PRIHODNOST, KI SI JO ŽELIMO, BOMO DOBILI SAMO, ČE IMAMO VIZIJO O NJEJ: Predavanje

Prihodnost, ki si jo želimo, bomo dobili samo, če imamo vizijo o njej

light_roads_crossroads_sun_sky_clouds_fork_sand_field_62718_1920x1080

Zakaj VIZIJA?

Slika3

Če se nikdar ne vprašamo, katere so naše najbolj osnovne vrednote, kaj je naš smisel in namen in kakšne so naše vizije, ostanemo omejeni na ponavljanje vedno enih in istih postopkov, ki smo jih tako ali drugače privzeli in so za nas

  • “to, kar naj bi počeli”,
  • ker je“bilo vedno tako” in ker
  • “tudi drugi verjetno počnejo isto”.

Če se nikdar ne vprašamo o poslanstvu in viziji ali o tem kdo sploh smo, pristajamo, da ostaja osnovno gibalo, ki nas vodi naprej inercija, ne pa nove zamisli.

Pomanjkanje vizije vodi do demoraliziranega posameznika in naroda

"Počasi umira, kdor postane suženj navad, ki si vsak dan postavlja iste omejitve, kdor ne zamenja rutine, kdor si ne upa zamenjati barv, kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna… Počasi umira, kdor beži pred strastmi in njihovimi močnimi emocijami, zaradi katerih se zasvetijo oči in znova oživijo osamljena srca… Počasi umira, kdor ne zamenja življenja, ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo, kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči, kdor ne sledi svojim sanjam, kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom… Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere, kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi… Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen, kdor ne dovoli, da bi mu pomagali, kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem… Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti, kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve, kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve…" Pablo Neruda

Kljub obilici dokazov in informacij večina demoraliziranih ljudi ni sposobna slišati, videti, razumeti, dojeti realnosti pa tudi če obstajajo jasni nedvoumni dokazi. Demoraliziran človek ni sposoben priti do razumnih zaključkov niti smiselno delovati

Slika4

Namen predavanja: Skupaj prevetriti naslednja vprašanja:

  • Spontan razvoj “uravnotežene zdrave družbe “, preko medsebojnega sodelovanja Skupnost ; se je lahko priučimo?
  • Materialna blaginja, celostna samooskrba, uspešnost projektov za boljši svet; So zgolj nujna posledica naše sinhronosti in sinergije?
  • Izvor vseh naših težav; Pozaba pristnosti, originalnosti, naše skladnosti z naravo in predniki, to , da le tega ne čutimo več kot temeljno?
  • Dilema; Delovanje iz motiva nuje, strahu ali iz motiva priložnosti? Moto delovanja; opcija PROTI ali opcija ZA?
  • Jamstvo preživetja in polnosti življenja; Nemotivirano soustvarjanje skozi zavzetost, igro in veselje početi lepe stvari skupaj z ljudmi, ki so nam blizu?
  • Čudeži, nekaj povsem vsakdanjega in običajnega; ob prepoznavanju lastnega poslanstva, nehote efekt soodvisne prepletenosti rezultira tudi kjerkoli v vesolju po njemu lastnemu principu holograma?

 

Analiza stanja v družbi

Zakaj?

Nekateri pokazatelji trenutne paradigme:

 

