Glas nepodkupljene stroke – pričevanje dr. Christiana Perronnea v luksemburškem parlamentu

Zdravniki, ki so na začetku pogumno povzdignili glas in so bili zaradi tega demonizirani, zdaj, ko se vidi konec in sedaj , ko ti, ki so nas dve leti terorizirali, nimajo več kaj ponuditi, ker gre njihova “znanost” v eno smer, dogajanja na terenu pa v nasprotno je prišel je čas, da se spet sliši glas prave nepodkupljene stroke.
Luc Montagnier je bil pred kratkim povabljen v bruseljski parlament, to pa je pričevanje dr. Christiana Perronnea v luksemburškem parlamentu.

Christian Perronne, MD, PhD, usposobljen za interno medicino, je profesor infekcijskih in tropskih bolezni na Univerzi Versailles-St Quentin (UVSQ), Pariz-Saclay, Francija. Od leta 1994 je vodja oddelka za medicino v Univerzitetni bolnišnici Raymond Poincaré v Garchesu, skupina Univerzitetnih bolnišnic Greater Paris (Assistance publique – Hôpitaux de Paris). Imel je velike odgovornosti v več institucijah: Pasteurjev inštitut v Parizu (poddirektor nacionalnega referenčnega centra za tuberkulozo), Francoski kolegij profesorjev za infekcijske in tropske bolezni (predsednik), francoska nacionalna tehnična svetovalna skupina strokovnjakov za imunizacijo (predsednik), Francoska agencija za zdravila (predsednik več delovnih skupin, ki dajejo priporočila na podlagi dokazov), višji svet za javno higieno Francije (predsednik), Francoski visoki svet za javno zdravje (predsednik komisije za nalezljive bolezni), INSERM, Nacionalni svet univerz (predsednik za nalezljive in tropske bolezni), Evropska svetovalna skupina strokovnjakov za imunizacijo pri Svetovni zdravstveni organizaciji (podpredsednik). Bil je glavni raziskovalec več velikih kliničnih preskušanj. Je avtor ali soavtor več kot 300 znanstvenih objav v recenziranih revijah. Od leta 1994 se Christian Perronne ukvarja z obvladovanjem kronične lajmske bolezni in povezanih bolezni. Vodi koalicijo bolnikov in zdravnikov za prepoznavanje kronične lajmske borelioze in drugih kriptoinfekcij (skritih okužb) v Franciji. Je soustanovitelj in podpredsednik Francoske federacije proti boleznim, ki jih prenašajo klopi (FFMVT) in predsednik njenega znanstvenega sveta.

Negativni ioni za upočasnitev procesov staranja

Raziskave kažejo, da negativni ioni – anioni, uravnovešajo vse bistvene biološke procese človeškega organizma, pospešujejo fizično sposobnost mišic, ter hormonsko in intelektualno aktivnost. Več ko je v krvi negativnih ionov, učinkovitejša je celična presnova. Če se ta upočasni in postane manj učinkovita, postanemo bolj dojemljivi za bolezni in se hitreje staramo.

· vitalizirajo naše celice

· povečujejo količino kisika v krvi

· izboljšujejo metabolizem, moč koncentracije in budnost

· odpravljajo utrujenost

· povečujejo odpornost proti boleznim

· izjemno dobro delujejo proti glavobolom, nespečnosti, zaprtju, alergijam, astmi…

· vzdržujejo hormonsko ravnotežje

· zmanjšujejo bolečine

Hvala Revija Dita in Darija Lovšin

JAVNI POZIV VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE K ODPRAVI PCT POGOJEV

Glede na spremenjene epidemiološke razmere, ki vse več držav napeljujejo k rahljanju in odpravi PCT pogojev in drugih restriktivnih protikovidnih ukrepov, pozivamo vlado RS, da upošteva nove razmere in svetovne trende in odpravi PCT pogoje.

Za nadaljnji obstoj PCT pogojev pri nas ni nobenih prepričljivih javnozdravstvenih, pravnih, družbenopolitičnih ali ekonomskih razlogov. Prav nasprotno.

1. Množično cepljenje ni preprečilo ne infekcij z virusom kovid-19 ne širjenja tega virusa. Posredna ali neposredna prisila v cepljenje zato ni smiselna, potrdila o cepljenju pa ne zagotavljajo, da imetnik ne širi virusa. EMA je tudi opozorila, da strategija pogostih cepljenj ni vzdržna in prinaša tveganje zaradi slabitve imunskega odziva. Države, kakršni sta Velika Britanija in Danska, ne odpravljajo restriktivnih protikovidnih ukrepov zato, ker imajo visoko precepljenost, temveč zato, ker precepljenost ne ustavlja širjenja okužb s sevom omikron, ki obenem prinašajo množično naravno imunost. Cepljenje naj bo zato preprosto le še na voljo vsem, ki se želijo zaščititi pred težjim potekom bolezni.

