Izvor človeka – DEVOLUCIJA napram dogovorjeni resnici darwinistične evolucijske teorije


"Če se nismo razvili iz opice, potem od kod prihajamo?" 
knjiga Human Devolution katere avtor je Michael A. Cremo je dokončen odgovor na to vprašanje.

"Nismo se razvili iz materije, ampak smo devoluirali, oziroma smo  se spustili iz sfere čiste zavesti, duha," pravi CREMO. 
Predlaga, da preden zastavite vprašanje: "Od kod  je človek prišel ? da najprej razmislimo," Kaj je človek? «
CREMO trdi, da smo ljudje kombinacija snovi, uma in zavesti (ali duha). 
 

Standardne razlage o razvoju hominidov

nas prepričujejo, da se je človeška linija razcepila od prednikov današnjih šimpanzov pred približno 5 milijoni let. Prvi hominidi ali človeku podobni primati so bili t.i. Australopithecinae. Kasnejši razvoj je pripeljal do Homo habilisa in Homo erectusa. Končno so se pred približno 100.000 leti razvili anatomsko moderni ljudje, kot smo mi sami. Znanstveniki pravijo, da je to edina hipoteza, ki sloni na dejanskih dokazih.

ZAKAJ je ključno, da ljudje ne podvomijo v dogovorjeno resnico darwinistične evolucijske teorije

odgovore na dlani ponudi Anton Komat, ekolog, pisatelj, novinar in svobodni raziskovalec, razgrinja številne dokaze, ki porajajo popolnoma nov holistični pogled na življenje in človeka.
Ta vodi k izhodu iz kaotičnega družbenega dogajanja in stran od propada zahodne civilizacije, ki ga povzročata paradigma neodarvinizma in socialnega darvinizma kot temelja globalne politične ekonomije

Serija člankov iz revije Misteriji v priloženih člankih o epigenetiki

“»Celotna Darwinova teorija je zgolj prenos ekonomije na biologijo……”

Narava mesa iste karte

 Ekonomija v biologijo

Veliko prevrednotenje

 Fraktalna podoba evolucije

Delitev genov

Zgodovina, ki je ni v učbenikih.
Če bi si zamislili zgodovino človeštva kot velikanski muzej z vsem znanjem o človekovi preteklosti, bi bili mnogi prostori tega muzeja zaklenjeni. Znanstveniki so dali pod ključ vsa dejstva, ki se ne ujemajo z uveljavljeno predstavo o zgodovini človeka.
V zadnjih dveh stoletjih so raziskovalci našli veliko število kosti in predmetov, ki pričajo o tem, da moderen človek obstaja že dolge milijone let. Vendar uveljavljena znanost ta presenetljiva odkritja vztrajno zatajuje ali pušča vnemar. Zakaj? Samo zato, ker se ne ujemajo s trenutno veljavno teorijo o nastanku človeka. Po tej naj bi anatomsko moderni ljudje evolvirali šele v zadnjih 100.000 letih iz bolj opicam podobnih prednikov.
Resnica je, da nam podrobno preučevanje zgodovine arheologije odkrije, da so arheologi odkrili veliko dokazov, ki kažejo na to, da je človeška prisotnost na Zemlji veliko starejšega datuma. Ti rezultati so bili objavljeni v knjigah FORBIDDEN ARCHEOLOGY (“Prepovedana arheologija”, Cremo in Thompson, 1993) in v skrajšani verziji iste knjige “Prikrita zgodovina človeške rase”. Omenjeni knjigi močno odmevata med mainstreamovskimi arheologi in antropologi.

Michael Cremo in Richard Thompson sta v Prikriti zgodovini človeške rase obelodanila in kritično osvetlila veliko število spornih najdb. Tako sta odprla mnoga zaklenjena vrata v muzeju človeške zgodovine. Zdaj lahko pogledamo noter ter prevrednotimo naše razumevanje človekovega nastanka, identitete in smisla.

Obstoj pomembnih dokazov govori v prid tezi, da sega človeška prisotnost na Zemlji veliko globlje v zgodovino časa, kot so pripravljeni priznati “strokovnjaki.”

