bolnikih. V svojih predavanjih je Hudson predstavil slikovita poročila o nekaterih izjemnih ozdravitvah, ki so se zgodile. Omenil je tudi, da so bili vzorci ORMUS podani številnim laboratorijem, vključno z Merck & Co. in ameriškem nacionalnem inštitutu za raka, ki so ga testirali na kulturah rakavih celic in ugotovili, da ni strupen za te celice.

Od takrat številni neodvisni proizvajalci proizvajajo in prodajajo ORMUS koncentrate, pripravljene iz različnih virov, vključno z morsko vodo, globokomorskimi viri, solmi, pridobljenimi iz mineralnih nahajališč, in nekaterimi zdravilnimi rastlinami, kot je aloe. Te izdelke trenutno uporablja več tisoč ljudi. Čeprav se zdi, da večina med njimi ni trpela zaradi hude bolezni, so mnogi dosegli izboljšanje splošnega zdravja in energije, pogosto pa tudi spremembe v odnosu, ki so po njihovem mnenju duhovni. Kljub temu obstaja več poročil o ORMUS-u na forumih, ki se pripisujejo okrevanju od hude bolezni, vključno z rakom. Vendar je treba vse podatke o zdravju ljudi obravnavati kot nezanesljive. Kliničnih preskušanj ni bilo, niti tabel rezultatov ni. Pri tem je seveda treba razumeti, kako je treba paziti, da ne bi trdili o medicinskih vrednotah materialov, kot so tisti, za katere ni natančne analize.

Če pa se vzdržimo medicinskih meril, je mogoče prikazati trenutne učinke ORMUS-a z nekaterimi tehnikami, ki se pogosto uporabljajo pri spremljanju učinkovitosti terapij energetske terapije. Eden je mikroskopski pregled krvi z uporabo temnega polja. Nekaj ​​ur po zaužitju ORMUS-a (kot pri mnogih drugih koristnih zdravilih, kot so akupunktura, masaža itd.) Je očitno, da rdeče krvne celice postanejo bolj zaokrožene in bolje ločene, zmanjša pa se tudi količina majhnih odpadkov v krvi. poročila EEG o povečanju ravnovesja med levo in desno hemisfero možganov.

Druga obetavna tehnika je bioelektrografija. To je nekoliko širše ime, ki vključuje Kirlianovo fotografijo in postopke, ki so se iz nje razvili. Dr. Konstantin Korotkov jih je razvil v kvantitativno znanost

Tukaj bom opisal svoje izkušnje. Vzel sem patentirano ORMUS pripravo približno eno leto, zavedal sem se povečane energije in občutkov dobrega zdravja. Za testiranje sem uporabil GDV opremo (za vizualizacijo izpuščenih plinov), ki jo je oblikoval dr. Коротков. Najprej sem prenehal jemati zdravilo ORMUS dva tedna, nato sem opravil začetno (kontrolno) merjenje GDV in takoj po tem vzel velik odmerek ORMUS-a (šestkratni priporočeni dnevni odmerek) in kasneje opravil nove meritve v intervalih. Slika 1 [ki ni objavljena tukaj, prim. ur] kaže reakcijski čas, v katerem se površina slike poveča do največ 1,5-kratne kontrole v približno štirih urah, nato pa se počasi zmanjšuje v naslednjih 12 urah. Iz obsežnega dela dr. GDV čakalne vrste so očitno od številnih parametrov slike, ki jih je mogoče analizirati, površina najbolje kaže na stanje splošnega zdravja.

Hudson je predvidio da bi ovi materijali mogli imati velikog potencijala u industriji – posebno kad su ga njegove analize navele na zaključak da ovih plemenitih metala u svijetu postoji daleko više u ovom nego u metalnom obliku. Međutim, u jednom je trenutku njegov ujak, koji se zanimao za alkemiju, iznio mišljenje da bi se možda mogla pronaći veza s «bijelim zlatom» koje su opisivali neki alkemičari, a koje je imalo ljekovita svojstva i produljivalo životni vijek.8  Zato je preparat s ORMUS-om dao jednom vrlo bolesnom psu koji je trebao umrijeti od raka i groznice uslijed ugriza krpelja. Kad se pas oporavio, ljudi su se počeli dobrovoljno javljati da ga i sami uzmu, i čini se da su rezultati bili dobri. Hudson je nakon toga podijelio uzorke mnogim liječnicima, predloživši im da isprobaju ORMUS na nekolicini svojih pacijenata na samrti. U svojim predavanjima, Hudson je predstavio slikovite izvještaje o nekim izvanrednim ozdravljenjima koja su se dogodila. On također spominje da je uzorke ORMUS rodija dao određenom broju laboratorija, uključujući Merck & Co. i američki Nacionalni institut za rak, koji su ga testirali na kulturama stanica raka i utvrdili da nije toksičan za te stanice.

