Vse ljudi, ki nam je vredno, neprecenljivo in sveto vse kar je povezano z ohranitvijo čiste vode, zemlje, zraka, semen in svobode v pristnih družinskih ter odnosih v skupnostih, Tomo Križnar publicist, aktivist, svetovni popotnik in humanitarni delavec ter borec za pravice zatiranih, imenuje STAROSELCI.
Z navdušenjem nas vse primerja z čistimi ljudmi Nubami v Sudanu in pravi, da avtohtona ljudstva, staroselci oz. domorodci naravno gojijo vrednote, za katere se tudi mi zavzemamo, ko ne podlegamo globalističnim trendom ekstremnega konformizma v potrošništvu in hedonizmu neoliberalističnega in darvinističnega ustroja trenutno vsiljene paradigme.
Staroselci pa smo po njegovem ogrožena vrsta, cilj je namreč vzgojiti poslušnega in nekritičnega človeka robota. Robot je paradigmi sprejemljiv, staroselci pa smo širom sveta obsojeni na iztrebljenje.
Tomo je človek najsijajnejše čistine kar sem jih imel priložnost srečat v življenju, že telefonski pogovor z njim pred nekaj dnevi me je nagnal do ganjenosti solza.
Pred kratkim je objavil članek v sobotni prilogi Dela, katerega mi je preposlal , jaz pa ga z hvaležnostjo delim naprej
»UBIJ SUŽNJA S SUŽNJEM« – NOVA SEZONA! članek iz sobotne priloge Dela Toma Križnarja
- aprila je Nacionalna volilna komisija v Kartumu razglasila rezultate predsedniških volitev. Omar Hassan al-Bashir, ki je prevzel oblast s pomočjo Muslimanske bratovščine in vojaškim pučem leta 1989, je po skoraj tridesetih letih diktature, ponovno izvoljen za predsednika Sudana.
Predstavniki ZDA in EU so nekaj dni pred volitvami izjavili, da rezultatov volitev ne bodo upoštevali.
***
Gornji Nil, Republika Južni Sudan, april 2015
Neskončno nebo. Brezbrižno divje sonce. Okoli in okoli nič. Nič od nič in nobenih sprememb. Na obzorju nizkega trnastega grmovja se vsake toliko pojavljajo le lijaki vrtečega se zraka, ki koncu sušne dobe aprila pometajo razpokano črno puhlico na dnu nekdanjega celinskega jezera in raznašajo fin, kot smukec gladek črn prah. Ta hudičev prah ubija digitalno tehnologijo podobno kot tvojo pamet, da ne more misliti nič drugega kot kdaj, kdaj se bo ta agresivna monotonija nehala. Sili v oči in ušesa in vse odprtine in pore telesa, da tudi beli tujec sam postajaš črn in podoben edini sorodni vrsti življenja na tem delu planeta. Pastirjem, ki z avtomatskimi puškami na ramah peš sledijo krave po brezpotjih nekam daleč proti obljubljenim pašnikom ob Nilu.
Po treh dneh rukanja in butanja v konvoju vojske upornikov SPLA North na poti iz Nubskih gora v Sudanu na severu, skozi prostranstva Republike Južni Sudan južno od meje, se je skozi prestreljeno šipo tovornjaka naposled odprl pogled na modri trak najdaljše reke na planetu. Nalita do roba bregov, vsa mogočna in samozavestna, je tekla iz največjih mokrišč na Zemlji na jugu, koder pasejo krave Dinke in Nueri, skozi deželo Šilukov, ki se največ preživljajo z preprostim pridelovanjem prosa ob bregovih, proti severu, v Saharo. Največjo puščavo na Zemlji, med ljudstva, ki pasejo kamele in se imajo za arabska.
Drevaki v papirusu in goli domačini z velikimi plemenskimi brazgotinami nad očmi, ki so se umivali med kočami iz posušenega blata in slame na brežini so dali vedeti, da smo še vedno v delu Sudana, ki se ima za afriškega. Sredi teh predzgodovinskih podob so se na vzpetini pokazale tudi večje koče, podobne gobam.
