KDO NA TEM SVETU ODLOČI, KAKŠNA JE TVOJA IZKUŠNJA ŽIVLJENJA?

Vse je v zavesti! Dejstvo, da so vse naše izkušnje – vse naše zaznave, vtisi, sanje, misli in občutki – oblike, ki se pojavljajo v zavesti

Ko vidim drevo, se mi zdi, da vidim neposredno drevo samo. Toda znanost nas opozarja, da se dogaja nekaj povsem drugega. Svetloba, ki vstopa v oko sproža kemijske reakcije v mrežnici, ta pošilja elektrokemične impulze vzdolž živčnih vlaken v možgane. Le ti predelujejo tako prejete podatke in nato ustvarijo lastno podobo o tem, kaj je tam zunaj. Sledi občutek, kot da opazujem drevo. Toda kar dejansko doživljam ni drevo samo, temveč le podoba, ki se pojavi v zavesti. To velja za vse, kar doživljam. Vse, kar vemo, zaznavamo, ali si predstavljamo, vsaka barva, zvok, vtis, vsaka misel ali občutek je oblika (forma) v naši zavesti. Vse je oblika (in-formacija) v zavesti. Na začudenje mnogih se je svet »zunaj nas« izkazal za precej drugačnega od sveta naših izkustev. Pomislimo na našo zaznavo zelene barve. V fizičnem svetu je to svetloba določene frekvence, toda svetloba sama ni zelena. Prav tako električni impulzi, ki potujejo od oči do možganov, niso zeleni. Barve same po sebi ne obstajajo. Zelena barva, ki jo zaznamo je kvaliteta, ki se pojavi v zavesti kot odgovor na to frekvenco svetlobe. Obstaja samo kot subjektivno izkustvo v naši zavesti.

Analogija smiselno razumljenih nepravilno zapisanih besed in percepcije zelene barve drevesa je očitna? Oboje se  zgenerira v zavesti. Vse je torej zavest
Več TUKAJ

 

Vprašanje npr. kje nastane glasba?

Prihaja do nas prek strun kitarista,prek zvočnih vibracij npr. ksilofonista ali pač nastane kot sprocesirana harmonija zvočnega valovanja šele v naši notranji percepciji. Lepota glasbe , lepota česarkoli je potemtakem nujno pogojena z našo notranjo uglašenostjo in sposobnostjo dojemanja lepega.

Čigava je glasba?

Tistega , ki jo posluša, ki se predaja svoji notranji lepoti, katero mu glasba vzbuja v zavest ali tistega, ki jo ustvarja?

Advertisements

Božič Svarožič – starodavni praznik rojstva sonca nudi priložnost sprejeti pomembne odločite, se znebiti preživetih prepričanj in potrditi SVETOVNI DAN ZAVESTNEGA KREIRANJA REALNOSTI

 

 

Predstavljaj si,  da v času, ko sonce dovolj ogreje zemljo, drobno seme zbere v sebi vso svojo moč, da premaga svoj lastni oklep, prekipi samo iz sebe, se razpoči, vzbrsti za novo biljko, za novo rast…..
Seštej zdaj miljarde in miljarde semen, po vsej polobli, ki ima takrat pomlad:
Kolikšna energija je za to potrebna?! Kolikšna neverjetna energija se takrat sprosti?!
Pa se vendar vse zgodi v spoštljivi tišini, nevsiljivo, komaj opazno… … in vsako pomlad znova in znova…
Narava zna!
Predstavljaj si sedaj, da si to seme ti in da smo miljarde in miljarde semen človeštvo in da se s prebujanjem svetlobe in sonca prebujamo tudi mi, mi kot človeštvo.

 Povezanost z ritmi narave

Zimski solsticij je bil za ljudi, povezane z ritmi narave, zmeraj mističen trenutek. Trenutek odločitve med svetlobo in temo, ko se ljudje bolj, kot kdajkoli v letu, zavedamo pomena svetlobe, toplote, pozitivnih misli, prijateljstva. Pa tudi pomena teme – saj je tudi ta del narave in njenega ritma, čeprav je v sodobnem svetu televizije, računalnikov in (pre)osvetljenosti času komaj opazimo

Zemlja je dokončala vdih, narava se je popolnoma umirila, prišla na mrtvo točko. Potem se začne dan daljšati. Poraja se nov cikel. Če se tega zavedamo, lahko izkoristimo boljši stik s kozmičnimi energijami, ki nam olajšajo začetek novega cikla, sprejeti pomembne odločitve, se znebiti preživetih prepričanj. Če smo usklajeni z naravnimi cikli, živimo tukaj in zdaj lažje, predvsem pa bolj zavestno. (Več na Božič je starodavno praznovanje rojstva sonca, zimski solsticij pa je edini naravni praznik TUKAJ.)

Si predstavljamo ta enormni naboj in nabor polja nezadržne energije, ki se odziva na klic luči.
Povejmo tistim, ki bi v iluziji teme nemara preporod prespali in s tem možnost zavestnega kreiranja realnosti, da nas svetloba, toplina in luč kliče k prebujenju, k preboju svojega lastnega oklepa inertnosti ali komoditete.

 

21.12. – SVETOVNI DAN ZAVESTNEGA KREIRANJA REALNOSTI

Vodilni strokovnjaki različnih področij  se strinjajo, da je naše vesolje več kot samo skupek zvezd, planetov in praznega prostora.

Trdijo, da je vesolje urejeno po kvantnih zakonih, ki se na trenutke obnašajo, kot vse-povezano polje, ki je v stalni interakciji z vsemi elementi v njem. Dejansko so nekateri procesi znotraj polja tako eksplicitni in eksperimentalno dokazljivi, da jih lahko uporabimo tudi v praksi. Znanje o polju in interakciji pa lahko najbolje uporabimo na primeru kreiranja realnosti, ki ga opredeljujejo tudi naše misli in prepričanja

 

Cilj pobude za svetovni dan kreiranja realnosti je, da se zgodi opolnomočenje ter ozaveščanje o pomenu in možnosti osebnega predvsem pa skupnega kreiranja realnosti.

Namreč realnost s svojimi mislimi oz dejanji kreiramo prav vsi in to vsak dan. Vsak na svojem nivoju in vsak v svojem obsegu. Vendar nam je skupno dejstvo, da kreiranje naše realnosti vpliva tudi na vse druge in obratno.

Vabljeni, da si v času svetih noči vzamete čas in se posvetite ZAVESTNEMU kreiranju realnosti za leto 2017. Najprej zase, potem za svojo družino, okolje in potem za ves svet. Dovolj je, če uporabimo katerokoli od tehnik, ki jo tudi sicer uporabljamo, meditacija, molitev, vizualizacija, hvaležnost, namera …Lahko uporabite tudi uvodno vizualizacijo – meditacijo.