  • Komercializacija je s svojim profitnim interesom tako zelo prisotna na vseh področjih človekovega bivanja, ustvarjanja in raziskovanja, da je resnica zmanipolizirana in tako večinoma zatajevana, prikrivana, prirejena ali pač preprosto zlagana. Povsod torej, kjer je poleg interes denar, so tudi laži, potvarjanja.
  • Sodobna medicina v primežu potrošniškega kapitalizma, korupcije v znanosti.
  • Rak, metode zdravljenja raka in industrija rakavosti.
  • Zakaj je hrana naših prednikov prava in naravna, tako zelo pomembna?
  • Znanost vse bolj marioneta kapitala je razdeljena na tri sfere, na tisto staro javno “žlahtno” znanost, na korporacijsko znanost, ki se dogaja v tajnih laboratorijih korporacij, in na ekperto-kracijo, pri kateri nekateri s svojim doktoratom garantirajo za neko lažno politično floskulo- A. Komat.
  • Mediji in vpliv televizije na človeka.
  • Vse vojne so vojne bankirjev.
  • VOJNA ZA VODO, NAFTO, RUDNINE, ZEMLJO, ZA VIRE IN SUROVINE.
  • Svetovna nagrada Monsantu za hrano, Monsanto postal lastnik Blackwater-največja privatna vojaška firma, Monsanto kupil podjetje za modulacijo vremena.
  • Mikrokreditiranje revnih z Grameen banko M. Junusa. V lepo folijo zavit brezkompromisen kapitalizem?
  • Smo družba hiperprodukcije in paradoksa v vseh ozirih – načrtovana pokvarljivost in zastaranje izdelkov za izhod iz krize.
  • Pozabljenje glede izvora in originalnosti osnovnih živil uvod do razkroja in distopije družbe.
  • Šolsko izobraževanje, propaganda z namenom proizvesti “pridne” in krotke državljane?

Zakaj v družbi zares ne pride do prepotrebnih sprememb?

Slika5

Smo še vedno v sistemu, ki vlada tisočletja s ciljem izkoriščanja kot temeljem te civilizacije, čeprav je cel sistem in njegove institucije ( družbeno- ekonomski, političen , ideološki)  nekako izpet, prazen, izčrpan, civilizacija pa v zatonu.

Sistema ne uspemo spremeniti zato, ker se vedno spoprijemamo le z njegovimi simptomi, posledično pa so naši odzivi razdrobljeni in zato neučinkoviti. Kaj ukreniti?

Paradoks pri vsem pa je, da ničesar ne moremo reševati, ker pravzaprav ni kaj rešiti, ker stvari so neizogibno take kot pač so edino možne predvsem zaradi naše skupne aktivnosti/ neaktivnosti oz. stanja zavesti.

Nobenih problemov niti ne moremo reševati s pozicije zavesti, ki je teiste probleme ustvarila, kvečjemu stvari le še bolj zakompliciramo.

0c04074fbafd779ae6c130b463d2c5c1

  “Človeštvo na Titaniku, ki pluje proti ledeni gori, večina potnikov pa se prepira za prostor na ležalnikih”

Večina se zaveda, da po starem ne gre več. Nova zavest pa je še šibka in njen preboj je povezan z veliko dvomi , strahom, oklepanjem na staro, ki se zdi navidez varnejše.

Tako se z godrnjanjem, nerganjem, pritoževanjem, diskreditiranjem drugih, …. ljudje še vedno zlahka poistovetijo , to jim je znano, gotovo, lastno in domače, zato to na vsakem koraku tako ali drugače tudi podpirajo.

Kdo so Krivci?

Večinoma o krivcih za stanje govorimo o sistemu, matrici,  Iluminatih, Bilderbergjih, masonskih organizacijah, psihopatih na oblasti, torej o silah, ki nočejo in ne dopuščajo svobodnih posameznikov  ipd.

Slika6

Nihče nas ni nikoli učil, kako naj sodelujemo z drugimi, kaj je potrebno za uspešno rast in sodelovanje skupnosti, skupine, oz tima ljudi . Vendar ne le, da nas nihče ni učil, ravno nasprotno, vzgojeni smo bili v tekmovalnem in primerjalnem okolju, ki je sodelovanje negiralo.

Vendar sposobni samoodgovornosti se neopravičeno zagovarjamo na kogarkoli zunaj nas, korekcija stanja namreč ni v domeni vlad, institucij ipd. Ravnanje slednjih pa je zgolj projekcija naše kolektivne ravni zavesti.

Vzrok , posledica in tako tudi težava , kakor hkrati tudi rešitev smo mi sami.

Problem obstaja  v toliko, dokler ga kot takega percepiramo, mu dajemo veljavo in moč, ko o njem razmišljamo , se zaradi njega pritožujemo in obremenjujemo ter iz katerega sledijo naše frustracije.