Kraljevina Šilukov
Dvor kralja Kwongo Dak Padiet v Fashodi, ki mu Šiluki pravijo reth in se ponaša z osemdesetimi ženami in za ta čas nenavadno pokorščino podložnikov, ki verjamejo, da njihov suveren pooseblja zdravje in vitalno silo in zato tudi spolno moč celega plemena. Ta vas na zahodnem bregu Nila Šilukom ne pomeni samo posvetni sedež moči, ki se je vso zgodovino upiral Kartumu in se zdaj v novi držati tudi prestolnici Jubi, ampak tudi svetišče, v katerem je mogoče komunicirati z znamenitim prvim prednikom Šilukov Nykongom, in starešinami, ki so njegove bojevite potomce pred pol stoletja pripeljali od nekod z juga sem na dobro zemljo ob Nilu, kjer se srečujeta arabski in afriški Sudan. Fashoda je slavna tudi zato, ker sta se decembra 1899 tod srečali britanska in francoska kolonialna vojska. Britanci so skušali povezati svoj kolonialni imperij med Kairom in Cape Townom v smeri sever jug, Francozi pa svojega iz zahoda proti vzhodu. Obe osi sta se sekali točno v Fashodi, zato se je ta kraj na koncu sveta za par dni znašel v središču svetovne pozornosti. Takratni mediji so dvignili paniko, da bo vojna prerasla v svetovno vojno med vsemi kolonialnimi silami. A takrat je vendarle še zmagala pamet. Mirovna konferenca v Parizu je veliko klanje preložila za petnajst let do leta 1914. Francozi so se umaknili nazaj proti vzhodu in prepustili Sudan Britancem.
Razlika med tradicionalno Fashodo in administrativnim središčem Kodokom petnajst kilometrov navzdol ob Nilu je očitna. V Fashodi se pasejo krave in cedi mleko in med in so dvorjani debeli in lepo napravljeni v živopisne rjuhe, ki si jih zavezujejo z vozlom na ramenih. V Kodoku vse sestavljeno iz zidakov in pokrito z pocinkano pločevino propada in obstoja le v različnih fazah rušenja. Table vladnih uradov nove Republike Južni Sudan in nove 193 članice OZN, so vse po vrsti prestreljene, zažgane, razbite, razžrte od rje. Električne žice mrtvo visijo s polomljenih betonskih stebrov; avtomobilov v našem pomenu ni več. Ostale so zgolj zdelane šasije modelov iz petdesetih let, ki oropane vsega kar se je dalo odviti in odtrgati z njih, skupaj s tovornjaki in avtobusi z dolgimi rilci ležijo prekucnjene in na pol vsrkane v suho blato vsepovsod po ulicah. Ki so v resnici kozje steze pokrite z odvrženimi prozornimi in črnimi plastičnimi vrečkami. Zaradi česar cel kraj zgleda kot smetišče nekega post kataklizmičnega časa.
Živa je le tradicionalno vegasta tržnica na glavni ulici. Tam se med preprostimi čajarnami in kuhinjami zvezanimi iz kolov in pokritimi z plastičnimi ponjavami z napisi UNHCR ponujajo šopi sušenih rib, banane in čebula, vrečke soli, čilija in drugih začimb, milo na metre, škarjice in žiletke, vžigalice in baterije, ceneni tranzistorji in MP3 predvajalniki in ostala značilno kitajska kolonialna krama. Vmes visijo na vrvicah iz plastike bele plastične arabske dželabije, dolge temne evropske plastične hlače in kavbojke. In plastične reklamne majice nogometnih klubov v najbolj divjih barvah z napisi Fly Emirates in Air Qatar .
Tam so seveda ljudje. Vse črno ljudi. Shujšani, izmozgani, potrti, prezgodaj postarani ljudje, ki niso dobili nič od tega kar jim je bilo obljubljeno. Nič od miru in blagostanja, ki so jim ga zagotavljali tujci iz Amerike in Evrope, če bodo na referendumu, ki so jim ga organizirali pred štirimi leti po najdaljši afriški vojni, ki so jo beli križarji podpihovali in podpirali od samega začetka dokler ni vzela več kot dva milijona žrtev in pet milijonov pognala v pregnanstvo, izbrali odcepitev od arabiziranih islamskih fundamentalistov na severu, ki jih financirajo sunitski lobiji onkraj Rdečega morja, pa tudi šije iz Irana in tudi novi pohlepni kremplji v Pekingu in Moskvi.