Od tog vremena pojavili su se mnogi nezavisni proizvođači koji proizvode i prodaju koncentrate ORMUS-a pripremljene iz raznih izvora, uključujući morsku vodu, vodu iz dubinskih izvora, soli izvađene iz mineralnih naslaga i određene ljekovite biljke kao što je aloja. Ove proizvode trenutno uzima vjerojatno nekoliko tisuća ljudi. Iako se čini da većina njih nije bolovala od teških bolesti, mnogi su postigli poboljšanje općeg zdravlja i energije, često uključujući promjene stavova koje sami smatraju duhovnim. Usprkos tome, na forumima se može naći nekoliko izvještaja o ORMUS-u pripisivanim oporavcima od teških bolesti, uključujući rak. Ipak, sve podatke o ljudskom zdravlju treba smatrati anegdotalnim. Nisu provedena nikakva klinička ispitivanja, nema čak ni tablica prikupljenih rezultata. Ovdje je, naravno, potrebno shvatiti koliko treba paziti da se ne iznose nikakve tvrdnje o medicinskim vrijednostima materijala poput ovih, za koje ne postoje precizne analize.

Međutim, ukoliko se i suzdržimo od medicinskih kriterija, moguće je demonstrirati trenutne učinke ORMUS-a određenim tehnikama koje se široko primjenjuju u praćenju djelotvornosti terapija energetske medicine. Jedna je mikroskopiranje krvi primjenom tamnog polja. Par sati nakon uzimanja ORMUS-a (kao i kod mnogih drugih blagotvornih tretmana kao što su akupunktura, masaža, itd.), vidljivo je da crvene krvne stanice postaju zaokruženije i bolje odvojene, i smanjuje se količina sitnih otpadaka u krvi.9  Također postoje izvještaji EEG studija o povećanju ravnoteže između lijeve i desne hemisfere mozga.

Još jedna obećavajuća tehnika je bioelektrografija. To je nešto širi naziv koji uključuje Kirlianovu fotografiju i postupke koji su se razvili iz nje. Dr. Konstantin Korotkov ih je razradio u kvantitativnu znanost.10,11

Ovdje ću opisati vlastito iskustvo. Uzimao sam patentirani preparat ORMUS-a oko godinu dana, bio sam svjestan povećane energije i osjećaja dobrog zdravlja. Za testiranja sam koristio GDV opremu (za vizualizaciju oslobođenih plinova) koju je konstruirao dr. Korotkov. Prvo sam prestao uzimati ORMUS na dva tjedna, a zatim sam napravio početno (kontrolno) mjerenje GDV-om i odmah nakon toga uzeo veliku dozu ORMUS-a (šest puta veću od preporučene dnevne doze) i kasnije obavio nova mjerenja u intervalima. Slika 1 [koja ovdje nije objavljena, prim. ur.] prikazuje vremenski tok reakcije u kojem je površina slike narasla na maksimalnih 1,5 puta više od kontrole za oko četiri sata, nakon čega je polako opadala kroz narednih 12 sati. Iz opširnog rada dr. Korotkova s GDV-om očigledno je da, od mnogih parametara slike koji se mogu analizirati, površina najbolje ukazuje na stanje općeg zdravlja.

Čitatelji koji žele napraviti neke od ovih proizvoda za sebe mogu pogledati opise metoda na web-lokaciji Barrya Cartera.12  Najjednostavnija procedura uključuje samo podizanje pH vrijednosti otopine morske soli na 10,6 do 10,78. Nastali precipitat, koji se sastoji uglavnom od magnezijevog i kalcijevog hidroksida, povlači sa sobom na dno ORMUS elemente. Nakon toga dovoljno je isprati veći dio soli.

Rezultati ORMUS-a u poljoprivredi

Imajući u vidu poteškoće s pribavljanjem znanstvenih podataka u vezi s ljudskim zdravljem, veći naglasak moramo staviti na učinke na biljke. Ti učinci su neosporni i zaista fenomenalni. Može ih se vidjeti na nekoliko web-lokacija.13

Najčešće se koristi preparat koji je najjednostavniji i najjeftiniji: sirovi koncentrat dobiven iz morske vode. U poljoprivredi su se zapravo i prije otkrića ORMUS elemenata koristili proizvodi iz mora, posebno alge. Neki su ljudi čak izvještavali o dobrim rezultatima od polijevanja tla neprerađenom morskom vodom.

Dr. Maynard Murray14 zabilježio je velik broj podataka o zdravlju životinja hranjenih zrnjem uzgojenim na zemljištu tretiranom morskom vodom. Izveden je jedan eksperiment sa sojem miševa kod kojeg 90% jedinki normalno razvije spontani rak dojki. Međutim, od miševa hranjenih zrnjem s tretirane zemlje samo je 55% dobilo rak, a u drugoj generaciji ta je brojka smanjena na dva posto. Naravno, tako tretirana zemlja s vremenom bi postala preslana, pa bi prinosi počeli opadati. Međutim, procedura koncentriranja ORMUS-a vjerojatno povećava njegov udio u odnosu na sol oko 80 puta. Dr. Murray je komentirao da se ljudske populacije u kojima su maligne bolesti rijetke obično nalaze u krajevima gdje «vrlo malo vode otječe u more», tako da vitalni elementi koje voda ispire s planina ostaju i ponovno se koriste.