 

Človeška bitja so sobivala z inteligentnimi rasami opicam podobnih bitij

Prikrit izvor človeka

Petega junija 1852 je revija “Scientific American” objavila zagonetno poročilo o kovinski vazi, ki je prišla na dan ob razstrelitvi masivne, skale v Dorchestru pri Bostonu (država Massachusetts). Poročilo opisuje vazo, ki je bila visoka kakih 7 cm, takole: “Material, iz katerega je narejeno telo posode, po barvi spominja na cink ali na kovinsko zlitino z veliko vsebnostjo srebra. Na eni strani posode je čudovita srebrna intarzija, ki predstavlja šest cvetličnih šopkov. Na spodnjem delu posode je prav tako srebrna intarzija v obliki trte oziroma venca.”

 

 

 

Vaza je bila skoraj 4 metre globoko v kamniti plasti, ki jo geologi imenujejo “pudding stone”. Danes je ta kamnina konglomerat. Po mnenju “United States bolj znana pod imenom Roxburyjev I Geological Survey” (Geološke uprave ZDA) ta kamnina izhaja iz predkambrijskih period, kar pomeni, da je stara več kot 600 milijonov let.
Michael A. Cremo, gornje trditve in nadaljevanje članka smo povzeli iz njegovega zapisa, objavljenega v ameriškem magazinu UFO, avtor tudi slovenske uspešnice Prikrita zgodovina c~loveštva (knjigo bo mogoče kmalu kupiti tudi v elektronski obliki) je član Inštituta Bhaktivedanta, to je oddelka za znanstvene študije pri Mednarodnem združenju za zavest Krišne. Skoraj 30 let je podrobno preučeval starodavne indijske sanskrtske spise, med drugim tudi tako imenovani Puranas ali po naše “zgodovine”. Te vsebujejo poročila o človeških civilizacijah, ki so živele na našem planetu v stotinah milijonih let. V tem času naj bi, sodeč po teh spisih, človeška bitja, kot smo mi sami, sobivala z inteligentnimi rasami opicam podobnih bitij. Avtor meni, da na podlagi zgodovin Puranas lahko izoblikujemo dve napovedi, povezani z arheološkimi najdbami.
V skladu s prvo lahko pričakujemo, da bomo našli zagonetno mešanico človeških, fosilov in artefaktov, med katerimi bodo nekateri zelo primitivni, drugi pa na tehnološko visoki ravni, vsi pa bodo stari več sto milijonov let. Resnica je, da so take predmete tudi res našli. Druga napoved pravi, da bodo uradni znanstveniki te arheološke dokaze o koeksistenci ljudi in opicam podobnih bitij priredili tako, da se , bodo ujemali z njihovim linearno-progresivnim konceptom časa in evolucije, kjer so najprej obstajale preproste in šele kasneje kompleksnejše oblike.
Tudi ta napoved se je že uresničila. Znanstveniki so tudi v resnici selektivno izbrisali številne dokaze o starodavnosti anatomsko modernih ljudi. Izbris so dosegli tako, da so obstoječa dognanja filtrirali, pri čemer so se v znanstvenem diskurzu ohranila le dognanja, ki so bila v skladu z določenimi vnaprej , ustvarjenimi mnenji; dognanja pa, ki se niso ujemala s temi vnaprej ustvarjenimi mnenji, so izločili iz znanstvenega ,, diskurza. Raziskovalci NLPjev se dobro zavedajo, kako deluje filtriranje znanstvenih dognanj, t.j. brisanje dokazov na določenem raziskovalnem ” področju.
Proces filtriranja znanja znotraj preučevanja človekovega izvora sistematično poteka že približno 150 let.

Leta 1849 so v Kaliforniji odkrili zlato. Iskalci zlata so se začeli trumoma zgrinjati na to področje in kopali vsepovsod. Zlata mrzlica je završala tudi na območju Table Mountaina v okrožju Tuolumne. Usedline na Table Mountain so prekrite s stotinami metrov trdega bazalta, kar preprečuje vnos predmetov od zgoraj. Zlatonosni pesek ob živi skali je po mnenju današnjih geologov star od 33 do 55 milijonov let. Zlatokopi so odkrili človeške artefakte in ostanke človeških kosti v rudniških jaških prav na omenjenem nivoju. Predmete in fosile so našli tudi v zlatonosnem pesku iz višjih sub-bazaltnih slojev, ki so stari najmanj 9 milijonov let.
Predmetov niso našli le na lokaciji Table Mountain-a, ampak tudi na drugih lokacijah v isti regiji.
Med najdenimi artefakti so bile konice sulic iz obsidiana ter kameni možnarji in tolkači. J. H. Neale je na primer 60 metrov globoko v rovu rudnika Montezuma Tunnel na obmocju Table Mountain-a odkril kamen možnar in tolkač. Primerek, ki je ležal v zlatonosnem pesku ob živi skali, naj bi bil torej star med 33 in 55 milijoni let. Vsa ta odkritja je zbral in znanstveni srenji predstavil dr. J. D. Whitney (1880), geolog s kalifornijske geološke uprave, v knjigi, ki jo je založil Prirodopisni muzej Peabody Harvardske univerze.