Tam so seveda tudi novi ljudje. Mladi lepi zdravi ljudje. Dekleta in žene, ki bočijo svoje čudovite naravne obline pod plastičnimi kontejnerji z napisi zahodnih humanitarnih organizacij, ki so nastanjene v Kodoku, s katerimi raznašajo vodo z nabrežja Nila. In še bolj naravno seksi fantje, sloki in gibki kot jagulje, močnih belih zob, v novih močeradastih uniformah in starih šlapah. Z kalašnikovkami v rokah postavajo v gručah na križiščih in očitno nekaj čakajo. Ali pa posedajo prav tako v skupinah po čajarnah in izzivalno motrijo tujca, ki si upa mednje peš in sam.
»Havaja! Kaj delaš tukaj?«
Večina se dobro zaveda, da v zameno za nafto, ki jo azijske korporacije s koncesijami na naftnih poljih na drugi strani Nila pošiljajo po naftovodu proti Rdečemu morju, niso dobili nič več kot njen stranski produkt. Plastiko. Plastiko v katero so oblečeni. Plastične majice z napisi Air Qatar in Fly Emirates. Plastiko, ki se jim valja med nogami in razpada podobno kot staro britansko železo. Šobijo se in prezirljivo pljuvajo vsakič ko jih poskušam prepričati, da ne delam za nobeno agencijo OZN, niti za Rdeči križ in World Vision, ki oskrbujeta z najnujnejšo hrano pol milijona IDPs na tem bregu Nila.
IDPs (Internally displaced persons) se uradno imenujejo begunci, ki od začetka vojne v Republiki Južni Sudan med predsednikom Salva Kirrom in njegovim nekdanjim podpredsednikom Riekom Macharjem decembra 2013 bežijo z naftnih polj v provinci Gornji Nil. Vojna v kateri se spopada nova generacija mladih fantov, tokrat iz plemen Dinka in Nuer, je vzela že več kot sto tisoč življenj in pognala v beg večino prebivalstva. Nueri trdijo, da so začeli Dinke zvečer 16 decembra 2013 ko so razorožili Nuere v predsedniški gardi v Jubi. Dinke da Nueri, ki so tisti večer po tem oropali skladišče orožja. Naslednji dan so se spopadi bliskovito razširili na podeželje. Znotraj ograj OZN v Malakalu, glavnem mestu province Gornji Nil in največjem pristanišču na celem toku reke, ki je od začetka vojne že šestkrat zamenjalo gospodarje, se zatekajo oboji. Mesto je na pol požgano, skoraj povsem zapuščeno, ostale so le razpadajoče postelje na vpadnicah, v katerih se menjajo stražarji. Enkrat eni, drugič drugi.
Podobno kot v Kodoku in Malakalu so razmere tudi v Boru, Rumbeku, Bentuiju, Bunchu in drugi krajih zapisanih na zemljevidih afriškega kontinenta z debelimi črkami. Pol stoletja nazaj ko so odhajali Britanci, je bilo mogoče verjeti, da se bodo te prvotne naselbine, ki so služile Arabcem predvsem kot zaribe – trdnjave iz katerih so lovili sužnje, razvile v cvetoča mesta. Optimizem ni bil naiven. Vodo vsako deževno dobo vodo poleg Nila zastonj tovorijo oblaki, ki izhlapevajo naravnost iz pragozdov kongoške kotline. Zemlja je mastno rodovitna, še dobesedno deviška in naravnost vpije po največjih strojih agrobiznisa. Tuje korporacije z geodetskimi posnetki s satelitov dokazujejo, da je ta del Afrike vse do Atlantskega oceana namočen tudi z nafto. Energije je na pretek, vsi potenciali so tu, le izkoristiti jih je treba.
Misija skoraj nemogoče.
»Tukaj sem samo zato, da bi šel nekam drugam.« šepetam na ušesa sogovornikov, ki se na vsakem koraku čudijo od kod sem se vzel.