Svoje cilje in sanje si predstavljajmo čimbolj živo in realno. Predstavljajmo si jo z čim več detajli in poizkusite tudi občutiti, kako se boste počutili, ko se bo to zgodilo.

Predstavljate si, kako bi izgledal svet, v kolikor bi lahko vsi poznali zakonitosti ustvarjanja novih osebnih prepričanj, stanj, situacij in dogodkov. Zamislimo si kako bi bilo, če bi se vsi zemljani na en dan odločili, da bo postal svet boljši in da bi skupaj določili glavne vizije, za katere vsi želimo, da se v bližnji prihodnosti zgodijo.

Vabljeni k prebiranju nekaterih preteklih objav, ki dodatno posvečujejo pobudo (KLIK NA LINK)

 

 

MOČ ZVOKA – Z zvokom do sprememb družbe in dviga človeške zavesti

Z zvokom do sprememb družbe in dviga človeške zavesti

 

Zvok ima potenciale, ki jih danes šele začenjamo na novo odkrivati, starodavne civilizacije pa so njegove zmožnosti, kot pričajo najdeni artefakti, poznale in izkoriščale že davno pred nami. Zvok je lahko novi potencialni vir brezplačne energije in zvok lahko duhovno preobrazi človeštvo, pravi Matej Gobec, producent in audio inženir. Spregovoril je o najnovejši tehnologiji, povezani z zvokom, ter o vplivih zvoka in zvočnih frekvenc na različne ravni naše resničnosti.

 

Da glasba, droge, alkohol in seks sodijo skupaj, je okusil tudi Matej, dokler se mu ni življenje čez noč povsem spremenilo. Brazilski šaman mu je na duhovni seansi ponudil šamanski napitek ajahuasko in v trenutku je zaključil z drogami, alkoholom, cigareti. Njegovo zgodbo si lahko podrobno preberete v spletni čitalnici revije Misteriji, januar 2015.

Ajahuaska »prebudi« epifizo ali tretje oko. To se odpre in človek ima notranji uvid v svoje preteklo in prihodnje življenje, v miselne, vedenjske in čustvene vzorce, ki jih mora spremeniti za zdravje in višjesmiselno prihodnost. Ajahuaska v ljudeh odpre velikanske zmožnosti, da ugotovijo, zakaj živijo in kako lahko izboljšajo ta planet, pravi Matej, čigar poslanstvo je tesno povezano z zvokom in glasbo.

 

GLASBA JE ORODJE ZA DVIG ZAVESTI

»Prek šamanizma sem se začel zavedati, da je zvok oziroma glasba lahko orodje za pozitivno spremembo družbe in dvigovanje zavesti. V prvem duhovnem obredu me je šaman z zvokom »peljal« v vzporedno resničnost. Šel sem čez tunel in dogajale so se mi vizije, z drugega gledišča sem dobil vpogled nase… Dojel sem, da je zvok orodje, pripomoček, ki ima neskončne zmožnosti za uporabo. Šamani z zvokom odpirajo portale vrat v druge razsežnosti in energijske sisteme. To so stara skrivna znanja, ki se prenašajo le z obredi. Z zvokom lahko vplivamo na misli in čustva, zdravimo telo.

Z zvokom oziroma glasbo lahko zato tudi dvigujemo zavest ljudi, zato ker glasbo vsi razumemo, saj nas nagovarja prek čustev,« pravi Matej.

Kot lahko z informacijami pozitivno ali negativno vplivamo na vodo in kristale vode, kar je s svojimi preizkusi dokazal preminuli japonski znanstvenik Masaro Emoto, tako lahko z zvokom vplivamo na našo resničnost. Vse, kar obstaja, je namreč energija, frekvenca, valovanje. Tudi naše misli, čustva, telo.

Naši možgani imajo tako električno kot magnetno energijo. Znanstveniki pa so ugotovili, da naši možgani sploh niso največji generator te energije, ampak je to srce. Srce namreč ustvari stokrat več električne energije in pet tisočkrat več magnetne energije kot možgani. V ta svet smo povezani prek te energije, ker smo tudi materija. Z mislimi, čustvi, svojimi prepričanji vplivamo na snov prek čustev. Vsaka misel odzvanja v čustvih, čustva pa delujejo prek srca s tem elektromagnetnim poljem. In če znamo določene stvari usmeriti, lahko programiramo stvari v našem življenju. Jaz sem prišel do stanja, ko se mi vse stvari, ki si jih zaželim, zgodijo. In tako se da v življenje priklicati vse stvari. Treba pa je prej v podzavesti odstraniti programe, ki ne podpirajo nove resničnosti. To je trik zakona privlačnosti, pripoveduje Matej.

O tem zdaj snema dokumentarni film. Z brazilskimi glasbeniki pa ustvarja glasbo, ki bo prek mehanizmov, ki jih je opisal, ljudem pomagala k odpiranju zavesti. Informacija je bila programirana v tistem trenutku, ko so snemali zvok. Na snemanje je povabil tako glasbenike kot ljudi, ki so doživeli razširitev zavesti prek različnih tehnik.

»Kdor enkrat doživi razširjeno zavest, se noče več ukvarjati z negativizmom, temveč le s tem, kako bi drugim pomagal k dvigu zavesti. Glasba je lahko sijajno sredstvo za to. Predstavljate si, da glasbena skupina, ki jo posluša milijarda ali dve milijardi ljudi na planetu, izvaja glasbo, v katero je programirana ta energija. Kakšen učinek bi to imelo na planetu! Trenutno se posvečam temu, kako pri pripomogel k temu.«

 

ZDRAVILNA FREKVENCA ZEMLJE

Vsaka stvar, barva, bakterija, organ… in zvok ima energijo, svojo frekvenco. Z zvokom, energijo, pravo frekvenco lahko interferiramo v snov, pravi Matej. Denimo, kozarec ima svojo frekvenco in če jo z zvokom ujamemo, bo kozarec začel vibrirati. Če pojačamo jakost zvoka, bo toliko časa vibriral, dokler ne bo več mogel obdržati svoje oblike in bo počil. Po tem načelu deluje tudi bioresonančna terapija. In podobno delujejo generatorji orgonske energije.