VPRAŠANJE 1: Spontan razvoj “uravnotežene zdrave družbe “, preko medsebojnega sodelovanja Skupnost ; se ga lahko priučimo?

 

Načeloma je potrebno spremeniti zgolj robne pogoje, pogoje, ki bi omogočali in spodbujali sodelovanje, namreč do uravnotežene zdrave družbe nas deli le (ponovna) vzpostavitev za to potrebnih/zadostnih min. pogojev. Negativni dokaz temu je mesto Ladak na Tibetu, kjer je večstoletna tradicionalna, skoraj popolna skupnost, degradirala do čistega kolapsa v času le deset let po izgraditvi globalistične cestne povezave.Slika7

Vendar se tu postavlja bistveno vprašanje, ali se Skupnosti lahko naučimo, dogovorimo…, ali pa je občutek te pristnosti v nas ves čas že prisoten, le v obdobjih prevzgoje na potrošniški individualizem je bil odmaknjen na stran kot nekaj nevrednega…. Skupnost je v nas ali pač je ni, dojemanje lepote, glasbe, miline, ljubezni je v nas, smo mi, ali je pač ni…v tem primeru se naučiti jo pomeni bolj poizkušanje

e03611da3197306fac82c9dbf7d261ff

Skupnost je družina:

  • v kateri se njeni člani počutijo varne, upoštevane,
  • kjer člani skrbijo eden za drugega, kjer so brezpogojno  pozorni eden na drugega.
  • v kateri je zatočišče nestresa , miru,  spontanosti, zaupanja,  razumevanja in sprejemljivosti ter tolažbe,
  • kamor se radi vračamo zaradi domačnosti in pripadnosti.

V skupnosti:

  • so člani enakopravni, a vseeno so vloge in pristojnosti jasno opredeljene.
  • člani lahko izražajo svoje potenciale brez zadržkov posmeha ali zatiranja, k razvoju in izražanju  potencialov so ves čas spodbujani s pozornostjo in pohvalo.
  •  se vsi konflikti rešujejo konstruktivno in za dobro vseh vpletenih tj. cele družine.
  •  je enost vseh članov, kjer člani prostovoljno in samoiniciativno iščejo poti in načine kako prispevati k skupni dobrobiti, le ta  je premosorazmerna z obsegom in načinom prispevka posameznih članov ter z namernim sodelovanjem več članov.
  •  si naberemo in obnovimo moči, pridobimo voljo do življenja in ciljnost za nove podvige in ideje.
Vsak član skupnosti/družine je poistoveten-integriran z enostjo skupnosti v toliko, da logično posledično spontano vedno in vsepovsod brezpogojno z navdušenjem ponosno predstavlja ambasadorja svoje skupnosti

Skratka men bolj kot učenje skupnosti odzvanja ustvarjanje pogojev, da se ljudem z dobrimi vzgledi spodbudi praspomin na Skupno.

Vprašanje v vezi tega tudi , ali učenjeskupnosti ne generira sledilcev , na drugi strani pa obujanje spomina vodi prek samoraziskovanja, vključevanja in aktivizem …

 

VPRAŠANJE 2: Materialna blaginja, celostna samooskrba, uspešnost projektov za boljši svet; So zgolj nujna posledica naše sinhronosti in sinergije?

Zunanji svet je zgolj posledica, efekt skupka naših navidez sicer individualnih akcij, misli, čustev, strahov naše zavesti.

Želeno stanje je neizogibno odvisno od kolektivne inercije.

Zgodilo se bo neizogibno…..kot vedno in vsakič.Tudi ta trenutek je izraz neizogibnosti, ki pa je odvisna ….žal tudi od tistega 90% amorfnega in naprogramiranega deleža populacije, ki sploh ne razmišlja suvereno oz ni razmišljal o globalnih vprašanjih. Ostalih 10% razmišlja, ampak od tega odloča morda zgolj 0,1 %.