2. Množično testiranje močno ovira delovanje vseh družbenih sistemov, posebno šolstva, in dolgoročno predstavlja tudi nevzdržen odliv iz državnega proračuna. Testiranje ljudi brez znakov bolezni nima pomembnega vpliva na število okuženih, obolelih in hospitaliziranih.

3. Številni restriktivni protikovidni ukrepi pri nas so bili v nasprotju z ustavnim redom in ostajajo pravno problematični. Ne obstaja pravni temelj, ki bi nepooblaščenim osebam dovoljeval preverjanje naših zdravstvenih in osebnih podatkov.

4. Ekonomisti opozarjajo, da je učinek restriktivnih kovidnih ukrepov, s PCT na čelu, na gospodarstvo izrecno negativen. Nadaljevanje tega negativnega trenda si Slovenija ne more privoščiti.

5. Restriktivni protikovidni ukrepi hromijo družbeno življenje, trgajo družbene odnose in uničujejo družbo. Škodo, ki jo prizadevajo posameznim segmentom družbe in družbi v celoti, bo toliko težje popraviti, kolikor dlje bodo trajali.

6. Restriktivni protikovidni ukrepi še posebno negativno učinkujejo na uspešno delovanje izobraževalnega sistema. Tudi na tem področju je povzročena škoda dolgoročna.

7. Restriktivni protikovidni ukrepi psihično obremenjujejo prebivalstvo in povzročajo številne duševne stiske, še posebno negativen učinek pa imajo na psihosocialni razvoj otrok.

8. Restriktivni protikovidni ukrepi spodkopavajo javno zdravje, ker ovirajo, upočasnjujejo ali preprečujejo pravočasno diagnosticiranje in zdravljenje številnih težkih in smrtonosnih bolezni.

9. Restriktivni protikovidni ukrepi ustvarjajo nepotrebne razkole v družbi in zastrupljajo odnose med državljani.

10. PCT pogoji ne smejo omejevati uresničevanja volilne pravice. Nobenih razlogov ni za zahtevanje izpolnjevanja PCT pogojev za obisk upravnih enot in v vseh upravnih postopkih.

Glede na navedene razloge vlado RS pozivamo, naj ravna odgovorno in v najkrajšem možnem času ukine PCT pogoje in druge restriktivne protikovidne ukrepe, za katere ni ne znanstvene podlage ne družbene potrebe in volje.

Ljubljana, 14. februarja 2022

Zorica Avramska, dr. med., spec. urgent. med.

Aleš Budkovič

Diana Cimprič

CISP – Civilna iniciativa slovenskih pravnikov

dr. Andrej Detela

Biljana Dušić, dr. med.

Patricija Eremita

Mitja Gala, dr.med. spec.medicine dela

Vesna Gorjanc, dr.med., svetnica na področju VIZ

Matej Gornik

doc. dr. Bernard Goršak

Branko Gradišnik

Ivana Gradišnik

izr. prof. dr. Miha Haas

izr. prof. dr. Mateja Habinc

Nada Hiti, dr. med., spec. druž. med.

dr. Miran Hosta

Biserka Ilin, dr. med., spec. psihiater, pedopsihiater, psihoterapevt

mag. Jelena Isak Kres

Jure Jakob

Tomaž Janežič

izr. prof. dr. Jernej Jogan

Franco Juri

Sonja Karakaš

Gregor Knafelc, dr. dent. med.

Gorazd Kocijančič

dr. Matic Kocijančič

dr. Miklavž Komelj

prof. dr. Igor Kononenko

dr. Gorazd Korošec

izr. prof. dr. Igor Koršič

Živan Krevel, dr. med. in diplomirani biolog

dr. Anabelle Križnar, v. zn. sod.

izr. prof. dr. Bojana Lobe

dr. Tomaž Mastnak

Petra Mihalek Novak, dr. med., spec. oftalmologije, FEBO

Luka Miklič

mag. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater in psihoterapevt

Marko Novak, dr. med., spec. kirurg

Gregor Omerza

Viktorija Pečnikar Oblak

Maša Papež

doc. dr. Polona Petek

Nedeljka Petrović Koren, dr. med., spec. druž., spl. in urgentne medicine

Sebastjan Piberl, dr.med., spec.splošne in urgentne medicine

Teja Pirnat

mag. Vladimir Pirnat, dr. med., spec. interne medicine in dipl. psiholog

Tomaž Plesec

Tanja Plestenjak

Milan Povše

prof. dr. Franc Požgan

prof. dr. Gregor Radonjič

doc. dr. Martina Reberšek, dr. med., spec. internistične onkologije

dr. Tadej Rifel

doc. dr. Rok Rupnik

Jasmin Seferagić

Sabina Senčar, dr.med., spec. družinske medicine in ginekologije

izr. prof. dr. Peter Simonič

ISZ – Iniciativa slovenskih zdravnikov

Urška Šalej, dr. dent. med.