 

Kaj se je zgodilo z vsemi temi dobro dokumentiranimi odkritji, ki pričajo 0 prisotnosti človeka v Kaliforniji v času pred 55 milijoni let? William H. Holmes, priznan antropolog z inštituta Smithsonian v Washingtonu je izkoristil ves svoj ugled in vpliv, da je omajal verodostojnost dr. Whitneya in njegovih odkritij. Holmes je med drugim zapisal: “Če bi profesor Whitney znal ceniti zgodovino človeške evolucije, kot jo razumemo danes, se ne bi prenaglil z razkrivanjem svojih zaključkov, ne glede na množico pomembnih dokazov, s katerimi se je soočil.”
Z drugimi besedami, če se dejstva ne ujemajo s priljubljeno teorijo, je potrebno dejstva, pa četudi gre za pomembno množico le-teh, odmisliti.

Marsikdo bo pomislil, da se je to lahko dogajalo le v 19. stoletju, vendar ni tako. Februarja 1966 so bila odkritja o rudnikih zlata v Kaliforniji in drugi zanimivi primeri iz knjige “Prepovedana arheologija” prikazani v TV oddaji mreže NBC pod naslovom “Skrivnostni izvor človeka”. Oddajo je produciral in režiral Bill Cote s sodelavci. Med snemanjem oddaje je avtor knjige producentom naročil, naj stopijo v stik s Prirodoslovnim muzejem Phoebe Hearst kalifornijske univerze Berkeley ter zaprosijo za dovoljenje, da posnamejo tam shranjene artefakte. Dovoljenja niso dobili.
Ker predmetov niso smeli na novo posneti, so uporabili fotografije, ki so bile posnete in objavljene v 19. stoletju.
‘ Ko so oddajo predvajali, so jo gledalci dobro sprejeli, zato so se pri NBC-ju odločili, da predvajanje ponovijo. Predstavniki uradne znanosti, ki jih je vznejevoljilo že prvo predvajanje, so po, skušali ponovitev oddaje preprečiti. Ker niso bili uspešni, so skušali prepričati vlado ZDA, naj ukrepa proti NBC-ju.
17. junija 1996 je dr. Allison R. Palmer, predsednik Inštituta za kambrijske  študije, pisal Zvezni komisiji za komunikacije (vladni agenciji, ki podeljuje licence televizijskim družbam):
“Televizija NBC bi se morala v najbolj gledanem času tako dolgo opravičevati svojim gledalcem, dokler ne bi le ti jasno dojeli, da je šlo za prevaro. Poleg tega bi morala mreža NBC plačati dovolj veliko denarno kazen, da bi lahko z njo ustanovili sklad, namenjen znanstvenemu izobraževanju javnosti.”

Zvezna komisija kaznovala NBC, je spodletel, a že samo dejstvo, da je do tega poskusa prišlo, marsikaj pove. Naj še omenimo, da so kopijo Palmerjevega pisma poslali vodilnim delavcem na NBC-ju ter jo objavili na internetu, kjer so med drugim tudi vabili znanstvenike, naj pošiljajo pisma podpore na naslov Zvezne komisije.

Odkritje v kraju Hueyatlaco izpodbija evolucijsko teorijo
V 70. letih je mlada geologinja Virginia Steen-McIntyre delala za U.S. Geological Survey.

V tem obdobju se je udeležila datacije arheološkega najdišča v Mehiki v kraju Hueyatlaco blizu mesta Puebla.

Antropologinja Cynthia Irwin-Williams je na tem mestu odkrila tehnološko razvito kameno orodje.