Potrebno je vrlo malo koncentrata: od deset do pedeset litara po hektaru, ovisno o kulturi. Međutim, rezultati korištenja koncentrata ORMUS-a daleko nadmašuju one dobivene s morskom vodom. Štoviše, bez fotografskih dokaza bilo bi teško povjerovati u njih. Na primjer, stablo oraha tretirano nekoliko godina naraslo je preko dvaput veće od kontrolnih stabala i sada daje šest puta veću masu oraha – a sami orasi su veličine mandarina! Stablo šljive dalo je, u prvoj godini tretiranja, pojedinačne plodove koji su bili gotovo dvaput teži od plodova kontrolnog stabla, a u drugoj godini bili su preko pet puta teži. Jedna fotografija prikazuje stabljike kukuruza koje su tako visoke da vlasnik mora stajati na ljestvama kako bi dohvatio vrh. Čini se da su visoke oko 3,6 metara. Uzgojene naranče bile su velike poput dinja! Mnogo je takvih primjera. Osim toga, postoje brojni dosljedni izvještaji osoba koje koriste ORMUS da biljke tretirane ORMUS-om nisu samo mnogo plodnije, nego i ranije sazrijevaju, trebaju manje gnojiva i otpornije su na štetočine. Čak su i ukusnije!

Moje osobno iskustvo tiče se krumpira. Od četiri reda (koji su se sastojali od dvije sorte), dva su bila tretirana, a dva su primala odgovarajuće količine vode. Prilikom vađenja, ukupna težina gomolja kontrolnih biljaka bila je 14,07 kg, a tretiranih 26,33 kg. K tomu, iako nemam prave kontrolne biljke, neke od mojih mrkava bile su teške preko jedne funte [0,454 kg].

Mjerenja dosljedno pokazuju da se prinosi nastavljaju povećavati tijekom druge i narednih godina nakon tretiranja. To se vrlo vjerojatno može pripisati ORMUS-ovom učinku povećanja broja mikoriza – gljivičnih simbionata nužnih za rast biljaka. Važnosti ovih gljiva još uvijek ne odajemo dovoljno priznanje.15  Kod pretjerane upotrebe kemijskih gnojiva i herbicida njihova količina u tlu ozbiljno se smanjuje.

Naravno, nema nikakvih dokaza da su ovi rezultati, koliko god bili impresivni, posljedica primjene ORMUS-a. Neki bi i dalje mogli tvrditi da su ti učinci posljedica dodavanja konvencionalnih minerala. To će, kao i toliko toga što sam ranije spomenuo, morati pričekati precizan znanstveni rad.

Potencijalne primjene ORMUS elemenata

Međutim, to ne znači da bismo trebali čekati na takve radove prije nego što iskoristimo ova otkrića. Rast svjetskog stanovništva je neumoljiv, dok je u isto vrijeme površina obradive zemlje ograničena i već se skoro u potpunosti obrađuje. Kad bi bilo moguće povećati proizvodnju samo dvostruko ovim jednostavnim preparatom od morske vode, obilje bi zamijenilo glad koja nam u suprotnom prijeti. A ljudsko zdravlje bi, čak i bez upotrebe ORMUS-a kao izravnog dodatka prehrani, bilo uvelike poboljšano. Osim toga, budući da se morska voda ne može patentirati, mala je opasnost da bi multinacionalne kompanije mogle monopolizirati tržište i prodavati proizvod po napuhanim cijenama, previsokim za poljoprivrednike Trećeg svijeta.

Kako je došlo do toga da biljkama, kopnenim životinjama i ljudima, kako se čini, tako kronično nedostaju ovi elementi? Budući da su oni tako koncentrirani u morskoj vodi, moglo bi se pretpostaviti da su, tijekom života na Zemlji, uglavnom bili isprani u more. To bi moglo pružiti djelomično objašnjenje za širenje pustinja po tako velikom dijelu kopna. A opće smanjenje rasta biljaka doprinijelo bi porastu koncentracije ugljičnog dioksida kojega smo svjedoci, a time i globalnom zagrijavanju. Tretiranje velikih površina zemlje tako bi moglo biti izuzetno korisno za neutraliziranje globalnog zagrijavanja. Mogli bismo zamisliti prskanje velikih površina, posebno šuma, iz aviona. Uz to, kao zamjenu za fosilna goriva, bilo bi moguće proizvesti daleko veće količine usjeva za biogoriva na manjim površinama tla.

Vremena je malo. Želimo li spriječiti najgoru ekološku katastrofu, moramo djelovati na brojne načine. Među njima bi vrlo važnu ulogu moglo odigrati tretiranje tla ovim proizvodima od morske vode. Moramo se time početi baviti odmah. Zbog toga molim svakoga tko je pročitao ovaj članak da poduzme sve što može kako bi proširio informacije o ORMUS-u.

 Dr. sc. Roger Taylor, dr. vet. med. © 2006. Email: rogerbt@onetel.com Objavljeno u: Caduceus, br. 71. proljeće 2007. Web-lokacija: http://www.caduceus.info

Poleg izjemno povečane produktivnosti pri vzgoji rastlin se beleži tudi druge koristi:

– večja odpornost proti škodljivcem, 
– suši in mrazu;
– predhodno zorenje;
– daljši rok uporabnosti
– povečana vsebnost hranil, kot so sladkorji, beljakovine, mineralov in vitaminov.