»Zanimivo je to zato, ker se to energijo da programirati. Iznajditelj elektronskega mikroskopa Royal Raymond Rife (1888 –1971), je bil tudi prvi, ki je odkril določene frekvence bakterij in trdil, da se da z zvokom zdraviti bolezni, ki jih povzročajo bakterije. Luc Montagnier (1932), francoski virolog, nobelovec, odkritelj HIV virusa, pa je v svoji zadnji raziskavi ugotovil, da se začne DNK v celici pod frekvenco približno osmih hercov (Hz) rekonstruirati. Osem hercov pa pomeni frekvenco Zemlje. To se pravi, dokler vibriramo s tem poljem Zemlje, smo zdravi. Vse, kar ruši to frekvenco zemlje, denimo elektrosmog, nam krha zdravje.«

Zvok lahko premika tudi fotone. To izkorišča nova tehnologija laserjev, ki je povezana z zvokom (acustic laser). Z zvokom se da nadzirati vreme. Na spletu lahko najdemo opis uradnega patenta za nadziranje orkanov in tornadov z zvokom (hurricane and tornado controle device). Obstaja tudi tehnologija, ki jo je naredila Dule university v ZDA, kako se da z zvokom narediti stvari nevidne.

Že mnoge starodavne civilizacije, denimo stari Egipčani, pa so z zvokom levitirali stvari in jih premikali po prostoru. Tudi piramide so zelo glede na zahtevnost in natančnost gradnje verjetno gradili s pomočjo tehnologije zvoka.

 

REDEFINICIJA ZVOKA IN NJEGOVIH LASTNOSTI

Celotna definicija zvoka ne drži, še pravi Matej.

»Teorija o zvoku govori, da je zvok koncentrično gibanje molekul atomov zraka in to naj bi bilo linearno, to pomeni, če dvignemo glasnost, se bo več molekul zraka premaknilo. A zvok ni čisto linearen. Zvok naj bi bil počasnejši od svetlobe, a tudi to ne drži. Ker so že naredili znanstvene preizkuse, kjer lahko zvok v določenih pogojih potuje hitreje kot svetloba.

Koncentrično gibanje molekul zraka – to tudi ne drži čisto. Za to je primer novodobna tehnologija, ki bo verjetno zamenjala celotno tehnologijo zvočnikov in slušalk.

Iznajditelj Woolf Norris je izkoristil hipersonični zvok – Hypersonic sound and other inventions ( tehnologija omogoča, da zvok ni fokusiran, ampak nastane tik pred ušesi. Največji odkupnik tega iznajditelja je seveda vojska).«

 

avtor članka: Tatjana Svete za revijo Misteriji

Odprta Sreda – Predavanje Matej Gobec: Zvok onkraj zavesti,

 


15451195_10154178540177005_1817162863_n

Zvok se lahko uporablja za mnoge različne aplikacije, katere so v novodobnih krogih še precej nepoznane. Seminar bo govoril o tehnologiji povezani z zvokom, kako zvok in frekvence vplivajo na našo zavest in kako preko zvoka in glasbe dvigniti zavest človeštva.

Sklopi predavanja:
1. Predstavitev predavatelja in njegovega dela.
2. Redefinicija zvoka in njegovih lastnosti.
3. Novodobne zvočne in frekventne tehnologije.
4. Zvok kot novi potencialni vir energije.
5. Zavest in vpliv zavesti na materijo.
6. Glasba kot orodje za spremembo družbe in dvigovanje zavesti.

 

 

OSEBNA IZKAZNICA MATEJA GOBCA

15451247_10154178540867005_1032518145_n

Matej Gobec je študiral na SAE inštitutu v Ljubljani. Ima več kot petnajstletne izkušnje v glasbeni produkciji. V svoji karieri je ozvočil več kot tisoč dvesto koncertov. Svoj vrhunsko opremljen snemalni studio ima v Ljubljani. Sodeloval je s svetovnimi glasbenimi imeni kot so Fishbone, Dub trio, New York Ska-Jazz Ensemble, Los Explosivos, kot tudi z mnogimi slovenskimi ustvarjalci. Trenutno skrbi za produkcijo in koncertni zvok najodmevnejše slovenske umetniške zasedbe Laibach.

MOČ ZVOKA – članek v reviji Misteriji

14593379_10153981950117005_2051980563_n14550723_10153981950112005_1954490029_o14522600_10153981950122005_1362532701_o

DODATNO

Dokumentarni film Song of the New Earth nam na zelo poseben način spajanja sodobne znanosti in starodavnega mističinega znanja, preko zvoka.

Gre za dokumentarec, katerega lahko “gledate” tudi z zaprtimi očmi in tako še bolj občutite izjemno moč zvoka.

 

Razcvet zavesti – Knjiga Viktorije Kos

Človek skuša spoznati samega sebe in vse, kar ga obdaja. Ker deluje le s čutili in razumom, se sooča z omejitvami in se vrti v krogu. Modreci pravijo, da je naša zavest potopljena v spanec, zato ne moremo zares uživati življenja. Kako lahko postanemo zavestno, svobodno bitje? Knjiga “Razcvet zavesti” opisuje razvoj človeške zavesti.

razcvet_zavesti

 

Razkriva notranjo pot, po kateri so hodili Pitagora, Buda, Sokrat, Rumi, Kabir idr. Besede modrecev in slikovite zgodbe ter prispodobe nam pomagajo razumeti, kaj naj bi storili, da se prebudimo in zaživimo zavestno in radostno. To je mogoče s pomočjo starodavne metode, ki nam je na voljo tudi danes.

SPREMNA BESEDA prof. dr. Igor Kononenko:

 

Današnja civilizacija kuje v nebo razum, pozabila pa je na bistvo človeka, na njegovo srce in na njegovo Zavest, na notranji čut, etiko in Ljubezen. Znanost in razum imata svoje meje, ki onemogočata »znanstveno« razumevanje bistva življenja. Pravzaprav se znanost nikoli ne sprašuje, s kakšnim namenom je vesolje nastalo in čemu je namenjeno človeško življenje. Znanost nas je degenerirala v biološke robote, le malo sposobnejše od živali, kar nas opravičuje, da danes vladamo svetu in si lastimo pravico do onemoglosti izkoriščati vse, kar nam ta čudoviti planet nudi. Brezsrčno izkoriščamo živalski in rastlinski svet, ob tem pa brez pomisleka izkoriščamo tudi sočloveka, saj je vse skupaj zgolj »boj za preživetje«.
Pa vendar nas modreci iz vseh obdobij in kultur (pa tudi vrhunski znanstveniki, ki so vsi po vrsti tudi globoko duhovni ljudje) opozarjajo, da ima človeško življenje globlji namen in pomen. […] Resnico lahko spozna in Modrost doseže samo človek čistega uma in srca, ki je razširil svojo Zavest preko meja razuma in preko omejenega intelektualnega znanja, odvrgel vsa slepila in želje po materialnem, premagal egocentričnost ter se zlil z Oceanom zavesti, postal eno z Virom vsega, z Bogom.
Razcvet zavesti je jedrnat in poglobljen pogled v bistvo duhovnega iskanja. Spontano, v pogovoru dveh prijateljev razkriva globoka duhovna znanja, ki so poznana vsem duhovnim tradicijam, tako Vzhoda kot Zahoda. Zbirka citatov v knjigi, ki si jih prijatelja pripovedujeta, je preprosto čudovita. Branje modrosti bralca prevzame in ga občasno popelje v stanje meditacije, saj modrost lahko zares sprejmeš šele, ko umiriš svoj um in odpreš srce, da jo začutiš z vsem svojim bitjem. Knjiga nas pripelje do bistva življenja in edinega, kar pravzaprav iščemo v življenju, do Ljubezni.

