Smo družba hiperprodukcije in paradoksa v vseh ozirih

 

Paradoks našega časa je, da imamo telefone brez tipk, ljudi brez pameti, razmerja brez ljubezni, kokakolo brez sladkorja, kavo brez kofeina, cigarete brez nikotina, mleko brez maščob, ženske brez čustev, moške pa brez jajc!

Kupujemo več, uživamo manj.
Imamo velike hiše, ampak male družine, več udobja a malo časa, več diplom a malo razuma, več strokovnjakov in še več težav, več znanja na področju medicine, a manj zdravja.

Pijemo preveč, kadimo preveč, zapravljamo nepremišljeno, smejemo se premalo, vozimo prehitro, hitro se ujezimo, prepozno hodimo spat, utrujeni se zbujamo, premalo beremo in gledamo preveč.

 

Prosimo redko.

Želimo povečati naše imetje, vendar smo zmanjšali naše vrednote.
Govorimo preveč, ljubimo premalo, pogosto sovražimo.
Naučili smo se preživeti, ne pa živeti.
Dodali smo leta življenju, ne pa življenje letom.

Potovali smo na Luno, problem pa imamo, ko je treba iti čez cesto in spoznati novega soseda.
Osvojili smo zunanji prostor, ne pa tudi notranjega.
Naredili smo velike, vendar ne boljše stvari.

Očistili smo zrak, vendar onesnažili našo dušo.
Razbili smo atom, ne pa tudi svojih predsodkov.
Pišemo več, naučimo se manj.
Načrtujemo več, dosežemo manj.
Naučili smo se hiteti, a ne čakati.
Imamo večje dohodke, vendar nizko moralo.
Imamo več hrane, pa smo še vedno nehvaležni.
Gradimo večje računalnike z večjim spominom, komuniciramo vse manj in manj.
Prizadevamo si za več kvantitete, pozabljamo na kakovost.

To so časi hitre prehrane a počasne prebave.
Velikih ljudi, malih karakterjev, hitrih poslov in površnih odnosov.
To je čas za mir v svetu in vojno doma, veliko prostega časa in malo uživanja.
Čas raznovrstne hrane na eni polovici sveta in podhranjenosti na drugi polovici.

Vse manj je finančnih problemov v zakonu, in vse več je ločitev.
Vse več prestižnih hiš, in razdeljenih domov.
To so dnevi hitrih potovanj, dragih oblačil in nizke morale.
Vse več je debelih ljudi in tablet, ki zmorejo vse – vas razveselijo, otopijo ali ubijejo. (The Paradox Of Our Time; dr. RoBert Moorehead)

Hiperprodukcija hrane ob hkratni lakoti, hiperprodukcija strokovnega kadra ob hkratni nezaposlenosti, hiperprodukcija materialnih dobrin ob hkratnem pomanjkanju…..,

 

Hrana

 

Približno tretjina svetovne hrane, ki jo proizvedejo za porabo človeka (tj. približno 1,3 milijarde ton na leto), gre v nič ali propade zaradi pomanjkljivosti v verigi od proizvodnje do porabe, opozarja Organizacija Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (FAO). Na drugi strani pa je po njihovih podatkih 12 odstotkov svetovnega prebivalstva lačnih. Na svetovni ravni v obdobju med letoma 2011 in 2013 842 milijonov ljudi ni imelo dovolj hrane za aktivno in zdravo življenje. Po podatkih Rdečega Križa je v Sloveniji kar 150.000 ljudi lačnih in na robu revščine

hrana

ref,. https://www.dnevnik.si/1042605760/svet/tretjina-svetovne-hrane-gre-v-nic

 

Izobraženi kader

Izobraževanje posameznih kadrov dosega vrhunec, a službe za vse ni in je ne bo Bolje rečeno, zaposlitve ni za večino. Ali je moderno končevati fakultete , je danes to le trend ali pa se vseeno izplača?

Težava je, da se izšola neizmerno več diplomantov kot obstaja delovnih mest v visoko plačanih vodstvenih, tehničnih in strokovnih poklicih. Večina programov v visokem šolstvu pa se ohranja le z in zaradi lobiranja oz. preživetja fakultet samih.

Izvrsto o tem v filmu Schooling the world

opisanem tudi Tukaj

Materialne dobrine

 

Primer avtomobilske industrije

Širom sveta obstaja na stotine nepreglednih parkirišč z tisoči in tisoči neprodanih avtomobilov. Avtomobilska industrija ne bi ponudila prodajo neprodanih avtomobilov z radikalnim znižanjem njihovih cen le, da bi se jih znebila. Namreč, če bi bile cene teh avtomobilov za nekaj tisoč eur nižje, bi jih prodali . Vendar pa nihče ne bi potem kupoval drage novejše avtomobile, ki bi potem na koncu pa ostali neprodani.

avto 1 avto

Avtomobilska industrija ne more končati izdelavo novih avtomobilov, saj bi morali zapreti svoje tovarne in odpustiti več deset tisoč zaposlenih. To bi še dodatno prispevalo k recesiji. Prav tako bi bil domino učinek katastrofalen, ko proizvajalci jekla ne bi prodali svojega jekla. Na deset tisoče mestih, kjer so narejeni sestavni deli avtomobilov bi čutila kriza.

več na http://www.zerohedge.com/news/2014-05-16/where-worlds-unsold-cars-go-die

 

Ne pozabite:
Preživite več časa s svojimi najdražjimi, ker ne bodo večno poleg vas.
Povejte kakšno lepo besedo tistim, ki vas od spodaj gledajo s strahospoštovanjem, ker bo ta majhna oseba skoraj zagotovo odrasla in odšla.

Ne pozabite objeti tistih, ki so poleg vas, saj je to edino imetje, ki ga lahko date s svojim srcem in vas nič ne stane.
Ne pozabiti reči “rad/a te imam” vašim partnerjem in vašim ljubljenim, če prihaja globoko iz srca.
Ne pozabite se držati za roke in ceniti trenutkov, ko sta skupaj, ker nekega dne ta oseba ne bo več z vami.
Vzemite si čas za ljubezen, vzemite si čas za pogovor, in vzemite si čas, da delite svoje dragocene misli z drugimi.

Smejte se pogosto, dolgo in iskreno.
Smejte se, dokler ne izgubite daha.
Solze se dogajajo.
Vztrajate in preživite.
Povejte ljudem, ki jih imate radi, da jih imate radi ob vsaki priložnosti, ker se življenje ne meri z številom vdihov ki jih dihamo, pač pa s trenutki, ki nam jemljejo dih.

*To besedilo je napisal ameriški stan-up komik George Carlin po smrti svoje žene.

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s