Tako sofisticirano orodje se navadno pripisuje ‘ anatomsko modernemu človeku. Na osnovi štirih različnih metod (uranum series, tephra hydration, fission track in stratigrafije) je Virginia Steen-McIntyre s sodelavci ugotovila, da so bili predmeti v Hueyatlacu stari več kot 250.000 let.
To je bilo nepričakovano iz dveh razlogov. V znanstvenem svetu uveljavljeno prepričanje narekuje, da se je človek v Severni Ameriki pojavil pred 25.000 leti, še več, večina konzervativnih znanstvenikov meni, da se je človek v Severni Ameriki pojavil šele pred 12.000 leti. Še bolj presenetljivo pa je, da so se človeška bitja, ki bi bila sposobna iz delati tako orodje, po prevladujočem mnenju na svetu razvila šele pred 100.000 leti in ne prej.
Antropologinja, ki je vodila dela na najdišču, je bila zelo nezadovoljna s podatki, ki so ji jih posredovali Virginia Steen-McIntyre in sodelavci. Sama je želela slišati številko 25.000 let ali manj, ne pa 250.000 let! Virginia Steen-McInItyre pa je ostala trdna v svojem pre, pričanju, da je bila starost 250.000 let pravilna. Za svoje prepričanje je morala plačati visoko ceno. Poročilo o svojem delu je le s težavo objavila, morala pa se je soočiti tudi z obtožbami, da išče publiciteto znotraj svoje stroke. Kmalu je ‘ izgubila mesto predavateljice na fakulteti. Ko je želela nadaljevati kariero na področju geologije, so ji to poskušali preprečiti.
Svoje izkušnje s procesom filtriranja , dognanj je Virginia Steen-McIntyre opisala v pismu Estelli Leopold, pomočnici urednika revije Quaternary Research I (30. marec 1981): “Problem je veliko širši in se ne nanaša le na najdišče Hueyatlaco. Gre za prikrojevanje znanstvenih dognanj, ki ga izvajajo s prikrivanjem “enigmatičnih podatkov”, takih, ki so v nasprotju s prevladujočim načinom “razmišljanja”.
Hueyatlaco je jasen primer tega. Ljudje, ki niso antropologi, težko razumejo pomembnost teh datumov oziroma dejstvo, kako globoko je prevladujoča teorija o človeški evoluciji ukoreninjena v naš način razmišljanja. Odkritje v Hueyatlacu je zavrnila večina arheologov, saj je v nasprotju s to teorijo. Primer Virginie Steen-Mclntyre kaže, da se proces prikrivanja dokazov izvaja na zelo direkten način.

V drugih primerih proces filtriranja dognanj poteka na manj opazni in bolj prefinjeni ravni. Kaže se na primer kot nesposobnost ustreznega evalviranja dokazov zaradi prisotnosti zelo močnih teoretičnih predpostavk. Leta 1979 so na primer raz.iskovalci v Tanzaniji odkrili nožne odtise v usedlinah vulkanskega pepela, ki so bili stari 3,6 milijonov let.