Živimo posledice naše skupne klime, ki jo na dnevni bazi soustvarjamo, trenutno  se predvsem še vedno le parcialno ukvarjamo z simptomi bolezni , katero sami raznašamo okrog.

Zamenjujemo namreč cilj in sredstvo , npr. cilj preživeti vsekakor mora biti podrejen principu živeti.

VPRAŠANJE 3: Izvor vseh naših težav; pozaba pristnosti, originalnosti, naše skladnosti z naravo in predniki, to, da le tega ne čutimo več kot temeljno?

 

Uglasiti se s naravnimi elementi in cikli ter pristnostjo, primarnostjo in energijo

našega srca in s tem z naravo tako, da le to začutimo kot primarno je bistveno

ne le za preživetje pač pa predvsem za spoznajo življenja samega in s tem

bivanja neomejene svobode.

Z izgubo referenc izgubimo smer, smisel in vizijo bivanja ter obstoja samega.

S predajo svoje nedolžnosti in referenc smo se zabetonirali v pozabo in neobstoj, smo se odrekli otroštvu ter svoji duši, postali pa smo zgolj orodje, živi mrtveci v rokah oz. službi nekoga drugega.

Iz pozabe pristnosti namreč posledično izhajajo vse vrste naših težav, njih brezplodnih poskusov reševanja in problemov naše civilizacije.

Vse ljudi, ki nam je vredno, neprecenljivo in sveto vse kar je povezano z ohranitvijo čiste vode, zemlje, zraka, semen in svobode v pristnih družinskih ter odnosih v skupnostih, Tomo Križnar imenuje STAROSELCI.

Slika8

Staroselci pa smo po njegovem ogrožena vrsta, cilj je namreč  vzgojiti poslušnega in nekritičnega človeka potrošniškega robota. Robot je paradigmi sprejemljiv, staroselci pa smo širom sveta obsojeni na iztrebljenje.

VPRAŠANJE 4: Dilema; delovanje iz motiva nuje, strahu ali iz motiva priložnosti? Moto delovanja; opcija PROTI ali opcija ZA?

 

Delovanje iz motiva PROTI, v krču nujnosti in boja v permanentni preganjavici  pomanjkanja in strahu ali Delovanje iz motiva ZA v radosti  in sinergiji

Slika9

Lekcije življenja-večna dilema

VPRAŠANJE 5: Jamstvo preživetja in polnosti življenja; nemotivirano soustvarjanje skozi zavzetost, igro in veselje početi lepe stvari skupaj z ljudmi, ki so nam blizu?

 

Nemotivirano soustvarjanje skozi entuziazem, igro in veselje početi lepe stvari skupaj z ljudmi, ki so nam blizu in tako prek polja, matrike ob prepoznavi lastnega poslanstva nehote efekt soodvisne prepletenosti rezultira tudi kjerkoli v vesolju po njemu lastnemu principu holograma(*). In čudeži postanejo nekaj povsem vsakdanjega in običajnega

Slika10

VPRAŠANJE 6: Čudeži, nekaj povsem vsakdanjega in običajnega?; Ob prepoznanju lastnega poslanstva!

Če čutiš poriv, ne šteješ ljudi, ki ti sledijo in te všečkajo.

Če se ti  poje, potem poješ tudi, če nimaš poslušalcev, pač zaradi petja samega.

Dance-as-if-no-one-were-watching-sing-as-if-no-one-were-listening

Vse ostalo sploh ni pomembno . Uspeh, neuspeh v tej perspektivi ne igra vloge, jaz nimam posluha pa vseeno kdaj zapojem kako.

Zato delovanje  iz lastnega poslanstva pač edino šteje.

Delovanje brez tendence biti nekdo, rešiti nekaj, marveč zgolj iz ljubezni do realizacije lastnega poslanstva je bistvo vsega.

Advertisements

Kdaj neodvisni projekti NVO ali civilne iniciative šele lahko uspevajo na dolgi rok

Radi bi lokalno hrano brez GSO z izmenjavo avtohtonih semen, kooperativne odnose, naravno zdravljenje (medicinsko konopljo), prepoved chemtrailsov, svobodo odločanja glede cepljenja, spoštljiv odnos do živali…..nebroj stvari.