Ampak od tukaj se ne gre nikamor naprej. Meja s Sudanom je zaprta. Že sem v Gornji Nil na sever Republike Južni Sudan je bilo neznosno težko. Na Visokem komisariatu OZN za begunce v Jubi so mi januarja povedali, da vlada Salva Kirra ne mara nobenih poročevalcev več. Niti tistih, ki se nas na Ministrstvu za informacije še spomnijo, da smo v prejšnji dvaindvajsetletni vojni, ki so jo začeli Afričani na jugu takratnega Sudana leta 1983 z uporom legendarnega Dinke dr.Johna Garanga proti potomcem lovcev na sužnje na severu, pomagali SPLA (Sudan People Liberation Army ) in njihov boj za osnovne človekove pravice spraviti v glavne svetovne medije. Baje da zato, ker z obtožbami o vsesplošni korupciji v vrstah zmagovite SPLA, ki požre vse donacije namenjene osnovni infrastrukturi, razvoju institucij, šolam, cestam, pritrjujemo Omarju Bashirju, ki je že pred referendumom o samoodločbi Južnega Sudana januarja 2011 trdil, da Afričani niso sposobni voditi svojo državo in da bo zato v ostanku nekdanjega Sudana na severu vladalo šariatsko pravo in nobenega spoštovanja do etičnih in verskih manjšin. In najbrž strahu, da bomo objavili, da ne samo Macharjevi Nueri ampak tudi Kirrovi Dinke podobno kot nekoč sudanska vojska na najbolj krute načine izganja prebivalstvo z naftnih polj. Na pot po zemlji čez Republiko Južni Sudan zaradi fevdov med Nueri in Dinkami pa tudi banditov, ki kradejo in pobijajo na svojo pest, ni niti za pomisliti. Komercialnih letov čez ves ta kaos v Kodok ni, zato sem prosil za pomoč Rdeči križ. Niti, ko mi je žena Bojana priskrbela priporočilo slovenskega Rdečega križa, da s svojimi prispevki pomagam pridobivati donacije, me področni direktor Franz Rauchenstein ni upal vzeti niti na skrivaj rekoč, da ga zavezuje obljuba vladi, da s svojimi letali ne bodo prevažali nikogar drugega razen svojih delavcev. Zavrnili so me tudi v World Vision, rekoč, da imajo zavezane roke tudi zato, ker šestdeset odstotkov svojega budžeta polnijo z sredstvi, ki jih po pogodbi dobivajo od OZN. Tudi agencije OZN, podobno kot Kirrova vlada, ne marajo nobenih neodvisnih poročevalcev, razen tistih, ki jih pripeljejo za samopromocijo sami, ker neodvisni kritiziramo neučinkovitost uradnikov in jih prav tako kot Kirrove vladne ljudi obtožujemo korupcije. Če se izve, da so me pretihotapili v Kodok, to lahko ogrozi finančne tokove …
Da mi je uspelo v Kodok šele po dveh mesecih pregovarjanja prijateljev med uporniki v Nubskih gorah onkraj meje v Sudanu, in da sem prišel z komandantom SPLA North Salihom Atlanom, ki pod vrečami semen prosa za sajenje na vojaških tovornjakih tihotapi orožje za Kauniaro, sem moral zamolčati. Kauniaro je ozemlje pod nadzorom SPLA North stopetdeset kilometrov iz Kodoka onkraj meje v Sudanu, na katerega se zaradi sudanske vojske in džandžavidov, ki stražijo savane med gorami že od začetka vojne v Nubskih gorah junija 2011 naravnost z glavnega osvobojenega ozemlja SPLA North ne da. Tudi iz Kodoka ni varno, saj Nueri, ki jih za napade na Dinke oskrbuje Kartum znotraj Sudana, niso daleč. Zato sem moral počakati, da je Salih organiziral sto vojakov in dva Unimog Marcedesova tovornjaka in da so v End Nuba Genocide Coalition v Ameriki zbrali za sto petdeset tisoč dolarjev donacij, ki so plačale nafto in proso in vse o čemer ne upam govoriti.