Fotografija osebe Nina de Gleria.

Rezultati uporabe ORMUS elementov na rastlinah daleč prekašajo sorodne oz tiste z morsko vodo ali proizvodi iz morja npr. kot alge. Dejansko bi brez fotografskega dokaza bilo težko verjeti. Na primer, oreh tretiran par zaporednih let je zrasel za več kot dvakratno višino kontrolnih dreves in sedaj proizvaja šestkratno težo orehov   oreščki sami pa so velikost mandarine!

Slive so skoraj dvakratne velikosti. Pomaranče so velike kot melone! Obstaja veliko takšnih primerov. Poleg tega obstajajo dosledna poročila tistih, ki uporabljajo ORMUS, ki so prejemali ORMUS kulture ne le veliko bolj plodno, ampak tudi dospejo prej, potrebujejo manj gnojil in so bolj odporne na škodljivce. Celo okusnejša!

Povzeto po članku Čudotvorni i zagonetni ORMUS elementi (Nexus br. 17)

Z močno povečano produktivnostjo organskega kmetijstva, bi ORMUS  lahko pomagal prepričati oblasti, da se  iz uporabe umaknejo gensko spremenjene in kemično podprte usmeritve, ki so tako
uničujoče. Poleg tega ORMUS omogoča rastlinam, da bolje izkoristijo minerale ,ki so že prisotni in bi se zato lahko uporabili za oživitev izčrpanih tal.

Navodila za pridobivanje ORMUSA

Za izdelavo ORMUS elementov potrebujemo:
– elektronski instrument za merjenje PH
– dva steklena kozarca 4-5 l
– nekovinsko paličico za mešanje
– natrijev lug NaOH (Merkur, Mavrica) 1kg
– eno škatlo soli mrtvega morja (DM)
– demineralizirana voda
– plastična cevka 4m , 4-5mm debeline ( Merkur)

V prvi kozarec zmešamo 30% NaOH, lahko poln kozarec, preostanek shranimo v plastični flaši
Najprej nalijemo ustrezno količino DEM vode in potem počasi ob mešanju vsipamo lug dokler se popolnoma ne raztopi. Ker je to zelo jedka snov, bodi previden oziroma poskrbi za ustrezno zaščito. (rokavice očala)
Pri raztapljanju nastaja izdatna količina toplote, zato je najbolje to mešanje izvajati v koritu.
Medtem, ko se raztopina ohlaja, vzamemo eno vrečko soli iz škatlje (1/2 kg) in jo v drugem kozarcu raztopimo v 3l demineralizirane vode .ČE OSTANEJO KAKŠNI NETOPNI DELČKI jih odstranimo.Čez kakšno uro začnemo dolivati 30% lužno raztopino v solno raztopino, ob izdatnem mešanju in merjenju ph-ja. Idealni ph je 10.78, optimalno med 10 do11. Nikakor ne sme preseči 11 ph. V začetku se vlije kar izdatna količina NaOH proti koncu pa previdno, ker se lahko hitro predozira.
V slučaju, da se ph prevesi čez 11 popravek naredimo z dolivanjem kisa za vlaganje.
Dobimo mlečno belo raztopino gostejše konsistence. Pustimo stati do naslednjega dne, ko začnemo z izpiranjem.S plastično cevko odtočimo vso vodo do usedline in do polnega natočimo novo dem vodo, dobro premešamo in pustimo stati dokler se ponovno formira usedlina.To ponovimo od 4- 8x odvisno od namena uporabe. Za zalivanje rastlin lahko manjše število izpiranj, za uživanje oziroma osebno uporabo pa vselej 8x izpiranje.
Za zalivanje rastlin :1 dcl usedline na 20 l zalivalne vode

(zapis recepta Aleksander Š.)

 

Terra preta – Tehnologija Za ohranjanje in povecevanje organske mase v zemlji tudi v spremenjenih pridelovalih pogojih podnebnega kaosa

 

Terra preta je s hranljivimi snovmi ekstremno bogat humus.

Pragozd okoli Amazonke v Južni Ameriki je bujna džungla, nedotaknjena in popolnoma neprimerna zabivanje ljudi. Tako zveni običajna dojemanje, ki sedaj doživlja revolucionarno spremembo: v deževnem pragozdu so raziskovalci odkrili ostanke številnih vasi, kakor tudi s človeško roko ustvarjeno čudežno črno prst, ki je nekoč nahranila milijone.

Leta 2005 je ameriški raziskovalec z univerze University of Florida, v sodelovanju z lokalnimi Indijanci plemena Kuikuro našel ostanke številnih starodavnih vasi. Odkritje 28 vasi, s skupnim številom prebivalstva približno 50.000, zlomi predstavo o amazonskem pragozdu kot o človeku sovražni zeleni luknji.

V zadnjih letih so tud drugi raziskovalci našli številna znamenja, da so Indijanci pred 1200 leti obdelovali predele največjegadeževnega gozda in spremenili nerodovitno zemljo v bujne sadne plantaže ter polja, ki so lahko nahranila na milijone ljudi. Ravno to naj bi bil eden od nujnih pogojev, da so lahko v džungli nastale visoko razvite civilizacije vaške skupnosti.