Stremljenje za zdravo čisto hrano, okolje, zdravo skupnost…..in vsa komplementarna področja v širšem planu pa so lahko uspešna le ob zadostno izraženi vrhovni življenski prioriteti večje množice ljudi, ki so za to stvar pripravljeni max participirati, za dosego cilja pa v veliki meri kultivirati svojo naravo, podrediti svoj ego in svoje vsakdanje življenje za skupni cilj.

Formula skladno z izrekom

martin-l-king

Navdušenje+uživancija+max organiziranost+projektno delovanje+nenehno fiksiranje vizije (oblika skalarnega valovanja naše namere-točka 3 spodaj) za dosego trajne homeostaze visokega reda. Več TUKAJ

Zato  v ospredje in na prvo mesto potrebno nujno postaviti sodelovanje, sinergijo in konkretizacije ljudi

  • dobre volje tudi  na prostovoljnem sodelovanju brez plačila, ki čutimo željo po povezovanju, sodelovanju v kolektivu  in delu z ljudmi,
  • ki stremimo k soustvarjanju skupnosti podobno mislečih in znamo sodelovati v kolektivu
  • ki gradimo po principih projektnega managementa s ciljem zagotoviti sredstva za plačilo opravljenega dela.
  • z sposobnostjo iznajdljivosti in improvizacije
  • z sposobnostjo kooperativnosti, kompatibilnosti in  pripadnosti ideji

 

Žal mi izkušnje kažejo, da je takih ljudi, ki bi bili sposobni vsaj:

  • podrediti svoje vsakdanje življenje
  • ciljno in v viziji izraziti  vrhovno življensko prioriteto
  • resničnega sodelovanja, sinergije in konkretizacije….

malo, dosti premalo, da bi se realno lahko izognili realizaciji scenarija agende, ki ima v svojem repertoarju cel arsenal metod kako zatolči človeka.
Splošna otopelost, nezainteresiranost za vse kar ni max adrenalinsko, favšija in škodoželjnost je prisotna do te mere, da otežkoča ali celo onemogoča resne projekte.

Splošni dekadenci, distopiji družbe, razprodaji vsega kar je sploh karkoli vredno pa se zato verjetno ne moremo upreti in je neizbezna, v kolikor se ne bomo uspeli temu primerno organizirati in sodelovati na dolgi rok z konkretizacijo v nekem formaliziranem delovanju usklajene skupine ljudi, ki bi s sabo pritegnila zadosten javni interes.

Ponazoritev značilnega dela v prostočasnih projektih s pomočjo kratke evalvacije prvega (Oskrbimo Slovenijo), drugega (Boš Breskev) in tretjega (Samooskrbna skupnost 4 Letni časi) vseslovenskega projekta, ki smo se ga šli, pa ga nismo še zdaleč skončali kot smo si ga sprva slikali

Zavedam se našteti projekti niso uspeli (oz. je padel) predvsem zaradi spodaj naštetih točk (predvidevam , da so to klasične preizkušnje večine projektov ) in seveda zaradi naše nesposobnosti,  da jih sproti saniramo. Zavedam se tudi lastne soodgovornosti , ker nisem premogel toliko odločnosti , da bi prispeval k odpravljanju takšnih zapletov, pojavov…

Nadaljujte z branjem

Humana družba ni utopija

Spremembe za bolj humano družbo so že tu. Semena in rastline  sadijo posamezniki z vizijo in sedaj jih je potrebno negovati, izruvati pa plevel in kmalu bo naš vrt rajski!!!
Plevel pa niso ljudje. Plevel so vsa naša čustva in  prepričanja, ki nas omejujejo: strah, jeza, sovraštvo, pohlep, prizadetost, hlapčevstvo, žrtvovanje, skrbi, … prepričanja, da je svet pač takšen in da se ga ne da spremeniti.
Bila je nekoč Inkovska država večja od Rimskega cesarstva, kjer ni bilo privatne lasnine, ne denarja, ne tekmovanja. Imeli so zelo impozantno gradnjo na “puzle”, ki je bila protipotresna (bloke več ton težke, ki so se drug drugemu prilegali tesno- ni šla noževa konica med stikom noter; ).