Kauniaro
Tri gore Kau, Niaro in Fungor na skrajnem vzhodnem delu Nubskih gora, se ponašajo z najbolj fantastično razmetanimi gmotami rdečega granita. Povsod drugje, bi take spomenike narave že zdavnaj razglasili za Narodni park. Zaradi težke dostopnosti skozi močvirja zahodno od Nila in gostih gozdov akacij skozi katere se je težko prebiti in morda tudi lokalne magije, so tri plemena na omenjenih treh gorah kljub pogromu islamskih skrajnežev, ki so jih napadli z koranom in mečem v rokah kmalu zatem, ko jih je Leni Riefenstahl predstavila v svoji knjigi »The People of Kau«, ohranila najbolj od norosti modernega sveta vse okoli njih nedotaknjeno nubsko kulturo. Slike golih, porisanih in brazgotinjenih teles so pritegnile pozornost zahodnih humanistov in umetnikov. V Kauniaro hočem zato, ker verjamem, da potomce Pabla Picasa, Andya Warhola in znanega antropologa Jima Farisa zanima, kaj dogaja zdaj oblečenim lepotcem z puškami v rokah. Morda bo kdo prihitel na pomoč poslednjim neukročenim animistom,ki se niso vdali in se še branijo in jih zdaj najbolj ščitijo prav sovražne vojske vsepovsod okoli njih.
Za naš prehod preko Republike Južni Sudan se ne sme izvedeti, ker nova država ne sme pomagati upornikom v Sudanu, kljub temu, da so bili ti do odcepitve del iste uporniške vojske SPLA. Tako zahtevajo v Washingtonu in Bruslju botri nove države. In tudi Varnostni svet OZN.
Uporniki proti centralni vladi v Sudanu po vsej meji od Darfurja prek Nubskih gora do Modrega Nila združeni v SRF (Sudan revolutionary front) in civilisti pod njihovim nadzorom so prepuščeni sami sebi. Čeprav se iztrebljanje afriškega prebivalstva iz Darfurja nadaljuje enako nasilno kot pred mirovnim sporazumom, ki so ga leta 2006 prav tako vsilili Američani in Evropejci, oziroma korporacije za njimi, ki si skušajo razdeliti naravne vire v Darfurju z Arabci, na interese domačinov pa seveda pozabljajo in zato vsak opazovalec lahko ve, da vojne ne more biti konec, glavni mediji o Darfurju ne poročajo več. To pomlad sem bil priča vsakodnevnim napadom ruskih Antonovov in kitajskih MIGov tako v Nubskih gorah kot v Modrem Nilu. Skupaj z našimi prostovoljci sem snemal razsekane otroke in starce in žene. Pošiljali smo slike in poročila, a kriki na pomoč zahodnih politikov, ki so nekoč izpostavljali ustavitev genocida v Darfur kot svojo prioriteto, očitno ne zanimajo več.
Vojaška hunta Omarja Bashirja v Kartumu ignoranco svetovne javnosti razume kot tihi pristanek, da lahko dokonča svoje delo.
Razmere v obeh Sudanih so videti zvezane v kletke lokalnih fevdov, ki jih nadzorujeta obe vladi, obe vojski, različne milice in različni uporniki. Ampak to sploh ni res. Kletke pokajo. Meje v Afriki niso nič bolj nadzorovane kot na Bližnjem vzhodu. Meje v resnici razpadajo. Podobno kot iz obeh Sudanov tudi iz ostalih ječ, ki so jih pred stol leti zarisali z ravnilom na zemljevid Afrike evropski diplomati, žrtve bežijo kot vedo in znajo. Iz Sahela tisti, ki se ne vdajo agitatorjem islamskega fundamentalizma, bežijo tudi pred sušo, ki jo povzročajo klimatske spremembe. Kam? Na varno. Tja, kjer verjamejo, da vlada spoštovanje človekovih pravic, mir, demokracija, blaginja.
»Mi lahko pomagaš v Evropo?«
Skušal sem biti pošten in iskreno povedal, da v Evropi zaradi kitajskih osvajanj svetovnih trgov ni več dela niti za naše otroke. Da je stabilnost in varnost Evropske unije zgolj mit, ki ga širijo gospodarji, ki se bojijo panike množic. Taktika vsesplošnega poneumljanja v medijih ima za cilj preprečiti da bi se vsega razvajeni zanimali za svoje trpeče človeške brate in sestre. Upal sem povedati, da migrantov iz Afrike moji ljudje doma ne marajo, zato ker vsiljena popularna množična kultura v Afričanih ne vidi nič lepega in krepostnega. Povprečni Evropejec verjame, da so Afričani umazani in zanemarjeni in da prenašajo nevarne bolezni. In travme zaradi vseh teh vojn, ki jih niče več ne razume. Gostoljubnost izginja tudi zaradi strahu da se med begunci utegnejo tihotapiti potencialni teroristi. Islamska država pobira milijone dolarjev v trgovini z ljudmi in z njimi nabavlja novo, vse močnejše orožje za množično ubijanje …
Vsem po vrsti je iz oči še naprej žarela ista vročična želja. Pa tudi jeza, ko sem rekel, da imajo dobro zemljo in dovolj vode in da naj se nehajo pobijati med seboj in začnejo sodelovati in delati.