Srečko Šorli

mag. Nina Šutar

doc. dr. Tanja Švara

izr. prof. dr. Andraž Teršek

mag. Tatjana Tomažin Dakić

izr. prof. dr. Ivan Toplak

mag. Nada Tržan-Herman, mag. farm.

izr. prof. dr. Joško Valentinčič

Gregor Vesel, dr. dent. med.

dr. Jure Vuga

dr. Urša Zabukovec

Rok Zavrtanik

dr. Žiga Zebec

prof. dr. Boštjan M. Zupančič

Je tako imenovana kronska plandemija  le prva faza za vzpostavitev globalnega transhumanističnega reda?

Transhumanizem je  težnja preseči človeške omejitve. 
Ena je organska, to je naravni transhumanizem, kar ni nič drugega kot učenje in vaje. Vsak človek, ki nekaj trenira, poskuša preseči meje, postaviti nove rekorde. Tehnološki transhumanizem pa  je ideja, po kateri naj bi tehnologija nadgradila človeka, ne da bi v to vložil kakršenkoli trud. Transhumanizem želi človeka  spojiti s tehnologijo, predvsem z informacijsko in komunikacijsko, da bo postal nekaj več od človeka. Nadčlovek. 

Tako imenovana kronska plandemija je poslužila globalistični eliti kot odlična priložnost za vzpostavitev globalnega transhumanističnega reda. To, kar se dogaja, je le prva faza.

Globalna koronska kriza je odlična priložnost za eksperimentalno uvedbo široke palete digitalnih in novih tehnologij, zato so najprej na Kitajskem in drugod po svetu uporabili sisteme za prepoznavanje obrazov, blockchain, 5G, množične podatke, avtomatizirano platformo za genomsko testiranje, daljinsko merjenje človeške temperature z infrardečimi žarki, umetno inteligenco, telemedicina, DNK inženiring itd.

Čeprav je pandemična kriza močno prizadela številne sektorje realnega gospodarstva (večinoma industrijo, kmetijstvo, turizem, gostinstvo, promet, trgovino, mala podjetja), je večkratno spodbudila razvoj digitalnega gospodarstva. Z drugimi besedami, favorizirala je četrto industrijsko revolucijo (4IR)

Zdi se, da je bila gospodarska in družbena paraliza izkoriščena kot edinstvena priložnost za množično testiranje digitalnih storitev in platform v okviru načrtovanega prehoda na popolnoma digitalizirano gospodarstvo in družbo. Četrta IR temelji na vrsti novih, medsebojno povezanih tehnologij, ki lahko radikalno in nepovratno spremenijo ne le gospodarstvo, temveč tudi globoko prodrejo v družbene in medosebne odnose, ki so sposobni spremeniti samo naravo in delovanje človeka.

Očitno bo 4IR koristila predvsem globalistični eliti, ki želi izkoristiti njen potencial in doseči svoje cilje. Zato je jasno, zakaj se takšne tehnologije ljudem vsiljujejo kot obvezne, z obrazložitvijo večje varnosti, zaščite in identifikacije ljudi. Za temi težnjami se skriva transhumanistična agenda globalistične elite, prikrita v hitro rastočem zagonu tehnologij 4IR. Skupno vsem tem tehnologijam je sposobnost nadzora in preoblikovanja ljudi.

Povzeto po TUKAJ

NAČRTOVANJE IN DOLGOLETNE PRIPRAVE NA PLANDEMIJO


Priprave so se začele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko s padcem berlinskega zidu in demontažo Sovjetske zveze zahodni blok (beri: NATO, ZDA) zgubi stoletnega sovražnika. Vprašanje je seveda bilo: kako ohraniti dobičkanosni obrambni kompleks ali bolje rečeno ameriški vojni stroj ???Zadrego lepo povzame Colin Powell leta 1991, ko izjavi, da jim je zmanjkalo demonov. Treba se je bilo lotiti dela, saj hladne vojne ni bilo več in si je bilo treba izmisliti novo grožnjo.