 Po mnenju Mary Leakey in drugih znanstvenikov se ti odtisi ne razlikujejo od odtisov stopal anatomsko modernega človeka. Prevladujoča razlaga v tem primeru je, da so to sledi avstralopiteka, človeka-opice iz tistega obdobja. Raziskave so pokazale, da se nobena od fosilnih kosti nog avstralopitekov ne ujema z omenjenimi odtisi, ki so jih poimenovali odtisi Laetoli. Avstralopitek je imel med drugim veliko daljši palec na nogi kot moderni človek. Še danes ni nobenega dvoma, da odtisi Laetoli lahko pripadajo edino anatomsko modernemu človeku. Večina znanstvenikov pa noče niti pomisliti na to možnost, saj je trdno prepričana, da se je anatomsko moderni človek razvil šele pred 100.000 leti in v nobenem primeru ni mogel obstajati pred 3,6 milijoni let v Afriki.
Vprašali bi se lahko, ali obstajajo ostanki človeškega skeleta iz tega obdobja. Odgovor je pritrdilen. Take fosile so na primer našli v kraju Castenodolo blizu Brescie v severni Italiji. Tam je italijanski geolog Giuseppe Regazzoni (1880) iz formacije modre ilovice iz obdobja srednjega pliocena izločil ostanke kosti štirih individuumov, ki so bili stari 3 – 4 milijone let. Skeletni ostanki kažejo, da so bila bitja v Castenodolu anatomsko moderni ljudje.
Nekateri so poskušali zadevo razložiti, češ da so bili ostanki prinešeni na to mesto pred nedavnim, vendar se je Regazzoni kot profesionalni geolog dobro zavedal te možnosti. Natančno je pregledal usedlinske plasti, ki so prekrivale ostanke in ugotovil, da so bile nedotaknjene. Približno toliko star skelet so drugi raziskovalci našli v Savoni, prav tako v Italiji, o čemer je znanstveni srenji poročal Arthur Issel leta 1868.
Številni vplivni znanstveniki pa so ta odkritja zavrnili na osnovi teoretičnih predpostavk. Britanski arheolog R.A.S. Macalister je postregel z dobrim primerom znanstvenega predsodka. Leta 1921 je ob opisovanju primera Castanedolo ugotovil:
“Nekje mora biti napaka.”
Toda zakaj? Ali ni ostankov odkril profesionalni geolog v plasti nedotaknjene pliocenske gline? To za Macalisterja ni bilo dovolj, saj je zapisal:
“Potrditev pliocenskega datuma pri okostjih iz Castanedola bi ustvarilo tako veliko nerešljivih problemov, da ne smemo biti v dvomu, ko izbiramo med dvema alternativama: potrditvi ali zavrnitvi njihove pristnosti.”
Macalister je seveda zavrnil njihovo pristnost. Zaradi ugleda, ki ga je užival v znanstveni srenji, je njegovo dejanje nosilo pečat velike avtoritete.
Vredno je še enkrat ponoviti, kaj dokazujejo fosili iz Castanedola: da so bili anatomsko moderni ljudje prisotni v Italiji v istem obdobju, ko so v vzhodni Afriki nastali odtisi Laetoli. V Afriki so našli tudi fragmentarne fosilne ostanke. Leta 1965 sta antropologa Bryan Patterson in William W. Howells na lokaciji Kanapoi v Keniji našla fragment nadlahtnice. Ob pregledu sta ugotovila, da se popolnoma ujema z nadlahtnično kostjo modernega človeka. Tudi drugi znanstveniki so ugotovili, da se kost razlikuje od kosti avstralopitekov.
Nadlahtnica iz Kanapoia je stara od 4 do 5 milijonov let. Lahko pa gremo časovno še bolj nazaj. Francoski antropolog Gabriel de Mortillet (1883) v svoji knjigi “Le Pr, historique” poroča o popolnem anatomsko modernem človeškem skeletu, najdenem v miocenski formaciji v Midiju (Francija), ki je star najmanj 5 milijonov let, ter o skeletu, najdenem v eocenski formaciji v Del Montu (Švica), ki je star najmanj 38 milijonov let. Najdenih je bilo tudi nekaj človeških artefaktov, ki so približno toliko stari, na primer kameno orodje, ki ga je v mioenski formaciji blizu Lizbone našel Caro Ribeiro (1873), vodja Portugalske geološke uprave. Orodje je bilo staro ribližno 20 milijonov let. Ribeiro ga je ajprej razstavil v Geološkem muzeju v izboni. Na začetku 20. stoletja so muejski delavci zamenjali napise ter jih naomestili z mlajšim, bolj sprejemljivimi datumi. Kasneje so artefakte preprosto dstranili in spravili v skladišče.
Kameno orodje sta našla tudi Louis ourgeois (1873) v miocenski formaciji kraju Thenay (Francija) ter Fritz Noet
ing (1894) iz indijske geološke uprave miocenski formaciji v Burmi.