»Kako naj si pomagamo sami, če pa vi v Evropi in Ameriki podpirate Bashirja?« je bil najpogostejši odgovor.
Več sogovornikov v zadnjih štirih mesecih v obeh Sudanih, se je spomnila škandala iz konca devetdesetih let. Sudanska vojaška hunta je denar za zaščito koncesij, ki so ji ga plačevale ameriška naftna korporacija Chevron, kanadska Talisman pa tudi evropske korporacije, ki so prve začele izkoriščati sudanska naftna polja, uporabljala za nakup ruskih in kitajskih helikopterjev. Z njimi so sudanske zračne sile nato mitraljirali družine Dink in Nuerov v močvirjih koder so tuji inženirji iskali nafto iz zraka istočasno ko so jih napadali z tanki in oklepniki po zemlji. Takrat so pastirjem pobili večino krav, črede se nikoli več niso obnovile, možje in fantje so se zato množično vključevali v SPLA. Kar je imelo za posledico, da je SPLA postala tako močna, da so na mirovnih pogajanjih, na katera so jih 2005 spravili evropski in ameriški mirovni mešetarji z novimi nadnacionalnimi naftnimi lobiji za seboj, dosegli mirovni sporazum, po katerem so si severni in južni v Sudanu razdelili dobičke od nafte pol pol. Ob dejstvu, da osemdeset odstotkov nafte čaka na izkoriščanje v novi državi in so praktično vsi naftovodi, ki vodijo proti Rdečemu morju in Kitajski, na severu.
Večina izobraženih v Republiki Južni Sudan je danes prepričana, da so Omar al-Bashir in njegovi ob razglasitvi neodvisnosti Republike južni Sudan držali figo v žepu. Skupaj z figo so držali tudi načrt kako bodo destabilizirali novo afriško državo in se vrnili na naftna polja na jugu.
Zgolj taktičen umik.
Prvi na katerega je lahko računal Bashir v novi sezoni igre »Ubij sužnja s sužnjem« je bil plemenski vodja Nuerov Riek Machar. Kot eden izmed najpomembnejših komandantov SPLA se je Omarju Bashirju prodal že leta 1991, ko se je skupaj z Šilukom Lam Akolom in Dinko Gordon Kongom postavil po robu vrhovnemu komandantu SPLA Dinki Johnu Garangu in v zameno za orožje in palačo z varnostniki v Kartumu povzročil razkol v uporniških vrstah, ki je skoraj uničil gibanje. Kirr ga je poleti 2013 nagnal s fotelja podpredsednika Republike Južni Sudan.
Machar danes nadzira naftna polja okoli Bentuija v provinci Unity južno od Nubskih gora in obkoljuje tudi področja okoli drugih največjih naftnih polj v provinci Gornji Nil.
»Vaši gospodarji v Evropi in Ameriki spijo s hudičem!« mi je ob slovesu v Kauniaru rekel komandant SPLA North Salih Atlan.
»Kdo bo imel največje koristi od vseh teh vojn in bežanja v Evropo?
In kdo bo trpel največjo škodo?
Volilna komisija v Kartumu je na konferenci za medije izjavila, da je Omar al-Bashir zmagal z 94.05 odstotki glasov. Njegova Stranka nacionalnega kongres je dobila 323 od 426 sedežev v parlamentu. Volilo je 46.4 volilnih upravičencev.
»S temi volitvami so sudanski ljudje dali svetu lekcijo v etiki in integriteti.« je vzneseno komentiral Bashir
»Izid teh volitev ne more biti upoštevan kot kredibilen izraz želje sudanskih ljudi zato, ker Omarju al-Bashirju ni uspelo ustvariti svobodnega in poštenega volilnega okolja.« ocenjujejo predstavniki ZDA in EU.