Leta 1993 so tako »islamski teroristi« prvič udarili – v garaži Svetovnega trgovskega centra (dvojčka sta obstala, uspelo jim je šele leta 2001)

Leta 1995 sledi drug, največji »teroristični« napad na zvezno poslopje v Oklahomi, v katero zapelje tovornjak bomba in ubije 170 ljudi ter povzroči ogromno materialno škodo.Kako naj se najmočnejša sila na svetu Amerika sooči z islamisti, ki jo hočejo …. že kaj!!!

Zgodovinski prelom se zgodi leta 1997, ko tedanji ameriški obrambni minister W. Cohen v jutranji oddaji (!) za gospodinje in upokojence z vrečko sladkorja ponazori nevarnost kemičnega in biološkega napada: takšnale ušiva vrečka bi zadostovala, če bi bil namesto cukra v njej antraks … polovica prebivalstva Washingtona bi umrla v groznih bolečinah najkasneje po 5 dneh. To je bila zgodovinska prelomnica in začetek medijske kampanja proti terorizmu, ki postane politični instrument v pomanjkanju drugega sovražnika. Prvi za odstrel je bil Sadam Husein … Zadeve pa se je bilo treba – kot vselej – lotiti znanstveno.

Leta 1998 torej ustanovijo v okviru istoimenske univerze inštitut John Hopkins, oz današnji center za zdravstveno varstvo (ta začne leta 2020 zbirati na globalnem nivoju ključne podatke o koronski krizi).

Preskočimo nekaj let in se ustavimo leta 2017 v Munchnu, kjer na varnostni konferenci Bill Gates (?) zagrozi vsemu svetu, da OGROŽAMO SEBE s tem, ko ignoriramo povezavo med zdravstveno in mednarodno varnostjo!!!???Tako se v mednarodnih odnosih povsem očitno težišče s področja obrambe in obrambnega sektorja prenese na področje zdravja in zdravstvenega sektorja.

Zdravstveni ministri najbogatejših držav (G20) se sestanejo – prvič v zgodovini – leta 2017, kjer jim pokažejo film o pandemiji in jih poučijo, kako se morajo nanjo odzvati nacionalne države.A pravi dogodek v tej svetovni dramaturgiji kreiranja vojnih razmer zaradi zdravstvene ogroženosti je Event 201, ki ga oktobra 2019 (le nekaj mesecev pred začetkom »pandemije«) priredijo v najelitnejšem hotelu na Manhattnu in ga vodi inštitut John Hopkins, prisotni pa so vsi glavni igralci s CIA na čelu. 🤮🤮🤮🤮🤮

Tako smo dobili koronsko krizo, v kateri so nam odrekli zdravilo, nas nagnali na cepljenje in nas ozmerjali z butci osojskimi, ker ne razumemo varnostnega tveganja.

Faktografija po dokumentarcu nemškega novinarja Paula Scheierja

Video z slovenskim prevodom pa TUKAJ

Četrto stanje vode je EZ voda s posebno strukturo – H3O2

Dr. Gerald H. Pollack je profesor na univerzi v Washingtonu. Trenutno je vodilna avtoriteta na področju strukturiranja vode. Že leta preučuje fenomene v zvezi z vodo, njegov največji dosežek pa je odkritje t.i. ‘EZ vode’. Pot, ki ga je pripeljala do odkritja EZ vode je najbolje opisana v knjigi Četrto stanje vode. Knjiga je obvezno branje za vsakogar, ki se ukvarja s strukturirano vodo, saj je EZ voda s posebno strukturo – H3O2. Pollackovo delo se ne konča pri raziskovalni fazi, pač pa išče tudi praktične aplikacije EZ vode na področju skrbi za zdravje, biologije in energij.

“Pollack je skoval izraz EZ (območje izključitve) vode. Voda četrte faze ima molekule, ki tvorijo kristalno strukturo, ki je lahko globoka milijone molekul; ta struktura izključuje vsak mineral in vse druge vrste molekul ali kemikalij iz svoje sredine.
Voda zunaj EZ je ‘razsuta’ voda, ki vsebuje minerale in raztopljene spojine. V bistvu je ‘neurejena’, medtem ko je EZ voda ‘urejena’ …
EZ voda je popolna ‘struktura’ za življenjske procese, saj lahko ta vodni gel četrte faze oblikuje beljakovine, minerale, nukleinske kisline, lipide in druge snovi v našem telesu, da tvori kakršno koli obliko ali konfiguracijo gela.”

Moči EZ vode pri zdravljenju.


