Načrtovana pokvarljivost, zastarelost in hiperprodukcija izdelkov ne le ukrep izhoda iz krize, marveč politika mnogih podjetij in celotnih vej industrije

V obdobju velike depresije leta 1932 je ameriški borzni posrednik in trgovec z nepremičninami Bernard London kot izhod iz krize predlagal načrtovano zastarelost izdelkov. Ugotovil je, zgodovina pa se ponavlja, da ko so ljudje prestrašeni in panični, svoje imetje uporabljajo dlje kot po navadi. V obdobju razcveta niso čakali, da njihova naprava postane neuporabna. Zamenjali so jo prej, ker ni bila več moderna, tehnično napredna. Leta 1932 je  London objavil članek z naslovom Konec depresije s pomočjo načrtovane zastarelosti. V njem ameriški vladi predlaga, naj za vsak izdelek določi rok trajanja, po katerem bodo ti postali uradno mrtvi. Vlada naj umetno staranje strogo nadzira in izdelke s pretečenim rokom uniči. Novi izdelki bi drli s tekočih trakov, ljudje bi jih kot nori kupovali in gospodarstvo bi cvetelo.

Rešitev, ki jo je predlagal Bernard London, pa je že del našega potrošniškega vsakdana. Le da je bolje prikrita od njegovih nasvetov. Bernard je še predlagal, naj vlada obdavči tiste, ki uporabljajo stare stvari in s tem zavirajo gospodarstvo.

Načrtovane zastarelosti sicer niso uzakonili, dosegli pa so jo s tehničnimi prijemi. Je naključje, da se veliko naprav pokvari kmalu po pretečenem obdobju, zavedenem kot njena življenjska doba, oziroma začne »čudno« delovati, ko je na trgu nov, izpopolnjen model?

Programirana zastarelost ni skrivnost, je politika mnogih podjetij in celotnih vej industrije, mi pa ji še vedno nasedamo. Nadaljujte z branjem

Advertisements

Bordertown – igrani film o suženjstvu v globalnem kapitalizmu

Kot posledica NAFTA-e – Severnoameriškega trgovinskega sporazuma so podjetja iz celega sveta zgradila v Mehiki tovarne obmeji z ZDA. Z izkoriščanjem delovne sile in odsotnostjo carinskih dajatev, podjetja izdelujejo z nizkim stroškovnim aktivom in jih nato prodajajo v ZDA. V Juarezu, kjer izvira več kot 1000 takšnih tovarn, znane kot”maquiladoras”, je vsake tri sekunde narejen televizor, vsakih sedem pa računalnik.”maquiladoras” zaposlujejo predvsem mlade ženske, ki delajo za veliko nižje plače in se ne pritožujejo na dolge izmene ali težke pogoje dela. Večina “maquiladoras” je aktivna 24 ur. Med premestitvijo v in iz tovarn so ženske velikokrat napadene, ne glede ali je noč ali zgodnje jutro. Podjetja ne nudijo nobene zasčite svojim delavcem. Maquiladoras dodelavni obrati v Mehiki so poleg obratov v Bangladesu primer skrajnega izkoriscanja. Po resničnih dogodkih je posnet tudi igrani film

Nadaljujte z branjem

Revščina, družbene spremembe in razlogi zanjo

Krog revščine slučajno?

Nepripravljenost ljudi, da nehajo razmišljat potrošniško po moje predstavlja glavni problem, da humanitarnost na drugi strani ne bo dolgoročna rešitev naraščajočega problema revščine. 

Vedeti moramo, da s humanitarnimi akcijami seveda pomagamo pri osveščanju ljudi in da trpeči nujno potrebujejo pomoč, ampak v prvi vrsti je nujno priznati, da večino namenjenega konča pri posrednikih (npr. kot v primeru države Zimbabwe in Robert-a Mugabe

Dejansko krpamo rane, ki jih je tretjemu svetu v glavnem prizadejala ravno naša zahodna kultura vse od pričetkov kolonizacije. Sedaj moramo prepričati samega sebe, da nehamo trošiti.

Kapitalizem ima namreč  za svoj obstoj nujno   samodejno vkomponirano tudi revščino, ki jo z našo potrošniško vnemo ne le generiramo, ampak tudi pospešujemo (analogija na post Vojna za vodo, nafto, rudnine, zemljo za vire in surovine TUKAJ ). Na tem planetu prevladuje mišljenje in glavna skrb, da je edino gonilo razvoja nenehna rast, profit, vendar niti rast niti profit ne sme biti gonilo ljudi. O tem Bojan Radej Ukradena blaginja TUKAJ. Nadaljujte z branjem

Življenje je namenjeno temu, da uspeva. Uspevanje je naravni zakon življenja – Film Thrive

“Vsak živeči sistem na našem ljubljenem planetu, je zgovoren izraz neverjetne sposobnosti vesolja, da preide v naravno ravnovesje. In, da stori to čemur je življenje namenjeno: Da uspeva.Uspevanje je naravni zakon življenja. Če razmislimo, kaj je res čudežno je to, da lahko majhno jajčece ali en sam junaški spermij sproži proces, ki prinaša v zaključku še enega od nas, bitje neizmernih sposobnosti in neskončnega potenciala, z možgani, ki lahko kompleksno in samostojno razmišljajo, noge namenjene plesu in teku, prstim tako spretnim, da spletejo košaro igrajo na violino, ali milujejo obraz. Če nas narava kaj uči, potem je to, da je življenje mišljeno, da deluje in kakor je pri vseh živih bitjih naš namen, da uspevamo.

A vseeno za večino ljudi na tem planetu življenje ni uspevanje, ampak preživetje, trudijo se le, da bi se obdržali. Je to res najboljše, kar zmoremo? Ali je vesolje delalo skoraj 14 miljard let samo zato, da ustvari vrsto, ki bo uničila sama sebe in postala sovražnik življenju ter svojemu lastnemu domu? Mislim, da ne!”

( Foster Gamble v uvodnem delu filma) Nadaljujte z branjem