O teh odkritjih iz poznega 19. stoletja so pisali v znanstvenih revijah in razpravljali na znanstvenih konferencah. Edini razlog za njihovo odsotnost iz sedanjih strokovnih tekstov je dejstvo, da postavljajo pod vprašanje prepričanje o edavnem izvoru človeka.
V ZDA so 3,5 m globoko v sloju premoga v Macoupin County (Illinois) našli človeško okostje. Prekrivala ga je 50 cm debela nedotaknjena plast skrilavca. Premog, v katerem so našli okostje, je iz karbonske periode, kar pomeni, da je bil fosilni ostanek star približno 300 milijonov let. Poročilo o tem odkritju je ilo objavljeno leta 1862 v decembrski tevilki revije The Geologist. V časopisu Morrisonville Times, ki je izhajal v Morisonville v Illinoisu, natančneje v števili, ki je izšla 11. junija 1891, pa beremo zlati žili, ki so jo odkrili znotraj masivega kosa premoga. Žilo je odkrila gopa S.W. Culp, ko je hotela razbiti na manjše dele večji kos premoga. Ob tej riliki so na geološkem uradu države llinois izjavili, da je bil premog z zlato žilo iz karbonske dobe, se pravi star 300 ilijonov let.
Leta 1897 je rudar v rudniku preoga blizu Websterja v državi Iowa našel kamen z vklesanimi liki. Daily ews (2. april 1897) v Omahi (Nebrasa) je takrat takole poročal:
“Kamen je temno sive barve, dolg ribližno 50 cm, širok 25 in debel približno 6 cm. Na površini kamna, ki je zelo trd, so narisane črte, ki oblikujejo več popolnih likov romba. V sredi vsakega romba je spretno vklesana podoba starega človeka.”
Zanimiv je tudi kovinski lonec, ki ga je leta 1912 Frank J. Kenwood našel v bloku premoga v lokalni termoelektrarni v Thomasu, Oklahoma. Kenwood je odkritje takole opisal v izjavi, ki jo je podal vpričo notarja:
“Naletel sem na masiven blok premoga, ki je bil prevelik, da bi ga uporabil v tej obliki. Vzel sem kovaško kladivo in udaril po njem. Kovinski lonec je padel iz njegove notranjosti, o čemer priča odtis, ki ga je pustil v kosu premoga.”
Kenwood je odkril, da je bil kos premoga izkopan v rudniku Wilburton. Po mnenju geološke uprave države Oklahoma je premog iz tega premogovnika star 312 milijonov let.
Takih zagonetnih odkritij je še veliko. V zadnjih desetletjih so južnoafriški rudarji naleteli na stotine kovinskih krogel z utori, izdolbenimi v višini ekvator, ja. Ena od najdenih krogel ima celo tri take vzporedne utore. Krogle so iz zelo trdega materiala. Roelf Marx, kurator, muzeja Klerksdorp v južni Afriki, je o kroglah pisal v pismu, ki ima datum 12. september 1984:
“Krogle so bile najdene v pirofilitu,ki ga kopljejo v bližini mesteca Ottosdal ‘ v zahodnem Transvaalu. Pirofilit je precej mehka sekundarna kamnina, ki se je oblikovala tekom sedimentacije pred približno 2,8 milijarde let. Krogle pa so iz zelo trde snovi in jih tudi z jeklenim orodjem ni moč opraskati…”
Za nastanek teh krogel, ki so očitno človeški artefakt, še nihče ni ponudil zadovoljive razlage.
Omenili smo le nekaj od stotin dobro dokumentiranih primerov, ki dokazujejo starodavnost človeške rase na našem planetu. Še danes prihajajo na dan predmeti, stari od 100.000 do več kot dveh milijard let. Menimo, da bi v kontekstu teh najdb absolutno morali upoštevati hipoteze o zunajzemeljskih stikih in intervencijah.

 

 

 

Misteriji ; september 2001

Advertisements

One thought on “Izvor človeka – DEVOLUCIJA napram dogovorjeni resnici darwinistične evolucijske teorije

  1. Rok KAMNIK oktober 29, 2015 / 8:39 dop

    Ko/če se pogovarjamo o zgodovini človeka in njegovi evoluciji se ne moremo pogovarjati brez da bi omenili vsaj dvoje imen. O tem je veliko govori Nostradamus predvsem pa Elena Petrovna Blavacka. Ker Nostradamusa vsi zelo dobro poznamo, si o ge. Blavacki preberite tukaj: http://www.bebamur.com/blog/helena-petovna-blavacka .

    Vsekakor pa je nujno omeniti tudi knjigo Od koga smo postali avtorja dr. Ernsta Muldaševa. KNJIGO ENOSTAVNO MORATE PREBRATI. Dr. Muldašev je ruski doktor oftalmologije, ki je skozi raziskovanje oči prišel do t.i. srednjestatističnih oči. Torej proučil je videz oči vseh človeških ras trenutno živečih na Zemlji in ugotovil da oči Tibetancev najbolj ustrezajo temu srednjestatističnemu tipu – sklepal je da sedanja človeška rasa izhaja od tam. Na svoji znanstveni ekspediciji v Tibet je odkril ZELO zanimive stvari, ki so se potrjevale skozi tekste madame Blavatske in Nostradamusa, ter skozi filozofijo in religijo budizma in pričevanja Lam, gurujev, swamijev itd.