Ljudje smo sestavljeni iz približno 70% vode, zastrupljamo ali si povzročamo bolezen z vsakodnevnim pitjem kontaminirane, nestrukturirane, neurejene ali mrtve vode:
“Voda, ki so jo zaužili zdravi neindustrializirani ljudje, je imela štiri značilnosti:

– Prvič, voda je bila brez toksinov…Današnja voda vsebuje klor in kloramin, ki sta strupena za naš mikrobiom, pa tudi za preostanek našega telesa. Današnja voda vsebuje fluorid [in] mikroplastiko… Komunalna voda vsebuje ostanke številnih farmacevtskih zdravil, vključno s kontracepcijskimi tabletami, statini in antidepresivi.

– Drugič, tradicionalno zaužita voda je bila bogata z vitalnimi minerali, kot so magnezij, kalcij, cink in jod.

– Tretjič, vsa tradicionalno porabljena voda je bila vsaj delno strukturirana in organizirana v EZ, ker se v naravi voda giblje v vrtinčastih vzorcih.

Voda iz tal v izvirih, se vrtinči v tolmunih, teče čez skale in tvori vrtince. Voda, ki teče v vrtinčastih vzorcih, postane bolj ‘koherentna’ in vse bolj strukturirana. Struktura dejansko vztraja nekaj časa…Voda, ki teče v vrtincih, tudi pobira kisik iz zraka in postane bolj oksigenirana. Nasprotno pa večina komunalne vode stoji v rezervoarjih in nato teče po linearnih ceveh brez vrtinčastega gibanja. Končno je bila tradicionalno porabljena voda izpostavljena zvokom in valovnim dolžinam naravnega sveta. Voda, ki teče v gorskih potokih, ni izpostavljena le mineralom, mikrobom in drugim sestavinam gozda, temveč tudi zvokom in energijam življenja gozda in celotnega naravnega vesolja, vključno z zvezdami, soncem in luno. Jasno je, da je večina vode bolna in strupena ter pomembno prispeva k bolezni. Če želimo kdaj spremeniti potek vzorcev bolezni v našem svetu, se mora to začeti s čisto, zdravo vodo… Trenutno je edini možni način, da vodo prečistimo do nivoja nanodelcev. To je monumentalna naloga, ki pa jo je mogoče izvesti s primerno opremo. Resnično žalostno, celo tragično, da moramo vodo očistiti in ‘prečistiti’, da jo lahko uživamo, a dokler se svet ne prebudi, da je zastrupitev vode povsem nesprejemljiva praksa, bomo morali upoštevajte te previdnostne ukrepe.”

MEDICINA KOT RELIGIJA by Giorgio Agamben

Mislim, da je že nekaj časa očitno, da je znanost postala religija našega časa, v kar ljudje verjamejo, da verjamejo. V sodobnem času na Zahodu soobstajajo – in do neke mere še vedno sobivajo – tri glavne religije: krščanstvo, kapitalizem in znanost. Skozi moderno zgodovino so se te tri »religije« pogosto križale, občasno spopadale in mirile na nove načine, da bi na koncu dosegle stabilen odnos mirnega in urejenega sobivanja, če že ne resničnega in zaželenega sodelovanja v splošnem interesu.

Novost je, da se je v vojni med znanostjo in ostalima religijama začel nov podtalni in nerešen konflikt, ki je bil doslej skoraj neopažen, konflikt, v katerem znanost zmaga vsak dan in dobi priložnost, da uredi vse vidike našega življenja v načinih brez primere. Za razliko od konfliktov iz preteklosti, bitka, ki poteka zdaj, ne gre za teorijo ali splošna načela, ampak, če lahko tako rečem, za prakso samega kulta. Kot vsaka religija pozna tudi znanost več oblik in ravni organiziranosti svojih struktur: natančne in stroge obdelave dogme v domeni teorije ustreza zelo široki in splošno sprejeti praksi kulta, ki sovpada s tem, kar sicer imenujemo tehnologija.

Ni presenetljivo, da je v novi vojni vloga glavnega junaka v religiji spadala v tisti segment znanosti, za katerega sta značilni najmanj stroga dogmatika in poudarjen pragmatizem: to je medicina, skupek disciplin, katerih neposredni predmet je živo telo človekovega bitja.

Poskusimo povzeti bistveni značaj tiste zmagoslavne religije, s katero smo vse pogosteje prisiljeni obračunavati.