Amazonski pragozd pokriva skoraj dvojno površino Indije – in je območje, ki je najbogatejše z rastlinskimi in živalskimi vrstami. Vendar je paradoksalno, zemlja kiselkasta, ilovnatain ne vsebuje skoraj nobenih hranljivih snovi. V zemlji je le približno deset odstotkov hranljivih snovi, preostanek je vezanv drevesih in rastlinah.

Za poljedelstvo je popolnoma neprimerna – razen če se ne oplemeniti, kar so počeli rodovi Indijancev, da so dobili črno prst tako imenovano terra preto. Terra preta je s hranljivimi snovmi ekstremno bogat humus iz lesnega oglja, ribjih kosti, pepela in iztrebkov (človeških in živalskih) , ki je domnevno stoletja nastajal na kuhinjskih odpadkih.

Drugi raziskovalci menijo, da so Indijanci iz preteklosti zavestno začeli proizvajati in širiti črno prst, ki leži v plasteh do dvametra globoko. Eden od mnogih čudežev pri terra preti je namreč, da se prst ne izčrpa, temveč ohrani rodovitnost tudi po stoletjih, morda tisočletjih intenzivne pridelave.

Antropolog Michael Heckenberger je od leta1993 prečesaval gosto džunglo in mu je s pomočjo satelitskega nadzora uspelo najti ostanke 28vasi, ki so ležale na območju kakšnih 20.000 kvadratnih kilometrov – približno kot Slovenija. Med seboj so bile povezane s popolnoma ravnimi potmi, ki so jih na več mestih na obeh straneh spremljali kanali.

Vasi sobile zgrajene po natančno enakem načrtu: okrogle s centralnim trgom in do 50 metrov široko glavno ulico, ki je bila usmerjena od severovzhoda proti jugozahodu, domnevno po poletnem sončnem obratu. Ravno to načrtovanje vasi je priča napredne civilizacije s stopnjo organizacije, ki je prehitela evropska srednjeveškamesta.

Na poskusnih poljih blizu kraja Manaus v Braziliji so raziskovalci po prastarem receptu uspešno proizvedli rodovitno prst terra preta. Po samo dveh letih jim je tako uspelo pridelati za 800 odstotkov večji pridelek banan , riža in prosakot primerljivih pridelkov, ki so rasli v slabo rodovitni prsti amazonskegapragozda.

Po številnih poskusih z različnimi sestavnimi sta raziskovalca ugotovila, da je najpomembnejša sestavinafino, porozno lesno oglje – približno 150 gramov na kilogram zemlje. Iz analiz izvirne terraprete je znano, da so Indijanci dodajali iztrebke, najverjetneje živalske in človeške, skupaj z živalskimi kostmi ter oklepi želv. Glinene črepinje so bile tudi pomembna sestavina; kaže da so zemlji dajale bolj rahlo konsistenco in je tako bolje sprejemala vodo.

Vir:

http://news.nationalgeographic.com/news/2008/11/081119-lost-cities-amazon.html www. humanurehandbook.com kompostiranjecloveskegagnoja.com – kako uspešno vroče kompostirati na domačem dvorišču

Vir.Pozitivke

En power point za tiste, ki imajo raje slikce

http://www.biorefinery.uga.edu/docs/Steiner%20FPPC2009%2009_10_09.pdf

http://www.biochar.co.nz/pdf/Learning%20from%20nature.pdf

Knjiga Biooglje za 1000 let rodovitne prsti

 

 Kaj je biooglje?

Ali je neka snov biooglje, nam povedo odgovori na naslednja tri
vprašanja:

1. iz česa je pripravljeno,
2. na kakšen način je pripravljeno,
3. v kakšen namen ga uporabimo.

Biooglje je na določen način pripravljeno oglje, ki ga najprej inokuliramo (t.j. napolnimo z mikroorganizmi), nato pa namensko uporabimo za ohranjanje in povečanje rodovitnosti zemlje.
Pravilno pripravljeno in zato učinkovito biooglje je pripravljeno v procesu pirolize na temperaturi med 500 in 700 °C, na okolju prijazen način, iz neoporečnih (strupov in hazardnih snovi čistih), naravnih ter po možnosti odpadnih organskih snovi ter že napolnjeno z zemlji lastnimi mikroorganizmi in mikorizo. Zemlji prinese veliko koristi: zemlja z njim lažje ohranja vlago, vidno se izboljša njena struktura (velja tako za glinasto, kot peščeno, kot katero drugo vrsto zemlje), privablja deževnike, ker jim ugaja, pospešuje razvoj mikorize (zanje je kot hotel s 5
zvezdicami), nevtralizira kisla ali bazična tla, v katerih rastline ne morejo biti tako uspešne, kot bi lahko bile, predvsem pa je to dodatek, ki se v zemlji ohrani. Ko ga dodamo, ostane v prsti od 50 do 1000 let in ves ta čas deluje koristno.