»Mi v Sudanu ne sprejemamo nadzora drugih … Sudan je svobodna dežela in mi se ne damo voditi tujcem.« jim vrača Bashir.
UNMISS – Misija združenih narodov v Južnem Sudanu je dvanajst ur po razglasitvi volilnih rezultatov, danes, v torek 28. aprila zjutraj, sporočila, da so šiluške milice skupaj z vojaki SPLA generala Johnsona Olinya ponoči pregnale vladno vojsko SPLA iz Malakala. Največje mesto v Gornjem Nilu je že sedmič popolnoma zapuščeno. Večina IDPs je prečkala Nil na zahodni breg in zdaj čaka kaj bo na sto kilometrih do Kodoka .
Šiluki so bili do sinoči vsaj na videz vdani Dinkam Salva Kirra. In proti Nuerom Rieka Macharja – zato so naš konvoj SPLA North iz osrednjih Nubskih gorah spustili po svojem ozemlju do Nila in Malakala in nato naprej skozi Fashodo in Kodok čez mejo v skrajni vzhodni del Nubskih gora Kauniaro. To je bil prvi uspešni dostop z in povezava od kar se je začela nova vojna v Nubskih gorah junija 2011in Lamu Akolu, ki je Šiluk. General Johnson Oliny je Nuer.
Omar al Bashir ima v rokavu še več takih adutov.
In kaj zdaj?
Kaj bo zunanja politika EU še naredila poleg zavračanja legitimnosti vlade v Kartumu? Samo potapljala ladje in preganjala trgovce z emigranti – ali se bo morda le soočila z resničnimi vzroki neskončnega trpljenja onkraj Sredozemskega morja. In stvarnimi razlogi za propadanja stare ureditve sveta.
S prijatelji v naši Ustanovi Tomo Križnar in humanitarni organizaciji Hope, ki jo je ustanovil Klemen Mihelič po vrnitvi z Darfurja leta 2009 poskušamo pomagati najbolj nedolžnim in najbolj ogroženim na našem pragu in zdaj tudi v dnevni sobi tako, da skušamo spraviti dramo na ekrane računalnikov. Žrtvenik v Afriki opremljamo z informacijsko tehniko in preizkušamo tudi uporabnost dronov, v našem primeru cenenih brezpilotnih letal, ki opremljene z kamerami niso namenjene ubijanju ampak dokumentiranju in nadziranju in upamo da kmalu tudi preprečevanju velikega nasilja. Sredi tajfuna vse hujšega vetra, v samem jedru tornada na vzhodni strani osvobojenega ozemlja v Nubskih gorah, kjer sem zadnji mesec izkusil zatišje in skoraj prvobitna tišino, si prizadevamo za neke vrste nadnacionalni park, ki bi ga namesto »herojev« OZN, ki se nikoli do sedaj niso potrudili sem, branili leteči roboti.
Naravne posebnosti v Kauniaru so vsaj tako impresivne kot v Narodnem parku Yellowstone, kulturna dediščina tamkajšnjih staroselcev, ki so uspeli ohraniti sožitje z naravnimi vrstami življenja na Zemlji vsaj v taki meri kot ameriški Indijanci, ni samo last ponovno izvoljene oblasti v Kartumu, niti upornikov proti njej, ampak vsega človeštva.
Z ponovno izvolitvijo sudanske vojaške diktature je bila v Sudanu in na širšem področju Sahela ponovno izvoljena tudi politika najbolj brezobzirnega pehanja za nadzor naravnih virov. Zato ni moč pričakovati nič drugega kot novo vse hujše spopadanje vseh zainteresiranih akterjev in uporabo vseh »divide e tempera« in »ubij sužnja s sužnjem« strategij in taktik na hrbtih črnih pa tudi belih hlapcev.
Komu zvoni?
Vsem nam zvoni!
Prosim prisluhnite vsi, ki vam je mar.
Iščemo somišljenike in podporo. Prosim oglasite se.
00386 41 936 935, Tomo.Kriznar@gmail.com. Več na http://www.TomoKriznar.com.
Tomo Križnar,
Marjanov blog 