1. Prva značilnost je, da medicina, tako kot kapitalizem sam, ne potrebuje specializirane dogmatike, ker si izposoja temeljne koncepte iz biologije. Za razliko od biologije jih medicina artikulira v gnostično-manihejskem smislu, torej s poudarjanjem dualistične opozicije. Zato obstaja zlobni bog ali zli princip, to je bolezen, z bakterijami in virusi kot glavnimi akterji; po drugi strani je dober bog ali dober princip, vendar ne kot zdravje, ampak kot okrevanje, njegova glavna akterja, kot uči ta kult, pa so zdravila in terapija. Kot v vsaki gnostični religiji sta oba principa jasno ločena, čeprav se v praksi zgodi, da eno onesnaži drugega, zato se lahko zgodi, da dobro načelo in zdravniki, ki ga zastopajo, naredijo napake in se nehote postavijo na stran sovražnika, kar ne ogroža realnost dualizma in nujnost prakticiranja kulta, po katerem dobro načelo vodi svoje bitke. Pomembno je tudi, da teologi, ki razvijajo strategijo, izhajajo iz virologije, znanosti, ki nima svojega prostora, ampak stoji na meji biologije in medicine.

2. Praksa kulta, tako kot vsaka liturgična praksa, je bila doslej sporadično in časovno omejena, vendar je nepričakovan dogodek, ki smo mu priča, postal trajen in vseprisoten. Ni več dovolj samo jemati zdravila, obiskati zdravnika ali iti na operacijo, ko je to treba: življenje ljudi je treba v celoti in v vsakem primeru spremeniti v prostor stalnega služenja kultu. Sovražnik, virus, je vedno med nami in zato se moramo boriti non-stop, brez možnosti za premirje. Podobne totalitarne težnje so bile tudi v krščanstvu, vendar so bile omejene na posameznike – predvsem menihe – tiste, ki so se odločili svoje življenje posvetiti »nenehni molitvi«. Medicina kot religija sprejema nauk sv. Pavla, a ga hkrati tudi izvaja: medtem ko so menihi molili zbrani v samostanskih skupnostih, novi kult od nas zahteva, da smo ne le veliko bolj goreči, ampak tudi, da ostanemo izolirani in oddaljeni drug od drugega.

3. Kult ni več stvar svobodne izbire in ni podvržen sankcijam samo znotraj duhovnega reda, ker mora biti njegovo izvajanje normativno zavezujoče. Zavezništvo vere in profane vlade seveda ni nič novega; novo je to, da temelj zaveze ni več izpovedovanje dogme, kot je to veljalo za cerkveno krivoverstvo v preteklosti, temveč le prakticiranje in obhajanje kulta. Profana vlada mora skrbeti, da se liturgija medicinske religije, ki danes praktično sovpada z življenjem samim, v vsem, kar počnemo, do potankosti spoštuje. Očitno je, da imamo opravka s kultom in ne z racionalnimi in znanstveno utemeljenimi zahtevami. Najpogostejši vzrok smrti pri nas so bolezni srca in ožilja. Vemo, da bi število takšnih smrti lahko zmanjšali z bolj zdravim življenjem in prehrano. A nobenemu zdravniku ni prišlo na misel, da bi zahteval, da bi zdravo življenje in zdravo prehrano, ki ju priporočajo, predpisali z zakonom, ki bi ex lege narekoval, kaj smemo jesti in kako smo dolžni živeti, s čimer bi celotno naše življenje spremenilo v domeno predpisanega tretmana. A zdaj se zdi tako in vsaj za zdaj ljudje sprejemajo spremembo, kot, da je vse samoumevno, odpovedujejo se svobodi gibanja, dela, prijateljstvu, ljubezni, družbenim stikom ter lastnemu verskemu in političnemu prepričanju. Vidimo, da sta drugi dve religiji Zahoda, religija Jezusa in religija denarja, umaknili mesto medicini in znanosti, bi rekli brez boja. Cerkev se je zlahka in brez odpora odrekla lastnim načelom, pozabila je, da je svetnik, katerega ime nosi papež, objel gobavce, da je ena od obveznosti krščanske dobrodelnosti skrb za bolnike, da svetih skrivnosti ni mogoče prejeti brez osebne navzočnosti. Z nekaj zamere in kapitalizma je pristala na izgube, na katere nekoč ni upala niti pomisliti, verjetno v upanju, da se bo kmalu lahko sprijaznila z novo vero, ki je ta trenutek, kot kaže, pripravljena na dogovor.

4. Medicina kot religija brez zadržkov sprejema eshatološko nujnost, ki jo je krščanstvo nekje na poti izgubilo. S sekularizacijo teološke paradigme odrešenja je kapitalizem že odpravil idejo o zadnjih dneh in jo nadomestil s trajnim kriznim stanjem, brez konca in možnosti odrešitve. Kriza je prvotno medicinski izraz, ki se uporablja v Hipokratovem korpusu za označevanje zdravnikove ocene, ali bo bolnik preživel bolezen. Teologi so prevzeli besedo, da bi opisali strašno sodbo, ki se bo zgodila ob koncu časa. Izredno stanje, v katerem živimo, kaže na sklep, da je medicina kot religija v poskusu združila trajno krizo kapitalizma s krščansko idejo o koncu časa, eschatonom, s katerim se vedno bliža končna odločitev za upravljanje tega postopka objave in odlaganja. Svetovna religija čuti, da je prišel konec, a kot Hipokratov zdravnik še vedno ne ve, ali bo preživel ali umrl.