 

Več lahko prelistate v knjigi

 

Pri Biooglju za terra preto je po ugotovitvah dr. Tanje Bagar potrebno paziti na PAHe in PCBje pri postopku ki ni optimalno izpeljan (predvsem temperatura). Napotilo IJS je da se obrnete na ZZV MB (sedaj NLZOH Maribor), kjer vam bodo najhitreje in najceneje analizirali vzorce. Poleg tega vam lahko dolocijo tudi dioksine in firane, ki se pogosto tvorijo pri nepopolnem izgorevanju snovi kot so PCBji in spadajo med najbolj toksicne snovi.

PAH (lesni katran) in PCB po besedah Tanje nastajata, če proces pirolize ne teče OK in ostaneta v oglju, sta pa precej toksična in jih nikakor nočemo v oglju ali zemlji.
 
V spodnjem dokumentu je odlično opisano kaj vse bi bilo dobro meriti v oglju:
Ko  teče zadeva  v okviru kmetije (odličen primer, kjer  kmet s pirolizo  lesa proizvaja elektriko iz metana, ki je produkt pirolize, tako  odpadno toploto  porabi ostanek ogljika pa dodaja kompostu iz gnoja in drugih odpadkov na kmetiji. Krasen zaključen krogotok s trajnostnim gospodarjenjem in logiko varovanja okolja

Dodatno

Izivi ter druge neizkoriščene rezerve za pridelavo v vrtnarijah ter na kmetijah

 

 

KO V TRGOVINAH LEPEGA DNE NE BO HRANE, SUPERMARKET KOT NAJBOLJ NEVAREN PROSTOR V SODOBNI CIVILIZACIJI

KO V TRGOVINAH LEPEGA DNE NE BO HRANE

Zakaj sta nafta in hrana usodno povezani? Kako je mogoče, da o naših življenjih odločajo ekonomisti, ki živijo od bilance do bilance, in politiki, ki jih zanima le, kako bodo preživeli od enih do drugih volitev?
Zakaj še vedno uničujemo zemljo z novimi nakupovalnimi središči in to kljub temu, da imamo v Sloveniji le 35-odstotno samooskrbo? Zakaj v šolah otroke učijo, da bodo z ugašanjem luči in ločevanjem odpadkov rešili planet, ne povedo pa jim, da je ogrožen obstoj človeka, medtem ko je narava preživela že veliko hujših udarcev? Ne gre samo za ekonomsko krizo, temveč za energetsko krizo civilizacije, ki je usodno povezana s hrano, meni Komat. »Koncept industrijskega pridelovanja si je zamislil njivo kot tovarno z uporabo kemičnih snovi za velikoserijsko proizvodnjo. Dokler je bila nafta poceni, je to še delovalo, potem je morala pomagati
država s subvencijami.
»Pet največjih korporacij sveta obvladuje prehransko verigo, zdravila, gensko tehnologijo, semena, farmacijo. Hrano in zdravje! V Iraku cilj agresije niso bila le naftna polja, temveč tudi centralna genska banka z zbirko 8 tisoč varietet žitaric nekdanjega območja Mezopotamije. Vsaka lastnost ene same stare sorte je vredna
35 do 65 milijonov dolarjev, 8 tisoč vzorcev, ki jih je vojska odnesla, torej pomeni neprecenljivo vrednost. To predstavlja nadzor nad svetovno prehrano. S starimi sortami se namreč lahko nadaljuje vzgoja novih žitaric za prehrano, nove sorte so namreč že povsem degenerirane, da ne zmorejo preživeti brez
kemične podpore.«
Kje je izhod? »Kar je zavoženo na globalni ravni, je treba reševati na lokalni in nihče nam pri tem ne bo pomagal. Na lokalni ravni je
treba ustvariti vzporeden sistem, ki bo deloval v dobro ljudi, in za to ne potrebujemo strank, voditeljev in represivnih organov, temveč dobro voljo in zdrav razum,« meni Komat in dodaja, da imamo znanja dovolj, potrebujemo pogum. »Moramo povezati razbito sedanjost s preteklostjo, s svetom naših prednikov, ki so
razvili znanja, da so preživeli na tej zemlji.«
Novi tednik – TATJANA CVIRN

komat-clanek-v-page-001

SUPERMARKET KOT NAJBOLJ NEVAREN PROSTOR V SODOBNI CIVILIZACIJI

 Pesticidi ali ekologija na slovenskem krožniku? Na leto pri nas raztrosimo 550 ton strupenih pesticidov. Poraba pesticidov v kmetijstvu se v Sloveniji zmanjšuje, so nam povedali na ministrstvu za kmetijstvo. Leta 2013 je bilo na trgu 950 ton pesticidov. Od tega je 400 ton žvepla in bakra, ki sta dovoljena tudi v ekološkem kmetijstvu. 550 ton nevarnih snovi pa na leto potrosimo po naših njivah, vinogradih in sadovnjakih. Manj ton pesticidov ne pomeni manj škode za okolje, saj so lahko pesticidi bolj strupeni od prejšnjih produktov, opozarja uveljavljeni okoljevarstveni aktivist Anton Komat. Opaža tudi, da pri nas nemoteno poteka črni trg s pesticidi. Kronično izpostavljanje kmetijskim kemikalijam, čeprav pri nizkih koncentracijah, vodi do rakavih obolenj, okvar ob rojstvu, okvar živčevja in endokrinega sistema, alergijskih reakcij in drugih težav. Še posebej je to problematično pri otrocih, razlaga strokovnjakinja s področja kemije dr. Vesna Weingerl. »Poudariti moram, da ni problematično le zaužitje posameznega pesticida, katerega učinke na telo testirajo in so velikokrat znani, temveč hkratno učinkovanje mešanic različnih pesticidov in težkih kovin, ki pa še zdaleč ni raziskano. Vsak dan zaužijemo pravi koktajl naravni hrani dodanih kemikalij,« opozarja. Zaradi neraziskanih dolgotrajnih povezav med pesticidi, herbicidi in fungicidi ter zdravjem Anton Komat ocenjuje, da supermarket postaja najbolj nevaren prostor v sodobni civilizaciji. Več v članku Katerine Vidner Ferkov http://www.delo.si/znanje/potrosnik/ekologija-ali-pesticidi-na-slovenskem-krozniku.html