 

Nadaljujte z branjem

Nedualizem, razmišljanje o vprašanju “Zakaj je tako malo res srečnih ljudi”

Sodobna družba nas vzgaja v zavedanju, da smo nekaj ločenega od celote. Vendar se večinoma srečujemo z mnogo trpljenja na osebnem in globalnem nivoju. Človeštvo je daleč od harmonije. Ali je mogoče, da je vzrok temu prav naš občutek ločenosti? Po čem ljudje prvavzaprav hrepenimo? Zakaj so naši poizkusi zapolnevanja tega hrepenenja večinoma neuspešni ? Zakaj je tako malo res srečnih ljudi?

Morda odgovore na te težave daje nedualizem. Beseda, razmišljanje, pogled na svet, ki postaja vedno bolj aktualna tema v zahodnem svetu, celo v sodobnih znanstvenih krogih (kvantna fizika, nevroznanost itd.). V Sloveniji je žal dokaj slabo poznan, čeprav je o njem pravzaprav pisal že naš Martin Kojc v knjigi Učbenik življenja skoraj stoletje nazaj.

 

Beseda nedualizem je prevod sanskrtske besede advaita, ki pomeni preprosto »ne dva«. Usmerja nas proti polnosti življenja tukaj in sedaj, k intimnosti in ljubezni onkraj besed, stran od kakršnekoli ločenosti. Kljub navideznemu obstoju raznovrstnosti obstaja le eno univerzalno bistvo, ena zavest.

Sporočilo nedualizma pravi, da sreča, mir in blagostanje izhajajo le iz prepoznanja naše izvorne narave, ki je enaka oziroma ista pri vsakem bitju. Mnogokrat imenujejo to naravo z enostavnim izrazom – zavest.

Prepoznanje se večinoma zgodi preko procesa razkrivanja iluzij – o samem sebi. Ko prepoznamo tisto, kar nismo, se razkrije tisto, kar smo. Vendar pa je ta proces samoraziskovanja podoben nekakšnemu procesu umiranja, saj odmira znano in poznano v nas samih.

In ker je naš nezavedni največji strah povezan ravno s strahom pred izgubo lastne individualnosti, le resnično iskreni in neustrašni raziskovalci uidejo skozi “šivankino uho” resnice in se jim skrivnost življenja razkrije. Umreti mora naša identiteta, da lahko zažari naša večna in nespremenljiva narava.

file-page1 file-page2

 

Vabilo na intenziv z Jamesom Eatonom, ki bo v začetku junija 2016.

Junija prihaja James Eaton ponovno v Slovenijo! To predstavlja v našem prostoru edinstveno priložnost, da bodisi poglobimo raziskovanje nedualne realnosti bodisi jo začnemo s pomočjo Jamesovega subtilnega vodstva odkrivati. Sam proces raziskovanja nam tudi omogoča, da pogledamo na naše težave (psihološke ali fizične) iz popolnoma nove perspektive, perspektive svobode.
Več na

Sorodne objave

Ramana Maharshi

Adyashanti in Gangaji

Ko zlo nima čemur nasprotovati, izgine samo od sebe

13124636_1102697489753319_6600991774814151705_n

So privatizacija vode in drugih naravnih resurzov ter njihovo zastrupljanje, GSo, TTIP , Chemtrailsi, obvezno cepljenje, brezkompromisno plenjenje in kapitalistično zasužnjevanje množic, sistematično poneumljanje otrok ter ostali “napori” centrov moči v osnovi resnično nekaj slabega ali pač dobrega?

Dejstvo je, da apatičnega, amorfnega , inertnega in indifirentnega večinskega deleža populacije ne premakne nič, razen skrajno skrajne razmere oz. odzunaj stimulirani dogodki, provokacije in zaostrene situacije, ki so doslej peljale le od revolucije do revolucije, preobratov na oblasti, linčanja kraljev in carjev ter nepredstavljivega prelivanja krvi skozi vso zgodovino.

Morda imamo tokrat ob nastopu ekstremnih razmer vendarle epohalno priložnost ne izvesti revolucije navzven temvec navznoter Tj. ne proti njim , navideznim nasprotnikom, temveč ZA NAS

Še vedno pa smo večinoma s pozornostjo pri njih, čakamo njihove nadaljne korake namesto da bi načrtovali prve naše SKUPNE.

Lao Tzu: “Novi počeci su često prerušeni u bolne završetke!” – 8 životnih istina koje će vam promijeniti život

 1.Zlo umire kada se ignorira

“Ne dajte zlu ništa na što bi se moglo usmjeriti i ono će nestati samo od sebe.”
2. Promjena je neizbježna – prigrlite je

“Ako shvatite da je sve podložno promjeni, nećete se pokušavati čvrsto držati bilo čega. Ako se ne plašite umiranja, nema toga što ne možete postići.”

“Novi počeci su često prerušeni u bolne završetke.”

 

DILEMA: Zakaj se ne bi nehali pogovarjati o zlu in bi se raje pogovarjali o dobrem?

 

Kako lahko v svetu, kjer nam najboljše ni dovolj dobro; in je dobro večini ‘šit’, govorimo le o dobrem? In v bitki za najboljše smo postali najslabši. Ko izločiš laž, ti ostane resnično. Tako po Sokratu. A škoda, ker ima edini prav. Ne moreš mimo slabega. Šele ko vse, kar je slabo za VSE, izločiš in pogledaš, kaj ti je ostalo, lahko spoznaš, kaj je dejansko dobro. Ne boljše. Ne najboljše. Dobro. Drek leti na nas. Lahko ga mečemo naprej okrog na druge, lahko pa v njem sadimo rožce. To je alternativa danes…

Najprej moramo poznati celotno zgodbo, da se šele potem lahko opredeljujemo. Obstaja namreč tudi lažno dobro in navidezni humanizem, čemur zlahka pademo v past, če se nekritično predajamo raznim vplivom.