5. Podobno kot pri kapitalizmu in za razliko od krščanstva tudi medicina kot religija ne ponuja možnosti odrešitve in odrešenja. Nasprotno, okrevanje, ki se ga išče, je vedno začasno, saj virusa, tega hudobnega boga, ni mogoče trajno odstraniti in bo še naprej mutiral v nove, domnevno vedno nevarnejše oblike. Epidemija, kot kaže etimologija besede (demos je za Grke ljudstvo kot politično telo, polemos epidemios za Homerja državljanska vojna), je predvsem politični koncept, novo polje svetovne politike – ali nepolitike. Možno je, da je epidemija, ki jo doživljamo, aktualizacija globalne državljanske vojne, ki bo, kot trdijo najbolj bistroumni politologi, nadomestila nekdanje svetovne vojne. Vse države in vsi narodi so v nenehni vojni sami s seboj, saj je v nas nevidni in izmuzljivi sovražnik, s katerim se že borimo.

Kot se je v zgodovini že večkrat zgodilo, se bodo morali filozofi znova boriti z religijo, a tokrat to ni krščanstvo, ampak znanost oziroma tisti njen del, ki je prevzel obliko religije. Ne vem, ali bodo knjige spet gorele in ali bodo zapisane na sezname prepovedanih naslovov, vendar sem prepričan, da bo mnenje tistih, ki iščejo resnico in zavračajo sprejeto laž zatrto, kar se že dogaja, in obtožili jih bodo širjenja lažnih novic (novic, ne idej, saj so novice pomembnejše od resničnosti!). Kot v vseh nujnih primerih, resničnih ali namišljenih, bomo spet videli, kako nevedni klevetajo filozofe in kako podli bogatijo na račun katastrofe, ki so jo povzročili. Vse se je že zgodilo in se bo ponovilo, a tisti, ki pričajo resnico, ne bodo obupali, saj nihče ne more nadomestiti besed pričevanja.

KAJ SE ZGODI, ČE NANODELCI PRIDEJO V ŽIV ORGANIZEM?

V človeško telo lahko delci pridejo skozi kožo, prebavila in predvsem dihala. Na vse tri načine lahko pridejo v krvni obtok, ki jih raznese po vsem telesu. Vse več je tudi izsledkov, da lahko nanodelci iz krvnega obtoka ali prek živčnih poti zaidejo tudi v možgane. Povečane koncentracije nevro-degenerativnih bolezni v okoljih, obremenjenih z visokimi koncentracijami ultra finih prašnih delcev, kažejo na možnost vpliva teh delcev v ozračju na razvoj nekaterih obolenj, kot sta npr. Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen.

Kaj so nanodelci?

Nanodelci so drobni skupki materiala, ki so manjπi od 100 nanometrov = 0.1 mikrometra. Nanodelci so premajhni, da bi jih videli s prostim očesom.

Zakaj je velikost tako pomembna?

Ker:

  • 70 nm delci prodrejo v pljučne mešičke.
  • 50 nm delci prodrejo v celice.
  • 30 nm delci prodrejo v celično jedro.
  • In ni podatkov o potovanju delcev, ki so manjπi od 20 nm.

Izvor nanodelcev

Poleg namensko proizvedenih nanodelcev, ti nastajajo tudi nenamensko kot nezaželen prah pri mnogih industrijskih dejavnostih, npr. varjenju, brušenju, mletju, spajkanju, rezanju, v predilstvu, v sprej tehnologijah, itd. Pri izgorevanju biomase in fosilnih goriv nastajajo nanodelci ogljika, ki skupaj z večjimi delci povzročajo veliko onesnaženost zraka v mestih. Z razvojem nanotehnologij smo postali pozorni na te nanodelce, saj jih zdaj lahko vidimo z modernimi mikroskopskimi napravami.

Značilnost nenamensko proizvedenih nanodelcev je, da so zelo različnih velikosti in zato v telesu povzročajo tudi različne bolezni, od zasluzenja pljuč in kašlja do srčnih obolenj in obolenj notranjih organov. Drugače pa je z nanodelci, ki so razviti za potrebe nanotehnologij. Ti delci so običajno enako veliki, zato pri vstopu v organizem povzročijo en sam odziv, ki pa je veliko hujši, kot bi bil ob vstopu delcev različnih velikosti. (povzeto po TUKAJ)

Na sliki spodaj ionizator zraka, zaradi delovanja katerega se nano prašni delci sprimejo in padejo na tla ali pa se oprimejo bližnje okolice ionizatorja.