    Kakorkoli že, v zgodovini Zemlje je obstajalo 5 ras (torej civilizacij in ne ras kot jih poznamo dandanes). Naša je peta.

    Prva rasa ljudi, imenovana “samorojeni” se je na Zemlji pojavila v obliki eteričnih bitij s pomočjo zgoščevanja subtilnega sveta t.j. sveta psihične energije. “Ljudje” so izgledali kot angeli, ki so lahko prehajali skozi trdno snov. Izgledali so kot svetle breztelesne oblike lunarne svetlobe velikosti od 40-50m. Protoplazmatično telo ljudi prve rase ni bilo narejeno iz materije iz katere je narejeno naše sedanje minljivo telo. Imelo je lastnosti valov in ne materije. Bili so kiklopi, torej imeli so eno oko, pri čemer je to oko imelo funkcijo tretjega očesa, s katerim so lahko vzpostavljali telepatsko vezo z Višjim Umom. Razmnoževali so se s pomočjo delitve. Jezika niso poznali, komunicirali so s prenosom misli. Živeli so lahko na katerikoli temperaturi. To je bilo pred nekaj milijoni let.

    Druga rasa ljudi se je imenovala “kasneje rojeni” ali “brez kosti” in so se razvili iz prve rase. Tudi ti so imeli zračno naravo a gostejšo od prve rase. Bili so manjši nekje 30-40 m. Bili so kiklopi in so med seboj komunicirali s prenosom isli. Bili so zlato rumene barve. Razmnoževali so se s sporami, vendar so se na koncu obdobja te rase pojavili prehodni hermafroditi t.j. muški in ženska v istem telesu.

    Tretja rasa je že bolj poznana, imenovali so se “Lemurijci”. Delijo se na zgodnje in pozne Lemurijce.
    Zgodnji so bili visoki do 20 m in so imeli precej bolj gosto telo, pojavilo se se jim kosti. Sčasoma so se razdelili po spolu na moške in ženske in s tem se je pojavilo spolno razmnoževanje. Zgodnji Lemurijci so imeli 4 roke in dva obraza. Dvoje oči je bilo spredaj, zadaj je bilo tretje oko. Sprednje oči so imele funkcijo fizičnega vida, zadnje oko pa duhovnega. Bili so zlate barve.
    Pozni Lemurijci oz Lemuro-Atlantidčani so bili najbolj razviti na zemlji. V njihovo obdobje spada visok tehnološki napredek, Sfinga, Solbery, … Veliki so bili nekje 7-8 m. Imeli so dvoje oči in dvoje rok. Tretje oko se je povleklo v notranjost lobanje, bili so rumene ali rdeče barve. Lemurija je propadal približno 700.000 let pred začetkom terciarja (cca. pred 64 mio let)

    Četrta rasa so bili prebivalci Atlantide. Spredaj so imeli dvoje oči, tretje je bilo globoko v lobanji a je še vedno dobro funkcioniralo. Imeli so dve roki, visoki so bili 2-3 m. En del Atlantidčanov je bil rumene barve, drugi del črne, tretji del rjave in četrti del rdeče. Bili so prej visoko razviti, postavili so egiptovske piramide (pred 78.000 leti) s premikanjem materije z mislimi, obvladali so hipnozo, prenos misli, imeli so svoja plovila… Vesoljni potop je potopil Atlantido pred približno 850.000 leti, nekateri deli so ostali nad vodo do 12.000 let nazaj.

    Peta rasa smo Arijci, ki smo nastali iz poznih Atlantidčanov. V začetku smo bili visoki 2-3 m in se nato postopno zmanjševali. Funkcija tretjega očesa se je postopoma izgubila, s tem pa se je prekinila tudi stalna povezava z Univerzalnim informacijskim poljem. Prvi arijci so se pojavili pred 200.000 leti.

    Sicer o teh stvareh precej piše po spletu, zadeve so za nas seveda precej nedoumljive in mistične, težko verjetne a tudi zatiskanja oči pred resnico bo enkrat konec. Vstopili smo v dobo vodnarja in prešli iz temne Kali juge, tako da dolgoročno se za naš napredek v duhovnem smislu ni bati…

    Rok KAMNIK

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s