Navidezno oz. lažno dobro ter delavci luči so nemalokrat zgolj prefarbano zlo. Previdnost v obliki nabirke znanja, vedenja, modrosti in intuicije morda komajda zadostuje.

Sploh vemo kaj je zlo? Kako deluje? Kaj ga sproži?

Svetloba in toplota kot jih zaznavano sta relativni kolicini, nastaneta šele v interakciji s pogoji na zemlji, ki omogočijo, da ju človek lahko zazna.

Tako kot sta svetloba in toplota relativna, sta tudi dobro in zlo relativna in obstojeca pač le v konceptu dualizma oz. naše stopnje zaznave

Naša omejena zavest in dojemanje temeljita v dualizmu. Drugace ne znamo, le malokdo pa se sploh zaveda, da obstaja karkoli presega polaritete. Zlo in dobro sta polaritete dualizma. Presežemo jih ne zaradi nase omejenosti in obsedenosti z opredeljevanjem ter sodbami. Preseganje reflektira ignor tako zlemu kot dobremu, odmik potrebi po sodbah in opredeljevanju.

Inspirira me rek LJUBEZEN NE VE SAMA ZASE. Vse dokler bo zavedanje in opominjanje na JAZ, MENE, MENI, MOJE, NAŠ, NAŠE…ne more biti mesta resnicnemu ZAVEDANJU LJUBEZNI ENOSTI DOBREMU

 

 

 

 

13125022_1102697549753313_7547402171717316589_n

Pomembno izhodišče razmišljanja o dobroti

1. pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni
2. “The hottest places in hell are reserved for those who in times of
great moral crises maintain their neutrality” M.L.King

Človek pa razpet med tema dvema rekoma, ko eden svari glede dobrih del, drugi agitira k akciji in odgovornosti, vsak pa lahko zelo radikalno predstavljata nasprotujoče si skrajnosti, mi pa v PASTI, ker nimamo fokusa naravnanega na notranji svet, vodstvo, intuicijo

Videti dobro kakorkoli, pomeni soditi…vrednotiti …ocenjevati…..seveda nujno na osnovi naših vzorcev…miselnih konceptov….ideologije…Vsekakor še vedno živimo posledice naše skupne klime, ki jo na dnevni bazi soustvarjamo, trenutno se predvsem še vedno le parcialno ukvarjamo z simptomi bolezni , katero sami raznašamo okrog.

Zamenjujemo namreč cilj in sredstvo , npr. cilj preživeti vsekakor mora biti podrejen principu živeti.
Zgodilo se bo neizogibno…..kot vedno in vsakič.Tudi ta trenutek je izraz neizogibnosti, ki pa je odvisna ….žal tudi od tistega 90% amorfnega in naprogramiranega deleža populacije, ki sploh ne razmišlja suvereno oz ni razmišljal o globalnih vprašanjih. Ostalih 10% razmišlja, ampak od tega odloča morda zgolj 0,1 %.

Meni zato neprecenljivo: Pravilna neposredna orientacija, direktna neposredna zaznava in dojemanje, intuitivno avtonomno odlocanje navezava na vir in generiranje lastnih misli ter prava,iskrena ljubezen brez new age pridiha je kot edina varinata sferičnega , holističnega oz. celovitega dojemanja realnosti lahko pot rešitve vseh zapletov, pogoj za vse aktivistične dejavnosti na mikro kot makro nivoju

 

Sorodne objave

ALI ZLO OBSTAJA?

Etike v strojih ni moč pričakovati, le pri ljudeh – intervju z dr. Kononenko Igorjem, predstojnikom Katedre za umetno inteligenco

 

IMG_5112

Etike v strojih ni moč pričakovati, le pri ljudeh

Citat: Računalniki so bistveno hitrejši, zmogljivejši in imajo več pomnilnika, razviti so bili novi algoritmi, a temeljni principi so ostali enaki. Tako, kot so bili takrat, da rečem, računalniki neumni, so tudi danes. Karikirano rečeno imamo z njimi precej preglavic, namesto da bi nam pomagali, nam komplicirajo življenje.

Katja Petrovec

Bilo je leta 1982, ko je Igor Kononenko diplomiral in na povabilo profesorja Ivana Bratka ostal na Fakulteti za računalništvo in informatiko, da bi raziskoval področje umetne inteligence. To povabilo je takoj zagrabil, pove, bil je navdušen nad algoritmi, nad možnostjo, ki se mu je odpirala, saj je kot študent dejansko verjel, da lahko računalnik nadomesti človeka. Danes je seveda drugačnega mnenja. Kakšno je to, lahko spoznamo, še preden potrkamo na vrata njegovega kabineta. »Končni cilj strojnega učenja je znanje. Končni cilj človeškega učenja je modrost,« piše tam v angleščini.

Kakšen odnos gojite danes do umetne inteligence, tako poklicno kot zasebno?

Umetna inteligenca je orodje in gotovo koristno, a vsako orodje se lahko koristno uporabi ali zlorabi. Danes je precejšnji del računalniške znanosti podrejen finančnemu sistemu, kar pomeni, da tisto, kar raziskujemo, v veliki meri služi povečevanju dobičkov, kar meni osebno nikakor ni všeč.

Kako to, da je postala umetna inteligenca srž vašega raziskovanja?

Že zaradi same želje po razumevanju, kdo sem jaz in kaj zmore moj razum. To, da se računalniki lahko učijo, da lahko izpopolnjujejo svoje znanje, me je res pritegnilo. Moje področje je od vsega začetka predvsem strojno učenje, razvoj algoritmov, ki se učijo na osnovi preteklih podatkov, znanj, na osnovi izkušenj izpopolnjujejo svoje delovanje.

Se je pa najbrž umetna inteligenca v teh več kot 30 letih precej spremenila.

Bistvena sprememba je v napredku tehnologije, kar pomeni, da so računalniki bistveno hitrejši, zmogljivejši in imajo več pomnilnika. Seveda so bili razviti novi algoritmi, a temeljni principi so ostali enaki. Tako, kot so bili takrat, da rečem, računalniki neumni, so tudi danes. Karikirano rečeno imamo z njimi precej preglavic, namesto da bi nam pomagali, nam komplicirajo življenje.

Torej niste eden tistih, ki so prepričani, da so lahko računalniki velika nevarnost za človeštvo?

Nevarnost za človeštvo je vedno človek, tisti, ki lahko zlorabi. Računalnik je orodje, zelo močno orodje, in močnejše, kot je to, večja je človekova odgovornost. Vemo pa, da ljudje niso ravno odgovorni. Skrbi jih le zase in za svoje osebne koristi.