Negativni ioni so edini, ki lahko iz zraka v stanovanju odstranijo trdne nano delce tako, da se negativni ioni vežejo na njih in nato te vezani delci padejo na tla, od koder se ne morejo več dvigniti v zrak. Na ta način je uporabnik ionizatorja varen pred vdihavanjem teh delcev

Navdušeni uporabniki zlahka opazijo koliko nečistoč in nanodelcev v zraku njihovih stanovanj je eliminiranega, slednje se pozna tudi pri madežih na steni in okolici ionizatorja.

Trajnostni razvoj ni več mogoč, le še trajnostni umik.

Morda je bila ta paradigma mogoča še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, zdaj pa se moramo ukvarjati z vprašanji preživetja, pravi znani naravovarstvenik in publicist Anton Komat. Meni, da je treba problematizirati dogmo neomejene rasti.

V naravi nenehno raste le rakavo tkivo, ki povzroča uničevanje in samouničenje. Zaostrovanje konkurenčnosti pa vodi le do svetovne vojne za vire.

Nastopil je čas trajnostnega umika, kar pomeni opolnomočenje lokalne skupnosti za zadovoljevanje osnovnih biotskih potreb človeka. Mednje sodi tudi hrana. Prehranska varnost in suverenost postajata sestavni del doktrin nacionalne varnosti držav.

Po tujih analizah pridelava hrane lokalni skupnosti prispeva od štiri- do petkrat večji dohodek kot katerikoli druga gospodarska dejavnost. In ves ta dohodek ostane v skupnosti. O koristih lokalno pridelane žive hrane na zdravje ljudi pa vemo že dovolj,« razlaga Komat.

Dejavni posamezniki in lokalna omrežja

Razvoj lokalne oskrbe s hrano je v Sloveniji za zdaj bolj ali manj prepuščen ozaveščenim posameznikom, ki poskušajo vzpostaviti lokalna omrežja povezav med pridelovalci in kupci. Uspešno deluje že kar nekaj takih mrež, ki se vse bolj širijo. Ob tem jih ovirajo birokratske zavore, ki prihajajo iz Bruslja in so posledica lobiranja za interese velikih trgovskih verig, razlaga sogovornik. To je najbolj očitno pri oskrbi vzgojno-varstvenih zavodov in osnovnih šol z lokalno pridelano hrano.

»Otroci, ki obolevajo zaradi industrijske hrane, so prve žrtve te neetične naravnanosti, druga žrtev pa je mali kmet, ki je povsod po svetu nosilec lokalne samooskrbe. Ne smemo pozabiti, da je v zadnjih desetih letih propadlo kar 13 tisoč malih kmetij, torej tri vsak dan,« razlaga Komat.

Vrtičkarstvo za hrano, telo in duha

Pri lokalni oskrbi s hrano ima pomemben položaj vrtičkarstvo. Prinaša stik ljudi z zemljo in življenjem v njej, prinaša živo hrano, ki je vir zdravja, in fizično delo na vrtovih. Vrt je tudi duhovni prostor, ki izhaja prav iz stika človeka z zemljo. Obsežna študija Kraljevega hortikulturnega društva v Angliji je dokazala, da imajo vrtičkarji zaradi zdravega življenja povprečno osem let daljšo življenjsko dobo

Od lokalnih do vseslovenske mreže

Pri pospeševanju samooskrbe s hrano se je po Komatovih besedah treba spustiti med ljudi in jih usposobiti za povezovanje, tako kmete kot meščane. Nujno je ustanavljanje kooperativ, ki bodo združevale pridelovalce in kupce. Sprva na lokalni ravni, cilj pa bi moral biti vse­slovenska mreža, ki bi z dopolnjevanjem ponudbe zagotavljala čim višjo stopnjo samooskrbe, še pravi Komat.

Samooskrba za državo in oskrba za lokalne skupnosti

Pri lokalni oskrbi s hrano gre predvsem za oskrbo naselij iz neposrednega zaledja, v Sloveniji nekako v krogu od 15 do 20 kilometrov. Samooskrba pa je stanje na ravni države, razmerje med uvoženo hrano in lastno pridelavo. Ob tem je po besedah Antona Komata pomembno razmejiti med energetsko samozadostnostjo (dnevnim vnosom potrebnih kalorij, potrebnih za preživetje, ne glede na pestrost izbire) in samooskrbo ob bolj pestri izbiri. Pri energetski samozadostnosti gre za načelo nacionalne prehranske varnosti države.