15541426_1474271215924036_1023731780753732969_n

»Frankenstein solata« in kazen za odgovornega strokovnjaka

Operete solato, ki ste jo kupili v supermarketu, in iz nje teče zelena voda. Obrnete se na pristojne inštitucije in novinarje, saj nočete zastrupljati sebe in svoje družine.

Prav to je storila občanka, ki je pristopila do novinarke Primorskih novic Jasne Arko. Med poizvedovanjem so jo usmerili na strokovnjakinjo koprskega zavoda za zdravstveno varstvo dr. Agnes Šömen Joksič, ki pa na vprašanje novinarke ni odgovorila. Na neodzivnost se je zelo kritično odzval njen kolega dr. Gorazd Pretnar, saj je šlo za pomembno vprašanje − dolžnost odgovoriti javnosti, kar je osnovni namen javnih uslužbencev. Dr. Agnes Šömen Joksič je vložila zasebno tožbo proti kolegu.

Kako lahko upamo na varnost živil, če so tisti, ki ji stojijo ob strani, očitno načrtno utišani? Dr. Gorazd Pretnar je bil namreč spoznan za krivega žalitve kolegice.

»Ker so kazni, izrečene na sodiščih vzgoja širših množic, je sporočilo sodnice Julijane Kravanja šeststočlanskemu kolektivu Nacionalnega laboratorija za zdravje, hrano in okolje: ‘Ne opominjajte kolega, ki ne opravlja svoje naloge v imenu javnega zdravja, ker je to kaznivo dejanje s posledico, vi in vaša družina bosta ob nekaj plač.’«

15578915_1474271219257369_2071644749375466255_n

Poraba pesticidov v kmetijstvu se v Sloveniji zmanjšuje, so nam povedali na ministrstvu za kmetijstvo. Leta 2013 je bilo na trgu 950 ton pesticidov. Od tega je 400 ton žvepla in bakra, ki sta dovoljena tudi v ekološkem kmetijstvu. 550 ton nevarnih snovi pa na leto potrosimo po naših njivah, vinogradih in sadovnjakih.

Manj ton pesticidov ne pomeni manj škode za okolje, saj so lahko pesticidi bolj strupeni od prejšnjih produktov, opozarja uveljavljeni okoljevarstveni aktivist Anton Komat. Opaža tudi, da pri nas nemoteno poteka črni trg s pesticidi.

Na ministrstvu za kmetijstvo priznavajo, da je nadzor nad črnim trgom zelo težaven. Analitsko neregistriranih sredstev ni mogoče določiti v rastlinah, samih vzorcev pa ni ne na uradnem trgu ne pri kmetovalcih. Ugotavljajo, da so takšne učinkovine lahko zelo slabe kakovosti, vsebujejo dodatke, ki so sporni za zdravje in hkrati izjemno poceni.

»Najbolj so problematični pesticidi, ki so ilegalno uvoženi − nekoč iz Hrvaške in zdaj iz Srbije, Bosne oziroma držav tako imenovanega tretjega sveta. Tam je mogoče kupiti tudi takšne, ki v Evropski uniji sploh niso dovoljeni,« pojasnjuje sogovornik

Ekološke hrane iz Slovenije po nekaterih virih ni niti odstotek v skupni ponudbi prehrane.

15542226_1474271212590703_2099755599767883193_n

Ekološke hrane iz Slovenije po nekaterih virih ni niti odstotek v skupni ponudbi prehrane. Boris Fras, predsednik Zveze združenja ekoloških kmetov Slovenije, se s to statistiko ne strinja, saj ekološki kmetje ne pridejo do velikih trgovin.

Pojavljale so se tudi kritike, da za državne subvencije, namenjene ekologiji, kmetje gojijo travo, namesto hrano za ljudi. Razpredelnica ministrstva za kmetijstvo to potrjuje, večina ekoloških kmetijskih površin je namenjena travi. Vendar prav tako ni nepomembno, s čim se prehranjujejo živali za mleko in meso, čeprav je zadnje daleč od ekoloških smernic v času podnebnih sprememb.