So na področju umetne inteligence, računalništva, organi, ki bi nadzorovali to področje, do kod torej sme človeška želja po ustvarjanju nečesa podobnega sebi? Kje so tudi etične meje?

Ločevati je treba med organi in pravnimi zadevami ter etiko. Etika in pravni sistem sta na žalost precej ločena. Jasno, da se poskuša z zakoni ter takšnimi in drugačnimi regulacijami nadzirati, a življenja se zares nadzirati ne da. Bolj kot je pravni sistem zapleten, manj služi dejanskemu namenu in se izkorišča za zlorabe. Etika pa izvira iz človeka, njegove zavesti, ozaveščenosti in edino etika lahko reši človeštvo ter postavi prave meje. Današnji sistem, ki bazira na dobičku, se ne ozira na etiko. Takoj ko je v igri denar, etika odpade.

Koliko je etike na področju umetne inteligence? Morda si le utopično predstavljamo, da je bila na začetku le gola želja po raziskovanju, medtem ko danes v Silicijevi dolini poteka prava dirka po boljših orodjih.

Ta dirka je pogojena z denarjem in etika je tipično postavljena na stranski tir. Seveda je prisotna v akademskih krogih pri resnih raziskovalcih, ki se ne ozirajo na dobičke in denar. Velika večina vrhunskih raziskovalcev so globoko zavestni in etični ljudje, ampak saj veste, denar človeka pokvari, sistem ga prisili v boj za preživetje in tekmovanje in zmagujejo tisti, ki si pridobijo več denarja.

Vrniva se nazaj in razloživa, kaj pravzaprav pomeni umetna inteligenca. Kako jo razlagate na fakulteti?

Računalnikom pravijo danes informacijski sistemi, kar je narobe. Računalniki so stroji, ki slepo sledijo ničlam in enicam, nič drugega. Računalniki procesirajo podatke in ne informacije, so pa pri tem izredno hitri. Algoritmi so danes že tako zapleteni, da dajejo celo vtis zavestnega in čustvenega obnašanja. Toda računalniki so slepi, so avtomati, ne procesirajo informacij, kajti te nastanejo takrat, ko nekdo interpretira, razume te podatke, to pa lahko naredi le človek. Šele takrat lahko govorimo o procesiranju informacij. A ker je veliko lažje, govorimo, da se računalnik uči, procesira informacije, generira novo znanje, kar pravzaprav ni res, računalnik procesira podatke, ki jih potem interpretira človek.

Zanimiv je primer računalnika Deep Blueja, ki je na neki točki premagal svetovnega prvaka v šahu Garryja Kasparova. Ali je torej računalnik dosegel človeško inteligenco?

Tu so mnenja deljena, moje stališče je, da je računalnik avtomat, ki bo postajal bolj in bolj sposoben. Ko govoriva o inteligenci, morava tudi definirati, kaj to je. Mnogi mešajo človekovo inteligenco s strojno, ker človekovi inteligenci pridružujejo tudi zavest, torej vse, kar je povezano s človekovo svobodno voljo, ustvarjalnostjo, etiko, tistim, kar nas naredi ljudi. Če inteligenci dodamo zavest, dobimo človeka. Sama inteligenca po sebi pa je sposobnost, ki jo lahko izmerite, s tem, da obstaja vrsta različnih tipov inteligenc in inteligenčnih testov, ki merijo posamezne vidike sposobnosti. Ko govorimo torej o inteligenci, tipično mislimo človeško in se nam zdi, da je sposobnost plus zavest tisto, kar tvori inteligentno bitje. Če se vrneva k umetni inteligenci, pri njej lahko govorite le o sposobnosti in ne o zavesti. Moje stališče je, da stroji nikakor ne bodo postali zavestni, lahko bodo imitirali človeka, in to zelo dobro, lahko bodo dajali vtis zavestnega bitja, dejansko pa bodo le avtomati, ki bodo slepo sledili ničlam in enicam, kar pomeni, da etike v njih ne moremo pričakovati. Pričakujemo lahko le etiko in odgovornost na človeški strani.

To tudi pomeni, da bi lahko bili stroji, računalniki na neki točki zmogljivejši od ljudi?

Saj so že. Pri določenih vrstah inteligence so bili že na začetku bolj sposobni. Na primer pri računanju aritmetičnih operacij so že od vsega začetka hitrejši od ljudi, v sposobnosti pomnjenja so nas tudi že prehiteli in tako naprej. Lahko rečemo, da so stroji bolj inteligentni, kot lahko tudi rečemo, da so opice na določenih področjih bolj inteligentne, saj nekatere naloge in inteligenčne teste bolj učinkovito rešujejo kot mi. Zakaj, ker imajo boljšo strojno opremo , ki jo potrebujejo za preživetje.

V vašem življenjepisu lahko preberemo, da se ukvarjate z nevronskimi mrežami in kognitivnim modeliranjem. Kaj to pomeni?

Tisti višji kognitivni procesi, ki naredijo človeka sposobnejšega od živali, so sposobnosti učenja, logičnega sklepanja, povezovanja, abstrahiranja in tako dalje. Modeliranje teh procesov in uporaba teh modelov v računalniških algoritmih pa nam omogoča, da rešujejo bolj kompleksne naloge tudi računalniki. Ti znajo danes reševati probleme, ki si jih včasih nismo niti predstavljali. Omenili ste Deep Blue, ki je premagal, da tako rečem, človeka v šahu. Zanimivo je, da Deep Blue ni imel veliko kognitivnih inteligentnih sposobnosti, imel pa je velike hitrosti in veliko spomina, tako da je bil brute force (surova sila, op.a.) bolj odločilen kot sama umetna inteligenca. Pri igrah, ki so bistveno težje od šaha in kjer ta brute force ne pomaga, pa so bili algoritmi strojnega učenja odločilni.

Nevronske mreže si lahko najbrž predstavljamo enako kot možgane?

Možgani so sestavljeni iz približno 10 na 11. potenco nevronov, vsak od teh pa je superračunalnik. Vsaka človeška celica je superračunalnik, ki jo do neke mere že razumemo, večino stvari, ki se v celici dogajajo, pa še vedno ne. Umetne nevronske mreže, ki se jih modelira na področju umetne inteligence, so zelo huda poenostavitev. Nevrone, ki so sami po sebi tako kompleksni, da jih ne znamo modelirati, poenostavimo na zelo preproste procesne enote, ki znajo seštevati in še nekaj drugih podrobnosti, ter pošiljati tisto, kar seštejejo, naprej drugim nevronom. Umetna nevronska mreža nastane, ko povežete zadostno število teh nevronov med seboj po določenih pravilih učenja in potem se lahko taka mreža nauči reševanja precej težkih problemov.