Znali so delati tudi energetsko… Zemljo so dobili v uporabo glede na velikost družine. Poskbljeno je bilo za namakanje, poti, prizadete… , dobrine so si izmenjevali …

Vladar Inka je bil zgled drugim kako je potrebno skrbeti za druge in ne le zase. Niso imeli lakote (v istem času je lakota bila v Evropi večkrat), veselili so se in praznovali… Več stoletij je to bilo možno, morda tudi več tisoč let…

Torej- humana družba ni utopija. Normalno, naravno je živeti v harmoniji, se veseliti življenja….. Nekateri to dobro vemo in čutimo, vsaj ko smo v dobri družbi. Pomembno pa je, da imamo to vizijo humane družbe stalno v sebi, tudi ko nismo razpoloženi, ko smo preutrujeni, med ljudmi, kjer je ego še vedno vladar.. Tudi, če je ta vizija v nas le kot drobno seme…, samo, da je ves čas z nami… Učimo se potrpežljivosti. Semena je potrebno posejati, ko je pravi čas… Tako kot se letnih časov ne more preskakovati, se nekih procesov ne da preskočiti, skrajšati…

(Irena J. )

Če se nikdar ne vprašamo o poslanstvu in viziji ali o tem kdo sploh smo, nas vodi naprej inercija, ne pa nove zamisli.

Kdo smo?
Kaj nam je pomembno?
Kaj počnemo?
Zakaj to počnemo?
Od kod smo prišli?
Kje smo?
Zakaj smo tu?
Kaj želimo?
Kako lahko dosežemo, kar želimo?

Zgornja vprašanja so temelj resnega poglabljanja v bistvo (posameznika, projektne skupine, organizacije…človeštva ). Če se nikdar ne vprašamo, katere so naše najbolj osnovne vrednote, kaj je naš smisel in namen in kakšne so naše vizije, ostanemo omejeni na ponavljanje vedno enih in istih postopkov, ki smo jih tako ali drugače privzeli in so za nas“to, kar naj bi počeli”, ker je“bilo vedno tako” in ker“tudi drugi verjetno počnejo isto”.

Če se nikdar ne vprašamo o poslanstvu in viziji ali o tem kdo sploh smo, pristajamo, da ostaja osnovno gibalo, ki nas vodi naprej inercija, ne pa nove zamisli.

Kdo sem jaz

Uvod

Kdo sem jaz je naslov nizu vprašanj in odgovorov, ki temeljijo na samo-raziskovanju. Vprašanja je okoli leta 1902 postavljal Bhagavan Sri Ramana Maharsiju – Sri M. Sivaprahasam Pillai .

 

Sri Pillai, diplomat psihologije je bil v tistem času zaposlen pri Revenue Department. Ob njegovem službenem obisku v Tiruvannamalali l.1902 je šel v jamo Virupaksha na hribu Arunchala in se srečal z Maharsijem. Pri njem je iskal duhovno vodstvo in odgovore na vprašanja, ki se nanašajo na samoraziskovanje( lahko tudi samoizpraševanje)

V tistem času Bhagavan ni govoril, ne sicer zaradi kakšne zaobljube, pač pa, ker ni bil pristaš govorjenja. Zato je odgovore napisal. Kot je izbral in zapisal Sri Sivaprahasan Pillai je bil zabeleženih trinajst vprašanj in odgovorov Maharšija. Ti zapisi so bili prvič natisnjeni leta 1923 ( v originalnem Tamilu) skupaj z nekaj pesmimi, ki jih je spesnil Sri Pillai, opevajo pa Bhagavanovo veličino in njen vpliv na Sri Pillai, pripovedujejo o tem, kako je Bhagavanova bližina vplivala na razblinjanje dvomov in Sri Pilai- u pomagala pri reševanju iz krize v življenju. Nadaljujte z branjem