Pridobivanje ekološkega certifikata za hrano je še eno področje, kamor je posegel uradniški odnos s svojimi lovkami, saj žali predvsem z zelo dolgotrajnim postopkom pridobitve certifikata, komentira dr. Vesna Weingerl s fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede. »V želji, da proizvede zdravo, do narave prijazno živilo, stoji kmet pred oviro, da lahko to živilo proda kot ekološko šele čez veliko časa, velikokrat šele čez tri leta ali celo več.«

Kakor kažejo podatki ministrstva, je bilo leta 2013 pri nas registriranih 3049 ekoloških kmetij v kontroli. Biodinamično kmetovanje pa je v uporabi le na osemindvajsetih kmetijah. Za primerjavo: konvencionalnih kmetij v Sloveniji je 72.600. Fras kljub temu podatke označuje za zelo optimistične, saj se je število ekoloških kmetij v Sloveniji zelo povečalo. »Za ekološko kmetovanje za zanimajo tudi mladi,« ne skriva navdušenja. Predvideva, da se utegne število ekoloških kmetij povzpeti na 4000. Kljub temu da trenutna državna sekretarka na področju kmetijstva, mag. Tanja Strniša, ne daje posebne prednosti ekološkemu kmetijstvu, opaža Fras.

»Posvojite kmeta!«

15665609_1474288505922307_2779672304016869061_n

Vsak kmet ima v Sloveniji vsaj dva birokrata, ki mu ukazujeta, kako naj kmetuje, nam je zaupal kmetijski svetovalec, ki se noče izpostavljati.

»Mi smo kmetje in to hočemo tudi ostati! Hočemo imeti svobodo,« je jasen Boris Fras. »Birokratski pristop me ne zanima,« odločno doda.

Fras ne skriva, da mu je žal, da francoski model, kjer skupina ljudi »posvoji kmeta«, pri nas ni zaživel. To pomeni, da se skupina ljudi zanima za izbranega kmeta, kaj se dogaja na njegovem polju, mu pomaga in z njim sodeluje. V zameno so zagotovljeni zaupanje in kakovostni pridelki.

Kot pravi, pričakuje, da se bodo mladi ekološki gospodarji usmerili v pridelavo zelenjave, kar v našem podnebju ni preprosto. Pojasnjuje, da so subvencije za ekološko pridelavo zelenjave nizke in zato je ekonomska tveganost take pridelave visoka: »Poleg tega so ekološka semena draga in pridelek manjši, s čimer se je treba sprijazniti.«

»Slovenija ni idealna za zelenjavo,« se strinja tudi Fanči Perdih, diplomirana agronomka, ki se je specializirala za ekološka semena. Vendar, kot ugotavlja, je z lokalnimi semeni, kolobarjenjem in naravnimi pripravki mogoče dosegati dobre rezultate.


Več v članku Katerine Vidner Ferkov

http://www.delo.si/znanje/potrosnik/ekologija-ali-pesticidi-na-slovenskem-krozniku.html

Pomen deževnikov pri sonaravni pridelavi živil na vrtu ali kmetiji ter gojenje deževnikov

Že v 18. stoletju je angleški naravoslovec White leta 1777 opozarjal vrtnarje in kmete na pomen deževnikov. Intenzivnejše proučevanje pomena deževnikov v procesih nastajanja rodovitne zemlje pa se je pričelo z Darwinom, 100 let kasneje. Darwin je rezultate svojih poskusov objavil 1881 v delu „Nastajanje prsti pod vplivom deževnikov z opazovanjem o obnašanju deževnikov“. Zanimivo je, da je H. Schreiner samo 5 let pozneje povzel Darwinove ugotovitve v slovenskem listu Kres in s tem opozoril slovensko javnost na pomen deževnikov.

Ocenjuje se, da je na svetu preko 450 vrst deževnikov. Ker pa so številna območja še neraziskana, jih je sigurno še dosti več. Po nekaterih podatkih je Slovenija s 70. vrstami in 2. podvrstami najbogatejša na svetu, seveda na enoto površine.12936627_1088025671220501_3340350365795962265_n

Deževniki so v tleh del makrofavne in ena najpomembnejših živalskih skupin, ki sodelujejo v kroženju snovi v naravi. Njihova vloga je mnogovrstna. Ker živijo v širokem območju, marsikje do matične (to je nepropustne) podlage, je zelo pomembno mehansko mešanje plasti zemlje, ko prenašajo humusne in mineralne snovi v globino in obratno. Deževniki namreč gredo pozimi, ko vrhnja plast zemlje zmrzuje in poleti, ko se zelo izsuši v globino. S prehajanjem rijejo skozi plasti zemlje rove in s tem tla prezračujejo ter povečujejo njihovo propustnost za vodo (povečujejo drenažnost tal), pa tudi zmogljivost za skladiščenje vode. To je pomembno tudi za preprečevanje erozije in za zmanjšanje občutljivosti za sušo. Zelo pomembno je, da deževnik ob požiranju organske snovi, požira tudi mineralne delce, ki se v njegovih prebavilih povezujejo v organsko mineralne komplekse. Nanje se vežejo različni anioni in kationi, ki so za rastline zelo pomembni. Te komplekse, ki jih imenujemo glistine, deževnik izloča in z njimi bogati tla. Glistine imajo namreč znatno več rastlinskih hranil – fosforja, kalija, dušika in drugih hranil, kot navadna tla. Nadaljujte z branjem