Glede na to, kako malo so naši možgani in nevroni raziskani, smo pač ničkolikokrat inteligentnejši od strojev.

S tem se popolnoma strinjam, le da naše sposobnosti precej omejujemo sami s svojim načinom logičnega razmišljanja, načinom vzgoje, ker smo postali v tej civilizaciji zelo razumski. Tudi celotno šolstvo je usmerjeno v logično sklepanje, v razum, medtem ko smo tisti intuitivni del precej zanemarili. Intuitivni del pa je osnova ustvarjalnega dela, osnova umetnosti in tudi znanosti, zato da greste naprej. Tukaj je prava ustvarjalna moč človeka.

Tudi s tem se ukvarjate, z duhovnostjo. Kako se prepletata dve tako različni področji, kot sta računalništvo in duhovnost?

Takoj, ko rečete duhovnost in zavest, ste že na področju, ki ga naša današnja logična znanost ne more obravnavati. Zavest je nekaj subjektivnega, inteligenca pa objektivnega. Z inteligenco, s sposobnostjo, se znanost lahko ukvarja, z zavedanjem, etiko in subjektivnim svetom človeka pa ne. Vendar je subjektivni svet najpomembnejši za vsakega človeka, kajti celotni svet vedno doživljamo preko sebe in subjektivnih občutkov. Seveda je vmes razum in šolstvo in vsa logika, a v končni fazi je vse, kar doživljamo, subjektivno. Danes znanost takšna, kot je, zahteva, da je vse objektivno preverljivo, dokazljivo, ponovljivo, opisljivo. Subjektivni svet pa ostaja neznanka za znanost.

Ste imeli kdaj težave ločevati med znanostjo in subjektivnim svetom oziroma kako se prepletata pri vas?

Subjektivnega doživljanja ne morete nikoli popolnoma odrezati, kajti pri vsem, kar počnete v življenju, je prisotna vaša subjektivnost, zavest. Obstaja pa meja in ta me je dolgo begala, dokler si nisem razjasnil, da obstaja. Pri tem mi je pomagala matematika, ker ta zelo natančno postavi to mejo, torej mejo logiki, algoritmom, razumu. Dokazana je bila že pred 70 leti in govori o tem, da vse ostalo, kar je čez to mejo, logiki in razumu ni dosegljivo. To je matematično dokazano.

Je problem naše družbe, da si ne prizna, da vsega vendarle ni mogoče dokazati?

Danes se nekako kuje v nebo ratio – razum kot tisto, kar nas bo odrešilo. Če nas lahko kaj reši kot civilizacijo, je to etika, človekova zavest. Brez tega, le z razumskim pristopom, je ta civilizacija obsojena na propad. Zavest in etika hkrati pomenita vrednote in človeške vrednote so nekje v ozadju glede na prioritete, ki jih postavlja današnja civilizacija. Brez vrednot pa ne more preživeti na dolgi rok nobena civilizacija.

Rekli ste, da ste na neki točki ugotovili, da računalnik ni vsemogočen. Kako je prišlo do tega spoznanja?

Skozi osebno izkušnjo. Razum pri tem ne pomaga, ta je kvečjemu ovira, osebna izkušnja pa te lahko prepriča v bistvo življenja. Kot sem rekel o meji med znanostjo in duhovnostjo ali če hočete razumom in zavestjo, dokler si v razumu, si na tej strani in ono stran ignoriraš. Ko pa imaš osebno izkušnjo – in zavest to je, to ni več verjetje, ampak vedenje. Takrat veš. Dokler si v razumu, gre za verjeti in to je zanimiv paradoks, ker mnogi mislijo, da to, kar je v znanosti, je vem. Ni res, kajti v znanosti je med tabo in realnostjo nek posrednik, in to je učitelj, neka avtoriteta, knjiga, znanje pač. Ko gre za posredno izkušnjo, gre za verjamem, ker verjameš v tisto izkušnjo, ko pa imaš ti neposredno svojo osebno izkušnjo, takrat veš. Študentom zelo rad povem zgodbo o pomaranči.

Povejte jo še nam.

Pride nekdo, ki še nikoli ni poskusil pomaranče, in vpraša: »Kakšnega okusa je pomaranča?« Začneš razlagati: »Malce je kisla, malce sladka, podobna limoni, a limona je bolj kisla. Mogoče je podobna mandarini, a je vseeno drugačna.« On vse to razume, a pravi: »Imam neko sliko, predstavo, verjetje v to, a še vedno ne vem, kakšnega okusa je.« Ker je kemik, pokličemo profesorja s kemije in ta mu razloži, kaj je v soku pomaranče, kakšni elementi. On vse to razume, ker sta oba kemika, a pravi: »Imam neko predstavo, verjamem, da je vse to res, a še vedno ne vem, kakšnega okusa je pomaranča.« Nato pokličemo nevrofiziologa, ki mu razloži, kaj se zgodi v ustih in možganih, ko ugriznemo v pomarančno in on vse to razume, a na koncu reče, »jaz ne vem, kakšnega okusa je pomaranča«. Potem pa gre k branjevki in jo vpraša, kakšnega okusa je pomaranča. Ona reče: »Jaz ti tega ne morem povedati, izvoli, poskusi.« On ugrizne v pomarančno in reče: »Aha, zdaj pa vem

Se večina znanstvenikov zaveda tega ali še vedno verjamejo?

Na žalost se jih precej ne zaveda tega. Kot je dogma v religiji, ker verjameš v nekaj, kar je zapisano, je veliko dogme v znanosti in tudi medicini. Osebna izkušnja je močno zapostavljena, ker smo v razumu, vse, kar je subjektivnega, pa pometemo pod preprogo. Vendar, kot je rekel Albert Einstein: »Vera brez znanosti je slepa, a znanost brez duhovnosti je hroma.«

vir Dnevnik

 

Distopija in razkroj družbe ali preusmeritev k vrednotam humanizma, etike in trajnostnemu razvoju sveta z preusmeritvijo pozornosti na razvoj človeških vrednot in zavesti

Zgodilo se bo neizogibno…..kot vedno in vsakič. Tudi ta trenutek je izraz neizogibnosti, ki pa je odvisna od kolektivne inercije….žal tudi od tistega 90% amorfnega in naprogramiranega deleža populacije, ki sploh ne razmišlja suvereno oz ni razmišljal o globalnih vprašanjih. Ostalih 10% razmišlja, ampak od tega odloča morda zgolj 0,1 %.

Živimo posledice naše skupne klime, ki jo na dnevni bazi soustvarjamo. Človeštvo  se upira  spremembam in ker so pozabili kaj je to biti  posameznik svobodnega neodvisnega razmišljanja,  še naprej ignoriramo svoje okolje, našo človeškost, posledično bomo na koncu potencialno  zadovoljni, samovoljni in nevedni ter krivi uničenja našega planeta, skupnega in edinega doma. Vedno znova so krize in revolucije prerazporejale resurze in bogastvo in vedno znova so eni ali dobivali nazaj ali izgubljali skozi celotno znano zgodovino. Zmagovalci pa in pisali zgodovino kot tudi krojili usodo premaganih ali tistih katerim so pač vladali. Fora po moje je v tem, da se vprašamo zakaj se te drame v osnovi dogajajo, da jih začnemo loviti za pravi konec. Tako pa še vedno gasimo požare, ne da bi vedeli v osnovi kaj jih zares neti. Skratka , predvsem se parcialno ukvarjamo z simptomi bolezni , katero sami raznašamo okrog.

 

Ilustracija stanja kolektivne inercije z Distopijo v filmu

1
v insertu Human dystopia

risanega otroškega filma Wall•e Wall•e Official Trailer
2
v filmu Idiocracy

Film pripoveduje zgodbo o dveh preprostih ljudi, ki sta sprejeta v tajni vojaški poskus mirovanja(hibernacije), ki gre po zlu. Prebudita se 500 let v prihodnosti, ko odkrijeta, da se je svet degeneriral v distopijo, kjer se je oglaševanje, komercializacija in kulturni antiintelektualizem  razmahnil in  povzročil enotno neumno človeško družbo, ki je brez individualne odgovornosti ali posledic.

Preusmeritev  k vrednotam humanizma, etike in trajnostnemu razvoju sveta z preusmeritvijo  pozornosti na razvoj človeških vrednot in zavesti

ZAVEST JE VSE – zaustavitev drvenja v razkroj, polarizacijo in katastrofo in preusmeritev  k vrednotam humanizma, etike in trajnostnemu razvoju sveta z preusmeritvijo  pozornosti na razvoj človeških vrednot in zavesti, kot ključnega dejavnika,  zavest namreč ni samo nekakšen vzporeden pojav možganskih aktivnosti; je nekaj, kar prežema vse vesolje. Zavest ni enostaven proizvod nekega dovolj zapletenega živčnega sistema. Prisotna je v celem telesu in v vsem stvarstvu (povzeto po Ervin Laszlo – madžarski filozof in humanist)

Več TUKAJ

 

Zaključek

 

Lahko pa naredimo marsikaj , kako ne, le problem vidimo z napacnega konca. To da se pricnemo smiselno organizirat je očitno pogojeno s tem , da dočakamo stanje streznenja ob trdnem pristanku na samem dnu. Problem torej ni razprodaja, vojne, lazi , elite, politika depopulacije s hrano …sama po sebi, pac pa naša nepripravljenost in nesposobnost sodelovanja. Distopija je potemtakem kvečjemo potencialni trigger za spremembe.

Materija je večinoma strašljivo prazen prostor«. Natančneje, materija je 99.9999999% prazen prostor” »

planck

»Vsa materija izvira in obstaja zgolj zaradi sile, ki vzburi delček atoma v vibracije in drži trenutni solarni sistem atoma v celoto …Predpostaviti moramo, da za to silo obstaja zavestni in inteligentni um. Ta um je matrika vse materije.«- Max Planck, 1944

 


Citat P. Russela:”Atomi so majhni, kakšno milijardinko centimetra merijo, toda podatomski delci so še stotisočkrat manjši. Zamislite si jedro atoma, povečano na velikost žogice za golf. Celoten atom bi potem imel velikost nogometnega stadiona in elektroni bi bili kot grahova zrna, krožeča na obrobju stadiona.
Z razvojem kvantne fizike so fiziki ugotovili, da tudi podatomski delci še zdaleč niso trdni objekti. Dejansko sploh niso materialni. Nemogoče jih je prijeti in izmeriti. Večinoma izgledajo bolj valovanja kot pa delci. So kot nejasen oblak potencialnega obstoja, brez določene lokacije. Karkoli že je materija, ima zelo malo ali nobene fizične substance.

Naša predstava materije kot trd(n)e stvari je, tako kot zelena barva, kvaliteta, ki se pojavi v zavesti. Je model tega, kar naj bi bilo »zunaj nas«, toda kot pri večini modelov, se precej razlikuje od tega, kar se v resnici dogaja okoli nas.

Već v objavi ZAVEST JE VSE

Vse je v zavesti! Dejstvo, da so vse naše izkušnje – vse naše zaznave, vtisi, sanje, misli in občutki – oblike, ki se pojavljajo v zavesti

Vse je v zavesti
Ključ do tega alternativnega pogleda je dejstvo, da so vse naše izkušnje – vse naše zaznave, vtisi, sanje, misli in občutki – oblike, ki se pojavljajo v zavesti. To sicer ne izgleda vedno tako. Ko vidim drevo, se mi zdi, da vidim neposredno drevo samo. Toda znanost nas opozarja, da se dogaja nekaj povsem drugega. Svetloba, ki vstopa v oko sproža kemijske reakcije v mrežnici, ta pošilja elektrokemične impulze vzdolž živčnih vlaken v možgane. Le ti predelujejo tako prejete podatke in nato ustvarijo lastno podobo o tem, kaj je tam zunaj. Sledi občutek, kot da opazujem drevo. Toda kar dejansko doživljam ni drevo samo, temveč le podoba, ki se pojavi v zavesti. To velja za vse, kar doživljam. Vse, kar vemo, zaznavamo, ali si predstavljamo, vsaka barva, zvok, vtis, vsaka misel ali občutek je oblika (forma) v naši zavesti. Vse je oblika (in-formacija) v zavesti. Na začudenje mnogih se je svet »zunaj nas« izkazal za precej drugačnega od sveta naših izkustev. Pomislimo na našo zaznavo zelene barve. V fizičnem svetu je to svetloba določene frekvence, toda svetloba sama ni zelena. Prav tako električni impulzi, ki potujejo od oči do možganov, niso zeleni. Barve same po sebi ne obstajajo. Zelena barva, ki jo zaznamo je kvaliteta, ki se pojavi v zavesti kot odgovor na to frekvenco svetlobe. Obstaja samo kot subjektivno izkustvo v naši zavesti.
Analogija smiselno razumljenih nepravilno zapisanih besed in percepcije zelene barve drevesa je očitna? Oboje se  zgenerira v zavesti. Vse je torej zavest